Kako pravilno podati otroku kritiko

0
677
Podati otroku kritiko
Podati otroku kritiko

Sporočila, ki se navezujejo na otroka, neposredno vplivajo na njegovo mnenje o samem sebi in izoblikujejo njegovo samopodobo.

Prenesite otroku pravo sporočilo

Vaša sporočila so lahko naslovljena na otroka (npr. »Pogumen si.« ali »Len si.«) ali na njegovo vedenje (»Rad pomagaš bratcu.« ali »Nisi pospravil igrač.«). Sporočila, ki se navezujejo na otroka, neposredno vplivajo na njegovo mnenje o samem sebi in izoblikujejo njegovo samopodobo. Zato vedno, kadar pri otroku želite doseči spremembo vedenja, kritizirajte njegovo vedenje (»Nisi počistil za sabo.«), ne pa otroka kot osebo (»Pravi lenuh si.«). Pri komunikaciji ne uporabljajte nerealnih sporočil, kot npr. »kura zmešana, štor, teliček ipd.«, ki nimajo nobenega pomena, otroka pa razvrednotijo in prizadenejo. Otroci namreč vašim sporočilom verjamejo in jih vgradijo v svojo samopodobo.

Pohvala ima prednost pred kritiko

Pohvalite otroka, kadar vam je njegovo vedenje všeč ali če je prekinil z neželenim vedenjem. Zadovoljen bo, ker je izpolnil vaša pričakovanja in se bo trudil še naprej. Pohvalite otroka samega, njegove dobre lastnosti in njegovo vedenje. Pohvalite ga, da bo imel rad sam sebe in bo o sebi mislil dobro.

Kritizirajte le vedenje, in sicer konkretno, jasno in razumljivo, da bo takoj vedel, kaj mora spremeniti. Nato otroku zagrozite s kaznijo. Kazen udejanjite in pri njej vztrajajte. Le tako bo vaš otrok vedel, da mislite resno in spremenil nezaželeno vedenje. Zato je zelo pomembno, da otroku nikoli ne »obljubljate« oz. grozite s stvarmi, za katere veste, da jih ne boste mogli izpolniti, saj otrok hitro ugotovi, da tega ne boste naredili in vas ne jemlje več resno.

Izogibajte se nerealnih pohval, ki nimajo nobene povezave z resničnostjo, kot npr. »Ti si največji mojster risanja na svetu«. Po drugi strani pa se izogibajte tudi nerealnih kritik, kot npr. »Nikoli nič ne narediš do konca«, saj so preveč posplošene in ne dosežejo namena, ker otroku v ničemer ne sporočijo, kaj je naredil narobe.

Nekaj bistvenih »pravil« pri kaznovanju oziroma pri dogovorjenih posledicah otrokovega neprimernega vedenja, o katerih se z otrokom dogovorite že prej. Tako jih otrok pozna in točno ve, kaj bo sledilo, če se bo neprimerno obnašal (To pa mora potem seveda tudi veljati).

  • Kazen nikoli ne sme biti sama sebi namen, ampak se mora otrok iz nje nekaj naučiti, torej mora biti smiselna.baby_1
  • azen naj sledi neposredno neprimernemu vedenju, ne šele npr. naslednji dan, saj otrok ne bo razumel povezave.
  • Otrok mora vedeti in razumeti, zakaj je kaznovan. Vaši odgovori v smislu: »Ker sem jaz tako rekla!«, ki izražajo le naše uveljavljanje (pre)moči nad njim, so za otroka povsem neprimerni in ne dosežejo svojega namena, saj otrok ne razume, zakaj je kaznovan).
  • Kazen mora biti realna in uresničljiva. Na primer če otrok nalašč razbije ali uniči neko stvar, je od njega povsem nesmiselno zahtevati, da bo sam kupil novo stvar.
  • Pri kaznovanju morate biti dosledni in vztrajni. Določenemu vedenju naj vedno sledi določena posledica; ne smete enkrat isto dejanje kaznovati, naslednjič (ker ste boljše volje) pa ga tolerirati oz. morda celo odobravati.
  • Bolje kot kritizirati oz. kaznovati nezaželeno (negativno) vedenje je pohvaliti in spodbujati zaželeno (pozitivno) ter poskusiti sploh preprečiti nezaželeno (seveda pa to vedno ni mogoče).

Ne pogojujte ljubezni. Že iz razloga, da obstaja in je takšen kot je, si otrok zasluži ljubezen. Če mu ne pokažete in poveste, da ga imate radi, tega ne bo vedel.

Postavite jasna pravila

Otroka lahko naučite živeti s pravili in omejitvami le tako, da pravila jasno postavite. Jasno mu povejte, kaj sme in česa ne. Meje in pravila nimajo nič skupnega s kaznijo. Ob postavljanju pravil, dogovorov in doslednem upoštevanju le teh se otrok počuti varnega. Če bo danes dobil jasne zahteve od vas, bo v prihodnosti vešč postavljanja ciljev samemu sebi. Naučite ga, da jasno izražen »ne«, ne pomeni, da ga nimate radi. Ne postavljajte mu previsokih zahtev, saj bo tako tudi priložnosti za pohvalo manj. Po drugi strani pa mu tudi ne postavljajte prenizkih zahtev, saj se bo, ko bo ugotovil, da ne zmore stvari, ki jih njegovi vrstniki obvladajo, počutil nesposobnega.

Zelo pomembno je, da je vzgoja s strani vseh (starši, stari starši, vzgojiteljice/ji itd.), ki se srečujemo z otrokom, čim bolj enotna. To pomeni, da imamo vsi podobne kriterije in merila pri ravnanju z otrokom, da postavljamo pravila in meje ter otroku dajemo povratne informacije o tem, ali jih spoštuje ali krši. Zelo pomembno je, da smo otroku vzor – pravil ne kršimo. Meje veljajo tudi za nas; upoštevamo jih tako starši kot poklicni vzgojitelji.

Skupno lahko izdelamo seznam pravil, otroci pa lahko izbirajo zanje najljubše. S tem zagotovimo, da otroci razmišljajo o sebi in drugih ter spoznajo zamisli, ki so oziroma niso uresničljive. S sodelovanjem pri oblikovanju pravil in upoštevanju njihovih predlogov jim zagotavljamo, da zadovoljujejo potrebo po uspehu in svobodi; slednja terja tudi razvit občutek za odgovornost. Poznavanje in upoštevanje pravil ter omejitev daje otroku občutek varnosti.

Ne varujte otroka pred vsemi neprijetnostmi. S tem ga namreč oropate dragocenih izkušenj. Otrok bo napredoval samo, če bo kdaj doživel tudi neuspeh.

Vir: Zoran Milivojević, Katja Bilban, Vida Kokelj, Miša Kramberger, Tjaša Steiner, Borut Kožuh: Mala knjiga za velike starše: priročnik za vzgojo otrok, Psihopolis institut d.o.o., Novi Sad.

Sodelujoči strokovnjaki:

Prejmite redne uporabne informacije za vašega otroka Brezplačno.

NAPIŠITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here