Prihod bratca ali sestrice v družino, je tranzicija za starša in že rojenega otroka. Vsak dobi novo vlogo in se išče oz. postavlja v tej novi vlogi. Začne se s staršem, kakšen je način razmišljanja starša in njegovo razumevanje prihoda novega družinskega člana. Starš naj ozavesti lastna pričakovanja, predstave in prepričanja o tem, kako bi »moralo biti«, ter prepozna svoje želje, strahove in individualne potrebe. Hkrati, da zna svoje potrebe tudi izraziti, se z njimi soočiti in skomunicirati še pred prihodom dojenčka, da v odnos vstopi z jasnostjo in opolnomočen.
- Gradnja zgodbe skozi nosečnost
- Otrokova vprašanja naj bodo vodilo
- Prvi stik sorojencev v porodnišnici ali doma
Kako otrok ob prihodu sorojenca preverja svojo pomembnost
Prvorojenec je navajen sveta, v katerem ima starše v tej povsem zase in je deležen večine njune pozornosti. Zato novi sorojenec lahko popolnoma zamaje temelje njegovega doživljanja sveta. Otrok ob prihodu sorojenca začne iskati potrditev svoje pomembnosti in preverjati, ali so njegove potrebe še vedno videne in sprejete. Naravno je, da želi ohraniti bližino ljubljene osebe, zato se lahko okrepi njegova želja po stiku in pozornosti. V tem procesu otrok gradi zaupanje, da je odnos varen, da ostaja ljubljen ter da ima v družini še naprej svoje mesto.
Starš lahko podeli z otrokom svojo zgodbo (če ima in se spomni svoje izkušnje, ko je dobil sorojenca, kako se je ob tem počutil, kaj si je želel). Otroci radi poslušajo zgodbe. Hkrati deluje to tudi bolj povezovalno s staršem, ker se starš predstavi iz perspektive otroka. Staršu pa pomaga začutiti in razumeti, kako se otrok dejansko počuti.
Gradnja zgodbe skozi nosečnost
Skozi nosečnost gradite zgodbo o prihodu bratca ali sestrice, ki otroku postopoma približa proces in mu omogoča, da se z dojenčkom čustveno poveže. Otrok je del družine in tudi tukaj naj bo del procesa, enakovredno vključen, sodeluje naj pri pripravi prostora in stvari za dojenčka (npr. sobi za dojenčka, posteljici, pripomočkih, izbiri imena za dojenčka ipd.). Starši bi to pogosto radi naredili sami v miru, vendar je to odlična priložnost za povezovanje.
Otrok naj bo aktivno vključen v priprave. S tem dobi občutek, da prispeva, kar utrdi njegov občutek pripadnosti družini.
Malček lahko sodeluje tudi pri pripravi skupne torbe za v porodnišnico. Vprašajte ga, če želi kaj podariti/pripraviti za dojenčka ali za mamico, medtem ko ne bo ob njem? Mamica lahko nekaj pusti tudi njemu, za čas njene odsotnosti (npr. kakšno svojo ljubo stvar, ali njuno skupno sliko ipd.).
Prihod bratca ali sestrice: otrokova vprašanja naj bodo vodilo
Ko otrok postavi vprašanje, ima zanimanje in je pripravljen slišati informacijo. Premislite, kaj vas sprašuje in govori več o tem. Govorite tudi o stvareh, ki se vam kot staršu zdijo samoumevne, a otroku mogoče niso.
Primer:
- »Kaj misliš, kako se počuti bratec/sestrica v trebuščku?« Otroku je dojenček v trebuhu zaenkrat še v domišljiji. S tem vprašanjem ga usmerjate v realizacijo, da je dojenček resnična oseba, tudi z občutki, potrebami in željami.
- Spodbujajte interakcijo, naj mu govori, poje, občuti brce. Posredno govorite dojenčku v trebuhu, kako čudovitega bratca/sestrico že ima, kaj vse mu bo pokazal/a, skupaj bosta počela zabavne stvari.
Prvi stik sorojencev v porodnišnici ali doma
Srečanje otroka in dojenčka naj bo tam, kjer se vama kot staršema zdi najboljša priložnost. Lahko se zgodi, da otrok ne izrazi zanimanja za dojenčka. Potrdite in sprejmite njegove občutke in doživljanja. S tem, ko starš to sprejme, ne pomeni, da mu je vedenje všeč in da se strinja s tem. To tudi ne pomeni, da se bo otrok vedno tako počutil. Bolj ko potrjujete njegove občutke, bolj se bo čutil sprejet, njegov živčni sistem se pomiri in prej bo tudi sam sprejel novo realnost.
V porodnišnici ali doma, ko se mamica ponovno snide s starejšim otrokom, lahko izrazite svoje občutke: »Tako sem vesela, da te vidim, da sem spet s tabo, pogrešala sem te.« Bodite z njim, naravno je, da želi čas z vami, dojenčka predstavite nekoliko kasneje. Lahko pa da bo želel sam najprej videti dojenčka, ne vzemite tega osebno, če ne želi takoj pozornosti mamice. Počakajte, da bo sam izkazal pripravljenost ali ga povabite k sebi (to je odvisno od posameznega otroka in situacije).
Dojenčka predstavite starejšemu otroku in ne obratno (npr. Ela, to je tvoja mlajša sestrica Ula). Če reče, da je ne želi spoznati, spoštujte njeno željo. Imel/a bo še veliko priložnosti, da se navadi na dojenčka. V tem trenutku ima potrebo, da je slišan/a v svojih občutkih. Ne silite v nasprotovanje (»To se pa ne sme, ne tako govoriti.« ipd.), sprejmite kar izrazi, dovolite ji/mu občutiti to kar čuti. Ko se bo počutil/a slišan/a, bo sam/a želel/a videti in spoznati dojenčka.
Starejšemu otroku dovolite prijeti dojenčka. Pred tem pa poskrbite in ustvarite varno okolje, ter mu pokažite kako naj rokuje z dojenčkom.
Ko pridejo sorodniki ali prijatelji na obisk, na bodo pozorni tudi na starejšega otroka, ne le na dojenčka. Malčka naj vprašajo o njem (kaj počne, kaj ima rad …) in ne o njegovi identiteti velikega bratca / velike sestrice in o dojenčku. Sorodnikom lahko tudi vnaprej namignete, da imate za dojenčka vse, kar potrebujete. Če bi vam vseeno radi prinesli darilo, lahko predlagate, naj z majhno pozornostjo razveselijo starejšega otroka.
