Kobacanje, sedenje

0
1522
Kobacanje
Kobacanje

Eni otroci se začnejo plaziti in kobacati prej, drugi kasneje. Nekateri otroci se sploh ne plazijo, temveč se samo kotalijo ali premikajo kot medvedi, po vseh štirih, ne da bi se s koleni in komolci dotikali tal.

Nekateri pa se poskušajo takoj postaviti na noge in se nekako premakniti naprej. S kobacanjem otroci bistveno razširijo obseg svojega delovanja. Ni jim treba več čakati, da bodo predmeti prišli v njihovo bližino, temveč se jim lahko približajo sami.

S tem zelo razvijajo svoj naravni raziskovalni duh in prirojeno radovednost. Najzanimivejši so prav vsakdanji predmeti. Vznemirja jih, če lahko s svojo dejavnostjo dosežejo učinek, če povzročijo kaj, kar bo imelo posledice. Otroška radovednost in želja po raziskovanju okolice sta v tej starosti najpomembnejši pri pridobivanju znanja o svetu. Podatki, ki jih otrok dobiva iz okolja, mu pomagajo, ko spoznava in se navezuje na kraj, kjer preživlja otroštvo. Te vezi bodo kasneje odločilno vplivale na ljubezen do gora ali morja, do mestnega ali podeželskega življenja.

Območja, kamor usmerja raziskovalni duh, postajajo vedno večja, pojavljati se začnejo tudi prve osebnostne razlike. Otroci se razlikujejo po tem, ali se počutijo varno ali negotovo, ali so plašni ali pogumni, ali se obotavljajo prijeti kake predmete ali jih odločno zgrabijo, si veliko upajo ali pa raje počakajo. Te razlike so povezane tudi z izkušnjami, ki jih je otrok dobil v zgodnjem otroštvu. Otroci, ki so se takrat počutili varno, bodo postali pogumni mali raziskovalci in tako dejavno oblikovali svoj razvoj. Lastna in samostojna dejavnost zelo pozitivno vpliva na učenje. Otroci, ki si sami ogledujejo muzej, bodo lahko kasneje mnogo več povedali o dogajanju kot otroci, ki so jih starši držali za roko.

Sodelujoči strokovnjaki:

Prejmite redne uporabne informacije za vašega otroka Brezplačno.

NAPIŠITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here