Nagrade in kazni – so res potrebne?

Nagrada in kazen je tema zase. To je takšnih razsežnosti, pa ne zato, ker bi bilo tako zakomplicirano, ampak ker je ta metoda in to je metoda ne samo pedagoška, ki je veljala v vrtcih in šolah in še velja, je tudi čisto preslikana v družino, ampak ker je tako zakoreninjena. Proti nagradi in kazni bi imela veliko za povedati. Bom poskusila biti kratka.

Lahko damo vmesni prostor med otroka in starša, nagrado in kazen kot en satelit. Ampak potem ne boste več komunicirali z otrokom, ampak bo z njim komuniciral satelit – nagrada/kazen.

Otrok bo delal stvari zaradi tega, ne pa zato, ker si mu ti kot starš, ki ga ima rad, s katerim želi sodelovati, to rekel, si ga prosil. In kaj je posledica? Tega odnosa ni, je pa ta trikotnik. V redu, lahko komuniciramo preko njega, ampak ne bo vedo zadostoval in še nekaj – otrok izgubi starša, nima ga, ima pa nagrado. A je to tisto?

Lahko torej rečemo, da nagrada in kazen nista pomembni? Jaz bi rekla, da nista primerni. Če si starš, ki si želi imeti odnos s svojim otrokom, ne straš, ki si želi imeti podrejenega otroka, ki ga bo vedno poslušal in obogal, to je čisto nekaj drugega. Starš, ki želi imeti odnos z otrokom, se pravi imeti odprte dialoge, poznati svojega otroka, kaj želi, kaj hoče, o čem sanjari, itd. in na drugi strani, ki želi tudi sebe razkriti otroku, da bo otrok, ko bo star 40 let, rekel, jaz pa vem, kakšna je bila moja mama, ona ni prenesla tega, če sem sem ji rekel to, če sem ji rekel, da grem zvečer s prijateljem, je bilo strogo ne, se pravi ti trenutki. Če želimo to otroku ponuditi, da nas bo poznal, enkrat ko bo pogledal nazaj, potem bi jaz ta satelit odslovila.