Naše izkušnje iz otroštva pa tudi odnos, ki smo ga imeli s starši, zelo vplivajo, kako se dojemamo kot starši, in na našo sposobnost, da zaupamo v svojo vzgojo.
In tako kot lahko ugotovimo, da vse to priplava na površje, ko imamo otroke in se spopademo s čustvenimi vidiki starševstva, enako velja tudi za naše starše. Nekateri stari starši se čutijo izpodrinjene od vnukov ali jim celo zavidajo vlogo, ki jo imajo v življenju njihovega otroka (otrokovega roditelja). Drugi pa se v srcu in mislih še niso ustrezno ločili od svojega otroka (otrokovega roditelja) in ga še vedno vidijo kot otroka z vsemi težavami. In so taki, ki postrežejo prav z dobrim nasvetom, pa nasvet ni dobro sprejet, ker je bil podan preveč kritično ali brez občutka ali ker smo preponosni, da bi mu prisluhnili (kar je škoda, ker je v njem morda veliko uporabne modrosti).
Kakorkoli že, pomembno je razmisliti, kaj zares doživljate od svoje matere in ali to res izvira od nje ali pa je bolj plod vašega dojemanja, ki temelji na sporih med vama. Naj bo razlog tak ali drugačen, premislite o tem tako, da se boste čim bolj otresli čustev in premislili, kako bi se lahko o tem pogovorili z materjo, ne da bi jo prizadeli ali da bi privreli na dan stari spori. Če to ni mogoče, pa omejite vajin odnos, tako da bo otrok užil kar največ lepega s starimi starši, vi pa boste kos njihovim komentarjem in pripombam.
vir: Moj otrok po moje
