Najbolj zdravo je, da čuvate svojo individualnost v partnerstvu in gradite skupnost. Najti morate vmesno mejo med razdajanjem in individualnostjo.
Oglejte si video z dr. Zoranom Milivojevićem, transakcijskim analitikom in psihoterapevtom
Eden od glavnih mitov na zahodu je mit o androginih – andros je moško, ginos je žensko – torej moškoženci. To so bila bitja z dvema glavama, štirimi rokami in nogami, njihova funkcija pa je bila priprava hrane bogovom. Ker so bili tako popolni, tako močni, samo malo za bogovi, so se odločili, da naredijo državni udar in ubijejo bogove, da bi sami postali bogovi. Apolon jih je razkrinkal, Zevs se je nanje zelo razjezil in se odločil, da jih vse pobije. Vendar, kdo bi potem pripravljal hrano, ker bogovi ne morejo delati, mora pa nekdo drug delati namesto njih? In tako so se domislili, da jih prepolovijo. Tako so nastali andros – moški in ginos – ženske. Namesto, da bi oslabljeni, prepolovljeni androgini delali svoje delo, pripravljali hrano za bogove, so začeli iskati tisto drugo polovico. Ohranili so torej občutek čudovitega stanja spojenosti, perfekcije združenosti. Tako so začeli iskati drug drugega. Kasneje so se ponovno domislili, da naredijo spolne organe, da bi ta spomin na čudovito spojenost, zadovoljili skozi seksualni odnos.
Od kod izvirajo naši izrazi, kot so na primer pol, spol, spolnost, moški spol, ženski spol, seks, od secare (lat. (od)rezati) itd.? To pomeni, da gojimo mit, da ljubezen dvoje spaja v eno celoto. Podobna izkušnja: vsi smo bili prva tri leta eno z našimi mamami, to je ljubezen in od tu ostaja potreba po simbiozi. Neko zagotovilo, da je prava ljubezen takrat, ko se stopimo s partnerjem v eno bitje. Vendar, ko se stopimo s partnerjem v eno bitje, izgubimo sebe in takrat se pojavijo drugi problemi. Individualnost, to sem jaz, to sva midva, imamo dve skrajnosti. Eno je jaz, ki ne vstopa v midva, to so narcisoidne osebe, ki imajo le malo sposobnosti ljubiti. Drugi pa so tisti, ki se popolnoma razdajajo in vstopajo v simbiozne odnose, kjer izgubijo svoj jaz, ki postanejo odvisni od partnerja itd. Zdaj, kaj je zdravo? Zdravo je biti v odnosu in jaz in midva, kar pomeni, da ljubim sebe in ljubim drugega, partnerko, recimo. Moja ljubezen do sebe deluje na en način, moja ljubezen do partnerke pa deluje na drug način. To pa je lahko konflikt, to je konfliktna pozicija in ljudje morajo dojeti, da je to tako. Enkrat tako, drugič drugače, in da je to v bistvu najbolj zdravo, ker tako čuvajo svojo individualnost in gradijo skupnost.
