Kakšne so najpogostejše napake, ki jih delamo starši – intervju z Jesperjem Juulom

0
523

Intervju z Jesperjem Juulom o tem, katere so pogoste napake, ki jih delamo starši, kaj so sploh meje in kako reševati najpogostejše izzive, ki jih imamo pri vzgoji.

Kakšne so pogoste napake, ki jih delamo starši v najzgodnejšem obdobju otroka? Omenili ste že, da ne prisluhnejo otrokom, so še katere druge.

Problem, ko govorimo o starših je, da se trendi med starši spreminjajo vsakih nekaj let. Trenutno stremijo k preveliki zaščiti. V Nemčiji pravijo takim otrokom “barbie otroci”. Ti otroci so tako zaščiteni pred življenjem in pred svetom, da postanejo nesposobni, ne morejo funkcionirati. Tudi ideja, da ti otrok odvzame celotno življenje, kar pogosto vključuje partnerstvo, je zgrešena. Noben otrok ne potrebuje tega. Eno od sporočil, ki ga morajo starši jasno slišati je, da otroci hrepenijo po veliko pozornosti, koliko jo le lahko dobijo. Vendar to pomeni, da ne potrebujejo toliko pozornosti po kateri hrepenijo. Na strani staršev je, da rečemo, “zdaj se nočem igrati s tabo, igraj se sam, ker hočem govoriti s tvojim očetom;” ali pa “zdaj moraš spati v svoji postelji, ker hočem imeti posteljo zase.” Poskrbite za svoje partnerstvo, ker to je stvar, ki jo vaš otrok najbolj potrebuje, ampak vam tega ne bo nikoli povedal. Nikoli vam ne bo rekel “ali lahko prosim spet postaneta prijatelja”, “lahko imata prosim spet seksualno življenje”. Tega ne bo naredil. Odrasli moramo to vedeti.

Otroci so preveč zaščiteni in preveč izobraženi. Starši smo tako zaposleni z vzgojo svojih otrok. Kar otroci resnično rabijo, ko pridejo v sobo je, da so starši nasmejani, da vidijo, da so staršem všeč takšni kot so. Poleg tega pa potrebujejo še hrano, spanje in obleko, in so v redu. To je najpomembnejša stvar.

Ko delamo za svojega otroka, si zapomnimo, da če smo dajalci, se počutimo dragoceno, če pa smo prejemniki, pa ne čutimo te dragocenosti. Skušajmo najti ravnovesje in imeti tudi družinsko življenje.

Kako reševati najpogostejše težave pri vzgoji, npr. laži, razvajenost? Kako se soočiti s tem?

Večina otrok pri štirih, petih letih ima zelo bogato domišljijo, ampak to ni laganje. Otroci lažejo staršem le, če mislijo, da starši niso sposobni sprejeti resnice. Razvajeni otroci je smešna beseda, ker je tako različna v različnih jezikih. V angleščini je razvajen (spoiled) zelo natančna beseda. Edini način, da razvadiš otroka je, če mu daš preveč stvari, ki jih resnično ne potrebuje. Ne moreš razvaditi otroka, če se z njim igraš 24 ur na dan. Ne moreš razvaditi otroka, če ga vzameš s seboj na počitnice, v muzej ali kamorkoli drugam. Le če mu začneš dajati to, kar hoče ves čas, pride do tega, da otroci ne poznajo razlike med tem, kar hočejo in kaj potrebujejo. In če starši mislijo, da je to, kar hočejo enako temu, kar potrebujejo, potem jim bodo dali vse kar hočejo. Potem to postane otrokovo razumevanje ljubezni, pravijo si – to je ljubezen. Vse kar hočem, mi bosta mama ali oče dala, ker me imata rada. Razvajenega otroka vedno prepoznaš, ker bo svoj pravi obraz pokazal okoli drugega leta in pol, ko bo konstantno nezadovoljen. Vedno hoče še in še in še. To se lahko sliši v njegovem glasu. Lahko grem v katerokoli trgovino in vam pokažem 15 razvajenih otrok, ker vedno govorijo “ueueueue”, pritožujejo se. Ne rečejo “Mama, ali lahko dobim sladoled.” Ampak rečejo “Mama, zakaj ne morem dobiti sladoleda.” In to je zato, ker so bili razvajeni, dobili so preveč, kar so hoteli in premalo tistega, kar so potrebovali.

Kako in kakšne meje morajo postaviti otroku

Ne vem. Ko govorim o mejah, stari mit pravi, da otroci potrebujejo meje – to zagotovo ne drži. Ne obstaja meja, ki jo lahko izpostaviš in rečeš, da otroci to potrebujejo. Vsaka družina pa potrebuje pravila, da lahko funkcionira po njih. Če z mejami mislite pravila, jih jaz, če bi bila danes starš, ne bi veliko postavljal. Če z mejami mislite moje osebne meje, kot npr. včeraj si se lahko plazil po meni, vzeli si moja očala, dal prste v ušesa ali karkoli si hotel. Danes ne smeš, nisem pri volji, pojdi stran. To je pomembno, to je dober način, kako delati. Imejte lastne meje, recite da ali ne. In recite da tudi sebi, kar je težko prvih 18 mesecev otrokovega življenja. Takrat to ni dober način, ampak po tem začnite govoriti da svojim potrebam, svoji integriteti. Lahko govoriš, da nočeš biti sam z babico ali varuško, ampak moraš biti, ker hočem iti v kino, hočem biti z ljubimcem ali podobno – hočem to. To je dober odnos. Problem s pravili je, da ko postavljaš pravila, si moraš izmisliti posledice, kar je moderna beseda za kazen. Če otrok krši pravila, moraš najti strožje in strožje kazni. In če skušaš kot starš upravljati družino s pravili, boste na koncu imeli otroke, ki bodo kršili vsa pravila – družina bo na koncu en velik prepir. Zato je bolje biti oseben in reči “zdaj nočem tega”, “ali lahko dobim sladkarije – ne, ne moreš dobiti sladkarij – zakaj – ker sem jaz tako rekel – zakaj ti odločaš – ker sem tvoj oče – ampak to ni pravično – je ali ni, ampak tako je in tako bo, dokler ne boš dovolj star, da se preseliš.” To so meje.

Sodelujoči strokovnjaki:

Prejmite redne uporabne informacije za vašega otroka Brezplačno.

NAPIŠITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here