Če ste, denimo, prepričani, da ste zguba ali ne dovolj dobri ali celo ničvredni; če se pogledate v ogledalo, pa vam ni všeč, kar vidite; če imate negativno mnenje o sebi, se kar naprej opravičujete, imate slabo samopodobo ali pa s seboj tovorite celo običajni občutek krivde, ki bremeni večino staršev, potem se docela skrušite tisti hip, ko otrok naredi kaj narobe ali vas s čim osramoti, pritisne na tisto tipko »zguba sem« ali »ne obvladujem stvari« ali »v starševski vlogi sem grozen – samo poglej, kako se vede, in to po moji krivdi«.
Zdaj gre za vas, čeprav je v resnici mišljeno, da so otroci tisti, ki delajo napake. Če se otrokova napaka pomeša z vašimi negativnimi predstavami o sebi, ki so povezane z vašim otroštvom ali težavami v vašem življenju in razmerjih, s sporočili, ki ste jih dobili v življenju od staršev, skrbnikov, učiteljev, partnerja itd., potem se bo vaš otrok znašel pred gromozanskim odzivom, ki še malo ni odmerjen z njegovim vedenjem. Vedenjsko mu s tem vedenjem podkrepljujete, zato je bolj verjetno, da bo tisto še počel, na bolj čustveni ravni pa projecirate vanj svoje občutke ničvrednosti in zelo verjetno se bo razvil v prav takega odraslega, kot ste vi, s negativno samopodobo.
Zlahka se ujamete v past, da jezo, žalost, bolečine in stres prenašate na otroke in jih delate odgovorne, namesto da bi raje sami prevzeli odgovornost za ta čustva. Vsi živimo pod velikim pritiskom, dnevni urnik imamo tako skrbno načrtovan, da ni prostora za nič spontanega. Ko se odzivate na otroka z velikansko količino čustev in jeze, priznajte, da ste verjetno pod stresom, najbrž utrujeni, bržkone ste si preveč naložili in preveč pričakujete od otroka. Ko boste mirni, premislite in preučite trenutke, ki v vas izzovejo tako silovita čustva. Izkoristite priložnost in razmislite o svojih težavah, tako sedanjih kot preteklih, da jih boste ločili od otroka in ga uspešno vodili skozi njegov razvoj, ne da bi ga obremenili s svojimi težavami, za katere ni prav nič kriv.
