Kakovostna otroška oddaja

0
650
Otroška oddaja
Otroška oddaja

Otrok po rojstvu prepozna zvoke iz TV, ki jih je poslušal še v maminem trebuhu. Takoj ko otrok začne obračati glavico, se začne obračati tudi proti televiziji. Starši že pred otrokovim rojstvom premislite, kakšen gledalec želite, da postane vaš otrok.

Televizija predstavlja močan dražljaj, saj se nanjo odziva že nerojeni otrok. Otroku se zdi zelo zanimiva, vendar pa morajo starši poskrbeti za to, da služi le kot dodatek. Pri predšolskem otroku so namreč temelj psihološkega, telesnega in socialnega razvoja fizične aktivnosti. Po drugi strani pa se mora otrok tudi gledanja TV-vsebin naučiti. Ob tem potrebuje pomoč staršev, ki naj televizijo gledajo skupaj z njim in o vsebinah tudi pogovorijo.

Televizijska vzgoja se začne že v materinem trebuhu

Starši že pred otrokovim rojstvom premislite, kakšen gledalec želite, da postane vaš otrok.

Mag. Martina Peštaj, univ. dipl. psih., pravi: »Verjamem, da nam televizija vsem lahko veliko da, moramo pa se jo naučiti pravilno gledati. Če starši začnejo z vsebinami, ki so primerne za otrokovo starost, ob ustreznih časih, so z njim in ga spremljajo, to predstavlja dogodek, druženje.«

Otrok hitro pokaže zanimanje za televizijo

Otrok po rojstvu prepozna zvoke iz TV, ki jih je poslušal še v maminem trebuhu. Takoj ko otrok začne obračati glavico, se začne obračati tudi proti televiziji. Pri 8 mesecih prepozna tudi povezavo med daljincem in televizijo. Dojenček začne zelo hitro prepoznavati podobe in jih povezovati s stvarmi iz vsakodnevnega življenja. Odziva pa se tudi na glasbo s televizije in poplesava ob njej.

Postopoma od preprostega h kompleksnemu

Televizijski jezik je poseben, v oddajah so določeni triki, ki jih otroci sprva ne razumejo, npr. prepolovljene slike, na kateri se pogovarjata osebi iz različnih delov sveta, sanje, ko se slika malce zamegli ipd. Otroci šele pri 4. oziroma 5. letu zmorejo razumeti časovni preskok. Tega se mora otrok naučiti in zato morajo biti ob njem starši, ki mu to razložijo.

Kako otrok dojema televizijsko zgodbo, je odvisno od stopnje njegovega psihološkega razvoja.

  • Po 6. letu ločuje fikcijo od resničnosti.
  • Za poistovetenje z glavnim junakom potrebuje empatijo in zmožnost zavzemanja perspektiv.
  • Pri zgodbah, ki govorijo o dobrem in zlu, mora imeti določeno stopnjo moralnega presojanja.

Nasveti za starše:

  • Otrok naj začne z zelo preprostimi vsebinami v obliki nežnih in nedolžnih risank, ki prikazujejo dogajanje v družini, vrtcu, pri starih starših ipd.
  • Z razvojem naj postajajo vsebine postopoma bolj kompleksne.
  • Malčki so zmožni le 5–7-minutne koncentracije, proti koncu predšolskega obdobja pa lahko že pol ure gledajo zgodbo s klasičnim dramaturškim lokom.

TV-vsebine lahko otroka prestrašijo

Otroka lahko prestraši vsebina, ki se odraslemu zdi popolnoma nedolžna, zato morajo biti ob prvih korakih spoznavanja s televizijo starši obvezno zraven. Povsem preprosta vsebina ima nanj lahko zelo močan vtis, npr. zaradi izkušenj in misli, ki se mu pletejo v glavi. Če vsebine ne predela z odraslim, se ta lahko tako močno usidra vanj, da jo predeluje še v spanju in lahko se pojavijo nočne more. Pomembno je, da:

  • gledate televizijo z otrokom,
  • opazujete, ali ga je postalo strah (je začel lesti vase, se zakrivati, je ugasnil televizijo),
  • ga potolažite in
  • vodite pri razumevanju vsebine, da si je ne bo razlagal po svoje (se pogovorite z njim).

