Lepe navade in neprimerni stavki

1
241
Lepe navade
Lepe navade

Čudežni besedi »prosim« in »hvala«

To sta besedi, ki jih starši zelo radi slišimo od svojih otrok. A kako jih naučiti, da bi bili del vsakdanjika? Prof. soc. in ped. Damjana Šmid pravi, da je najlažji način posnemanje. »Večkrat ko otrok sliši ti dve besedi, bolj jih bo ponavljal. Zato je še najbolj učinkovita  vsakodnevna uporaba in otrok se bo sčasoma navadil na “hvala” in “prosim”  in ju bo znal uporabljati sam od sebe.«

Damjana Šmid nato nadaljuje: »Če postanejo stvari samoumevne in otrok pozablja na »hvala« in »prosim«, pa ga čim večkrat na to spomnimo. Nevsiljivo in tako, da ga ne spravljamo v zadrego pred drugimi (ker včasih od veselja ali v določenih situacijah tudi odrasli pozabljamo na to, da bi se zahvalili). Dovolj je že, če rečemo »hvala« ali »prosim«  takrat, ko bi moral otrok to reči, in besedi nekoliko poudarimo. Vse ostale besede, pridiganje in moraliziranje so dokaj nepotrebni, kajti naš namen je, da otroka nekaj naučimo in ne da mu kažemo, kako nevljuden je. Otroci se upirajo, če jih to učimo na način, kot dresiramo kužke, (reci prosim, pa dobiš) in s tem pretiravamo.«

»Vsakodnevne situacije so tiste, ki nam pokažejo, kako vljudni smo sami in kako dobro to prenašamo na otroke. Najslabše, kar se lahko zgodi, je to, da nihče ni več pozoren na ti dve besedi, da se nam zdi samoumevno, da nekaj dobimo, in da neuporaba nikogar več ne moti. Takrat je težje iti od začetka, zato se splača vztrajati od malega in še naprej  in nikdar pristati na manj. Vprašajmo se tudi, od koga v domačem krogu večkrat slišimo te besede, od otrok ali od odraslih? Skoraj upam staviti, da je rezultat ena proti nič za otroke,« še dodaja Damjana Šmid.

Pospravljanje igrač

»Pospravljanje sodi med delovne navade. Če želimo, da otrok to navado osvoji, je treba dejavnost vzeti kot ponavljanje. Samo če nekaj ponavljaš, je navada. Sicer je to občasno veselje do pospravljanja ali le izpolnjevanje ukazov tečnih odraslih,« pravi Damjana Šmid.

»Zgled je številka ena. Kam odložimo čevlje, oblačila, torbice, ko pridemo domov? Kako skrbimo za oblačila? Kdo pospravlja smeti, časopise, igrače, kolesa, športne pripomočke? Najlažje je začeti z mlajšim otrokom, saj je kasneje prisoten že upor. Obnese se pravilo – ko se nehaš igrati, pospraviš za seboj, šele potem lahko vtoys2zameš drugo igračo. Pri tem vztrajamo tako kot pri umivanju zob, pa se bo navada pokazala že v nekaj mesecih. Potem pa je treba samo še nadgrajevati vse tisto, kar tudi sodi k pospravljanju (čevlji, oblačila, umazana oblačila, pižama ipd).«

Damjana Šmid še dodaja, da lahko mlajše otroke na pospravljanje navajamo z igro, vendar to ne pomeni, da je zadeva kaj manj resna. Poskrbimo za to, da ima otrok dovolj zabojev, škatel, polic, kamor lahko igrače pospravi, in da so stvari več ali manj na istem mestu. Če se otroci igrajo v dnevni sobi, skupaj pospravljamo, ko se otrok neha igrati, saj s tem poskrbimo tudi za varnost, da se kdo ne spotakne ob igrače. Če na škatle nalepimo slike igrač, ki sodijo vanje, je za otroka to lažje, saj poveže slike z igračami, vse skupaj pa z  redom.

