Starševstvo je ena najmočnejših čustvenih izkušenj, ki jih človek lahko doživi. Z rojstvom otroka se ne rodi le starševska vloga, temveč tudi cel spekter občutkov, ki nas lahko hkrati navdihujejo, utrudijo, ganejo ali preplavijo. Zato je vprašanje, kako razumeti čustva, ki jih vzbuja starševska vloga, ključen pri razumevanje vloge in pristopu k bolj varnemu, odzivnemu in samozavestnemu starševstvu.
- Starševska vloga in občutki
- Ko občutek krivde odpira prostor za spremembe
- Vloga družbenih in kulturnih opažanj na starševsko vlogo
- Razlikovanje občutkov med materami in očeti
- Miti o »dobrem staršu«
Starševska vloga in občutki
Občutek starševske krivde je eden najpogostejših čustvenih spremljevalcev starševstva. Skoraj ni matere ali očeta, ki se ne bi kdaj vprašal: »Ali delam dovolj?«, »Sem se pravilno odločil?«, »Sem otroku kaj odvzel?« V svojem bistvu občutek krivde ni nujno problematična. Gre za pomembno moralno in odnosno čustvo, ki nas opozori, da morda nismo ravnali v skladu s svojimi vrednotami. V starševski vlogi je občutek krivde tudi pogosto cena, ki jo plačamo za to, da nam je mar. Do otroka čutimo odgovornost, navezanost in ljubezen, občutek, ki ga dojemamo kot krivda, pa je lahko nek notranji kompas, ki opozarja in daje možnost popravka.
Naučite se razlikovati med zdravo odgovornostjo in pretirano krivdo. Zdrava odgovornost staršu omogoča refleksijo: »To bi lahko naslednjič naredil drugače.« Pretirana krivda pa pogosto vodi v prepričanje: »Nisem dovolj dober starš.«
Raziskovalka Brené Brown v knjigi Daring Greatly opozarja na pomembno razliko med krivdo in sramom. Krivda pravi: »Naredil sem napako.« Sram pa sporoča: »Jaz sem napaka.« Medtem ko krivda lahko spodbuja spremembo vedenja, sram pogosto vodi v umik, samokritičnost in občutek nevrednosti.
Najpogostejše oblike starševske krivde se nanašajo na občutek, da otroku namenjamo premalo časa, na usklajevanje službenih in družinskih obveznosti, izgubo potrpežljivosti, postavljanje meja ali občutek, da otroku ne zagotavljamo najboljših možnih pogojev za razvoj. K tem občutkom pogosto prispevajo težnja po perfekcionizmu, visoka samokritičnost, izkušnje iz lastne družine ter prepričanje, da je dober starš odgovoren za otrokovo srečo v vsakem trenutku. Prav slednje je ena najpogostejših zmot sodobnega starševstva.
Ko občutek krivde odpira prostor za spremembe
Občutki, ki se pojavijo v starševski vlogi vodijo v priložnosti za usmerjanje k učenju, ponovnemu vzpostavljanju stika in zavestnemu odnosu. Starševske izkušnje so temelj sprememb. Če to starš zaznava, mu lahko pozitivno služi kot povabilo k osebni rasti in popravljanju odnosa. S tem postane stalno ozadje starševske izkušnje, ki vodi v spremembe.
Konstruktivna refleksija si postavlja vprašanje in vodi v aktivacijo: »Kaj se lahko iz tega naučim?« Pretirana samokritičnost pa vztraja pri vprašanju brez izhoda: »Kaj je narobe z menoj?«
Ko starš začne verjeti, da mora biti ves čas potrpežljiv, prisoten, čustveno uglašen in brez napak, se znajde v nemogočem položaju. Takšna pričakovanja pogosto vodijo v kronično izčrpanost, tesnobo in občutek neuspeha.
Praksa kaže, da otroci ne potrebujejo popolnih staršev. Potrebujejo starše, ki otrokom nudijo občutek varnosti dovolj varni, so odzivni in pripravljeni odnos tudi popraviti, kadar pride do napake.