Pogovor o TV-vsebini prepreči, da bi si otrok vsebine napačno razlagal, starši pa spoznajo, kako je otrok dojel in v svoji glavi sestavil vsebino. Pogovor z otrokom pa je dragocen tudi zato, ker lahko marsikaj izvemo o otroku, o tem, kaj je doživel, kaj misli, da je prav in kaj bi naredil v podobni situaciji. Tudi če otrok gleda agresivno risanko, ni nujno, da bo postal agresiven. Če ga starši vodijo in se z njim pogovorijo o tem, da to ni primeren način ravnanja, potem bo otrok to dojel. Predšolski otroci težko ločijo fikcijo od realnosti in vzpostavijo distanco do tega, kaj je res in kaj ne, zato je takšen pogovor nujen.

NASVET: Otroci preko televizijskih oddaj predelujejo tudi svoja notranja stanja. Določene vsebine lahko služijo kot odlične iztočnice za pogovore, sploh o težjih temah, npr. o izgubi, žalosti, prihodu novega družinskega člana ipd.

Prepoznajte kakovostno risanko

Mag. Martina Peštaj, univ. dipl. psih., predlaga naslednje smernice, ki naj vam bodo v pomoč pri izbiri risanke:

1. Vrednote staršev: kaj mislite, da je prav, kaj želite, da se otrok nauči oziroma pridobi?

2. Otrokov razvoj: ali bo otrok določeno vsebino razumel, ali je dolžina ustrezna, ali je zgodba preveč kompleksna?

3. Liki za poistovetenje: ali so blizu vašemu vrednostnemu sistemu?

Otrok si izbere lik po svojem lastnem občutku. Včasih vas bo presenetilo, ko si bo izbral lik, ki morda ni vodilni, temveč stranski, s posebnim značajem. Mnogokrat si namreč otroci izberejo lik, preko katerega izživijo določene želje in potrebe.

4. Humor: kakovosten humor otroke pritegne.

5. Poučni elementi: otrok se bo iz vsake oddaje, ki se mu zdi zanimiva in je zanj primerna, nekaj naučil.

6. Estetika: estetika naj bo v skladu z našim vrednostnim sistemom, animacija pa privlačna na oko.

7. Jezik: otroci se preko televizije učijo fraz in besed, zato je pomembno, da je jezik lep, interpretacija pa ustrezna.

Primeri kakovostnih risank: Pujsa Pepa, Nodi, Franček, Angelina Balerina, Mojster Miha, Bacek Jon, Rozi, Veš, kako te imam rad itd. 

Informativne oddaje niso za otroke

Otroka lahko že nekajsekundni posnetek tako pretrese, da si ga nikoli več ne izbriše iz spomina, zato informativne oddaje glejte izključno takrat, ko otroka ni v bližini. Peštajeva opozarja: »Mislimo, da otrok ne gleda, da ga to ne zanima. To ni res. Če drugega ne, posluša, se pri kakšni stvari ustavi in od nas zahteva pojasnilo. Zdi se mi bolje, da se o aktualnih stvareh, ki jih sliši in nas o njih vpraša, z njim pogovorimo. Nisem pristaš tega, da bi se otroku kazalo samo lepe stvari, kjer so vsi srečni in se imajo radi, ker to ni res. Prav je, da se tudi liki za predšolske otroke zjočejo in razjezijo, da imajo vso paleto pisanih čustev, ampak da so pristni, takšni, kot otroci so.«

Previdno tudi s filmi in kinom

Predšolski otrok težko skoncentrirano zdrži 1–1,5 ure, kolikor trajajo filmi, tudi če gre za animiran film. Otrok filma ne spremlja s širšim pogledom, ampak ga gleda po delih in se ne vrača na prejšnjo vsebino niti ne predvideva naprej. Na kateremkoli delu filma se lahko »zatakne«. Če nečesa ne razume ali ga prestraši, lahko celo preneha z gledanjem ali pa ima do konca v sebi strah, kako se bo vse skupaj razvilo.

Pred ogledom filma premislite:

  • ali je vsebina primerna za otroka,
  • ali je otrok zrel za tako dolgo vsebino,
  • ali je film resnično narejen za otroke (družinski film ni otroški film, saj je pri njem humor veliko bolj prilagojen odraslim).

Pred prvo kino izkušnjo je treba dobro premisliti, kateri film boste izbrali, da bo izkušnja prijetna. Če ogled filma za otroka ni prijeten, pojdite ven in čez čas ponovno poizkusite. Otroka nima smisla siliti v nekaj, čemur v tistem trenutku še ni kos.

Otroci naj začnejo z vsebinami, ki jih lahko polno doživijo, nato pa naj postopno napredujejo proti vedno bolj zahtevnim.

Sodelujoči strokovnjaki:

mag. Martina Peštaj

http://www.rtvslo.si/

univ. dipl. psih., urednica otroških oddaj na RTV SLO

Prejmite redne uporabne informacije za vašega otroka Brezplačno.

NAPIŠITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here