»Pri pospravljanju velja enako kot pri ostalih dejavnostih: »Kar se Janezek nauči, to Janez zna.« Največja ovira pri tem smo »hitri« starši, ki ne moremo počakati in vztrajati, da otrok naredi sam. Vsako poseganje v otrokovo samostojnost je minus zanj in za starše.«

 

Otroci in preklinjanje

»Otroci vedno preizkušajo, kje so meje. To počnejo tudi z besedami, ki jih slišijo bodisi v domačem okolju ali kje drugje. Na to lahko vplivamo samo v domačem okolju in neprimernih besed ne uporabljamo ali pa vsaj čim manj. Na okolje direktno ne moremo vplivati in je tudi nesmiselno misliti, da je vsega krivo okolje,« pravi prof. soc. in ped. Damjana Šmid.

»Naš odziv je tisti, s katerim otroku v vsakem primeru pokažemo, ali odobravamo njegovo vedenje in izražanje ali pa ne. Če nam ni všeč, se moramo odzvati takoj, na način, ki bo otroku jasen in razumljiv. Ne dovolim, da tako govoriš. Ni mi všeč, če preklinjaš. To so grde besede in meni niso všeč. Če jih boš uporabljal, bo sledilo to in to … (kazen je odvisna od starosti otroka). Pri mlajših otrocih (dve, tri leta) je smiselno včasih kletvice ali neprimerne besede tudi preslišati. Vendar le takrat, ko presodimo, da je otrok vesel našega začudenja in reakcije in ga to na nek način zabava in s tem dobi pozornost. V takšnih primerih je ignoriranje boljše kot dajanje pozornosti. Seveda pa lahko povemo, da se nam to ne zdi lepo.

S kletvicami je podobno kot z ostalim neprimernim vedenjem. Če ga dovolimo, ga otroci uporabljajo. Če se odzivamo, jim sporočamo, kaj je prav in kaj ne. To pa je tudi naloga staršev. Tisti, ki tega ne storijo, delajo škodo otroku, saj ga s takšnim vedenjem spuščajo v okolje, kjer bo imel zaradi tega težave. Starši, katerih otroci veliko preklinjajo, skoraj vedno krivijo okolico, sami pa so prepričani, da ne morejo veliko storiti pri vzgoji. Kar pa seveda ne drži,« zaključi Damjana Šmid.

Neprimerni oziroma neprijetni stavki

Damjana Šmid pravi, da vsak stavek nekaj sporoča, in zato je prav, da so nam vsi zaželeni, tudi če niso vedno prijetni. V obdobju trme so to stavki »Ne bom, nočem, to je moje, hočem to in to …«, ki sporočajo, da se otrok zaveda samega sebe in svojega vpliva na okolico, ter si želi samostojnosti. Ker še nima dovolj izkušenj, smo mu starši pri tem vodniki in ga peljemo po poti, kjer vlada ravnovesje med omejitvami ter med dovoljenim.

deklica_z_jezikom»Če otrok sliši veliko prepovedi in opozoril, bo tudi sam uporabljal več nikalnic in upora kot sicer. Vsak si želi biti slišan. Včasih je dovolj, da pomislimo, kaj nam sporoča otrok s svojimi stavki in nas ne bodo več motili.«

Damjana nato nadaljuje: »Ko otroci ugotovijo, da so vprašanja »zakaj« učinkovita (starši smo veseli, da je otrok radoveden in seveda smo ponosni, ker nas tako sprašuje), jih pogosto uporabljajo kot sredstvo za pozornost. S tem dobijo vsaj nekaj našega časa in pozornosti. Skoraj bi upala trditi, da nekaterim to pride v navado ali vsaj postane to način komuniciranja s starši. Otroci, ki so slišani brez tega, da bi morali spraševati, »zakaj ima slon velika ušesa«, uporabljajo manj teh vprašanj. Večina staršev je prepričanih, da dovolj poslušajo otroke. Vendar ne bi upala tega trditi v času, ko še sebe komaj slišimo. No, vsak ve zase, otroci pa nam to neusmiljeno sporočajo s takšnim ali drugačnim vedenjem.«

Beseda »hočem« je samo beseda, pravi Damjana Šmid. »Bolj bi nas moralo skrbeti, kako jo otrok izraža, kakšen odnos ima do drugih, ko jo uporablja, kaj z njo doseže … Omejitve staršev na želje otrok so nujne. Starši naj sami presodijo, kdaj bodo otroku več razlagali in kdaj manj.