Vloga družbenih in kulturnih opažanj na starševsko vlogo
Starši živijo v času, ko so informacije o vzgoji dostopnejše kot kadarkoli prej, hkrati pa še nikoli niso bili izpostavljeni tolikšnemu številu nasprotujočih si pričakovanj.
- Na družbenih omrežjih pogosto spremljamo idealizirane podobe družinskega življenja: nasmejane otroke, ustvarjalne dejavnosti, urejene domove in navidezno popolnoma notranje pomirjene starše. Pri tem hitro pozabimo, da primerjamo svoje notranje dvome z zunanjimi predstavami drugih ljudi, ki ne kažejo celotne realne slike.
- Koristno je razvijati t. i. medijsko pismenost čustev. Ko opazujete vsebine na družbenih omrežjih, si lahko zastavite vprašanje: »Ali gledam resničnost ali skrbno izbran trenutek?« Večina staršev namreč ne objavlja svojih stisk, konfliktov, utrujenosti ali občutkov nemoči.
Ozavestite, da otrok ne potrebuje popolne organizacije, popolne prehrane ali popolnega starša. Potrebuje odnos, v katerem se počuti videnega, sprejetega in varnega. Odnos, kjer se ob konfliktu, pokaže tudi kako izgleda pobotanje.
Razlikovanje občutkov med materami in očeti
Čeprav občutek krivde doživljajo tako matere kot očetje, se njeni izvori pogosto razlikujejo.
- Matere še vedno pogosteje nosijo breme pričakovanj, povezanih z nego, čustveno dostopnostjo in vsakodnevno organizacijo družinskega življenja. Veliko mater spremlja občutek, da bi morale biti hkrati predane mame, uspešne partnerke in učinkovite profesionalke na delovnem področju.
- Očetje pogosteje poročajo o pritisku zagotavljanja materialne varnosti in o občutku, da zaradi službenih obveznosti niso dovolj prisotni. Njihova krivda je pogosto manj ubesedena, vendar ni nič manj intenzivna.
Materam lahko pomaga razumevanje, da očetje pogosto izražajo skrb skozi dejanja, odgovornost in reševanje problemov. Očetom pa koristi zavedanje, da materina potreba po pogovoru o njenih skrbeh ni kritika njihovega starševstva, temveč način soočanja s stresom.
Ko partnerja prepoznata, da ju pogosto obremenjujejo različna družbena pričakovanja, lažje razvijeta medsebojno razumevanje in sodelovanje.
Miti o »dobrem staršu«
Med najbolj razširjenimi miti so prepričanja, da dober starš vedno ve, kaj storiti, ne delata napak, otroka zaščititi pred vsakim razočaranjem in da je otrokovo vedenje neposreden dokaz kakovosti starševstva.
Pediater in psihoanalitik Donald Winnicott je že v 50. letih prejšnjega stoletja predstavil koncept »dovolj dobrega starša« (»good enough parent«). Njegovo sporočilo ostaja aktualno še danes: otrok ne potrebuje popolnega starša, temveč dovolj dobrega starša, ki zna biti prisoten, ob napakah pa odnos tudi popravljati.
Ko se pojavi občutek krivde, si lahko starš zastavi 3 vprašanja:
- Ali sem ravnal v nasprotju s svojimi vrednotami?
- Ali od sebe pričakujem nekaj, česar ne bi pričakoval od sebe ali od drugega človeka?
- Kaj bi v tej situaciji rekel prijatelju/ici, ki ga/jo imam rad?
Prav zadnje vprašanje pogosto odpira prostor za samosočutje. Raziskovalka Kristin Neff poudarja, da samosočutje ni opravičevanje napak, temveč sposobnost, da se v trenutkih nepopolnosti obravnavamo z enako toplino in razumevanjem, kot ju namenjamo drugim.
Viri: Brené Brown (2012): Daring Greatly. Donald W. Winnicott (1965): The Maturational Processes and the Facilitating Environment. Kristin Neff (2011): Self-Compassion. Daniel J. Siegel & Tina Payne Bryson (2020): The Power of Showing Up. John Bowlby (1988): A Secure Base. Susan David (2016): Emotional Agility.
