Katere so najpogostejše napake, ki jih delamo starši

0
466

Z Lea Beznik, univ. dipl. psih., smo se pogovarjali o najpogostejših napakah, ki jih delamo starši.

Ena od pogostih napak v zadnjem času je pretirano popuščanje oziroma nedoslednost pri postavljanju meč. Strokovnjakinja opozarja na neustrezno odzivanje na otrokova čustva staršev, in pretirano vodenje otroka. Kako naj se straši odzivamo na otrokova čustva, kakšen naj bo naš odnos do otroka si lahko pogledate v videu.

V zadnjem času se opaža pretirano popuščanje, ko otrok prevzame kontrolo nad našim življenjem, nedoslednost in rušenje meja, ki smo jih postavili. Najprej meje postavimo, nato pa jih porušimo, na primer zaradi otrokovega kričanja ali trme. Starši se tudi velikokrat neustrezno odzovejo na otrokova čustva.

Naslednja napaka je, da otroku ne omogočimo, da bi poslušal svoje telo in sledil sebi. Starši zelo težko vidimo, da je naš otrok žalosten, jezen, nemočen ali razočaran, zato želimo ta čustva potlačiti. Primer je zapenjanje jopice: otrok se trudi, da bi jo zapel, ker mu ne uspe, je jezen. Če mu hitro priskočimo na pomoč in mu jo hitro zapnemo, samo da neha jokati, ali pa se celo norčujemo iz njega, to ni v redu. Otroka moramo naučiti poimenovati čustva. Otrok zna čustvo samo izraziti, ne zna pa ga poimenovati. Kot smo ga naučili poimenovati avto, ga naučimo poimenovati tudi čustva. Če torej vidimo, da je jezen mu povemo, da to počutje pomeni jezo. Povejte mu, da ni nič narobe s tem, da je jezen, da bi bili jezni tudi vi, če vam nekaj ne bi uspelo. Potem pa ga vzpodbudite, da poskusi še enkrat. Otrok se sam ne zna umiriti in se naučiti tehnik samoobvladovanja, to mu moramo pokazati. Isti primer je žalost – nič hudega ni, če je otrok žalosten. Objamemo ga, ga potolažimo, mu povemo, da vidimo njegovo žalost ter da bosta ugotovila, kaj se da proti temu narediti.

Pri starševstvu ni mogoče, da ne bi naredili nobene napake. Vsi delam

Otroci
Otroci

o napake, popuščamo, nismo dosledni, čeprav bi morali biti. Problem pa je, če te napake ponavljamo iz dneva v dan, saj to vodi v neprimerno vzgojo. Otrok nam v trgovini trmari, joče, kriči, hoče čokolado – vsi vemo, kaj bi bilo potrebno narediti, ampak takrat popustimo, otrok se umiri, mi pa nismo več osramočeni, gremo naprej nakupovat in kratkoročno smo problem rešili. Ne zavedamo pa se dolgoročnih posledic. Če bomo tako naredili vedno, kako se bo to odražalo na otrokovem kasnejšem vedenju, čustvih, nizki samopodobi, samozavesti, motnjah koncentracije, medosebnih odnosih itd.

Sodelujoči strokovnjaki:

Lea Beznik

http://www.platea.si/

univ. dipl. psihologinja

Prejmite redne uporabne informacije za vašega otroka Brezplačno.

NAPIŠITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here