Pri pravilih, omejitvah, ki jih postavljamo, je pomembno, da so:
– realna, torej pomembna (to pokažemo z verbalno in neverbalno komunikacijo: ton glasu, očesni kontakt),
– nadzorovana (pohvalimo upoštevanje pravila in ne le graja, kadar je pravilo prekršeno, s tem namreč otroku sporočamo, da dobi našo pozornost samo takrat, kadar se vede neustrezno),
– razumljiva, jasna, primerna starosti otroka (postavljanje meje dvoletniki ali petletniku sta dve različni stvari – petletnik bo od nas zahteval in pričakoval nekoliko več argumentacije, zakaj se nekaj ne sme, zakaj je dobro, da česa ne naredi ali pa naredi, dvoletnik pa naših dolgoveznih razlag ne potrebuje in jih tudi ne more sprejeti, ne je včasih pač samo ne)
– lahko jih uveljavimo brez slabe vesti in posredujemo z zahtevo, a prijazno.
Meje ne postavimo zato, ker je nam, odraslim, bolj udobno, temveč zato, ker jih potrebuje otrok. Otroku ne rečemo, naj ne sili na sprehod, samo zato, ker se nam ne ljubi iti ven. Ne mu rečemo takrat, kadar nimamo časa ali je v tistem trenutku pomembno kaj drugega.
