Zavedati se moramo, da bo otrok vedno v stiski, ker sta se starša ločila, če tudi jo morda navzven ne kaže.
Zavedati se moramo, da bo otrok vedno v stiski, ker sta se starša ločila, če tudi jo morda navzven ne kaže. Nekatere otroke obhajajo strahovi, saj menijo, da so z ločitvijo izgubili enega starša in se bojijo, da bi izgubili še drugega. Otrok lahko zapade celo v depresijo. Pomembno je, da takrat starši otroku pokažemo in da čuti, da ima otrok še vedno očeta in mamo in se ukvarjati z otrokom, mu razložiti stvari.
Predvsem tako, da ga ne pustimo pri meru. Tudi če ne kaže stiske, da se zavedamo, da tudi oni čutijo stisko, da se moramo ukvarjati z njim. Tako kot se nam je porušil svet, se je njim še bolj, njegov dom se razusje, izgubi tisto osnovno varnost, zaveda se da je njegovo življenje odvisno od njegovih staršev. Jezen je, razočaran.
Pomembno je, da mu pokažemo, da sem še vedno njegov oče, njegova mama. Da še vedno pridem na sestanke v šoli, da ga pridem iskat, igram košarko z njim. In tudi mama, tudi če oče izgine, da tudi mama poskrbi za očeta … lahko poveš, da si jezen, razočaran, vendar mu dati vedeti, da ga imata še vedno oba rada. Dovoljkrat mu je potrebno povedat, da on ni kriv in da tudi on tega ne more popraviti in rešiti.
Zagotoviti mu moramo, da še vedno ima starše, varnost, dag a še vedno imamo radi in ga odrešimo od tistih stvari, ki ne pašejo v njegov svet. Mlajši kot je, več to vključimo v igro, povabimo ga sprehod, kuhamo z njim. Sprejeti moramo njegovo jezo, žalsot, tega ne smemo zapreti. Da mu povemo, da je to normalno, kar čuti in je prav da to izrazi, mi pa ga potolažimo.