Otroci, ki so za vsako stvar navajeni, da jo pojasnjujemo, razlagamo ali jih prepričujemo, lahko razvijejo prave metode pogajanja, odlašanja in prepričevanja. Ne pozabimo, da imajo otroci več energije, več časa in tudi ciljno so bolj usmerjeni. Zato imajo tudi večje možnosti za uspeh, kadar nam vsega tega primanjkuje. Ko jim postavimo omejitev, poskusijo še z zadnjimi aduti »sovražim te«, »grda mami«, s katerimi ciljajo naravnost v občutljivo materinsko srce. Pri tem je najmanj, kar potrebujejo, oseben ali maščevalen odziv staršev. Največjo korist pa imajo, če jim damo jasno vedeti, da nam ni všeč, kar so rekli, da pa lahko razumemo, da so jezni. To je vse. Vsako pogajanje je spet bitka od začetka. Ni težko, če bi bili starši bolj spočiti in bi imeli več energije …

»To je moje« je zelo v redu stavek, saj ga uporabljamo tudi odrasli. Otroci do tretjega leta ga uporabljajo več, saj je njihova lastnina še zelo povezana z njimi samimi. Žoga, igrača ali stvar so njihovi podaljški in šele kasneje se lahko ločijo od njih na neboleč način. Šele po tretjem letu vedo, da so to samo stvari, ki jih dobijo nazaj. Pri tem pa potrebujejo spodbude in izzive za delitev. Če to poteka v domačem okolju, je drugje lažje, saj so navajeni, da delijo igrače. Kadar pa je zaščita v družini prevelika, težje razvijejo pojem deliti in imajo lahko z vrstniki večje težave. Podobno se  zgodi tudi takrat, ko se morajo upravičeno boriti za vsako igračo in je zato ne želijo deliti, ker jih skrbi, da bi jo izgubili. Otrokom lahko pomagamo tako, da čim več uporabljamo, tako z besedami kot z dejanji, besedo »deliti«. (Razdelimo si to čokolado. Premalo je sladoleda, kako ga bomo razdelili? En košček jabolka meni, en košček tebi … Mi posodiš svojo žogo? Pridi, rada bi s teboj delila tole slastno jagodo …)«

Laganje

Včasih gre zgolj za domišljijo, vsak otrok se tu in tam zlaže. Otroci lahko stvari vidijo čisto drugače, nam pove Irena Japelj Novak. Iz njihovega zornega kota je lahko to realnost, zato moramo biti pazljivi, da ne zapademo v dramatizacijo prehitro. Otrok samega sebe doživlja kot središče sveta, zato neka ‘neresnica’ izvira iz drugačne percepcije. V večini je neresnična izjava le stvar zornega kota, vsekakor pa je pri teh stvareh zato dobro ‘tukaj in zdaj’ razčistiti situacijo, sprotni razčistiti z otrokom, opozarja Japelj Novakova. Če se presodi, da pogovor ni zadosten, se lahko tudi ukrepa. Vse je odvisno od tega kakšna je ta laž. Odrasli vedo, kaj so norme obnašanja, pravila, katera so obče veljavna, kaj je dopustno in kaj ni. Pri malem otroku seveda ne bomo takoj govorili o laži, saj gre za presojo vidika, ga pa je seveda treba soočati s tem kaj je realnost. To lahko začnemo zelo hitro. Irena Japelj Novak svetuje, naj se starši ne zanašajo in zatekajo preveč na, saj je še majhen … Hitro je treba razčiščevati stvari, seveda brez pretiravanja. Velikokrat gre za zdravo razumsko presojo. Nekatere stvari, ki jih želite omejiti, naučiti, bo potrebno povedati 10-, mogoče 20-, ali pa celo 30-krat. Reakcija na laž mora biti, treba je povedati: »To se ne dela. To se ne sme. To ni prav. Tega ne dovolim.«

Kaj meni o laganju znani psihoterapevt dr. Zoran Milivojević:

 »Ko govorimo o laganju, je treba vedeti, da vsi otroci lažejo, to je povsem normalno. Ker otrok, ki laže, želi s tem nekaj pridobiti, na primer laže, da bi se izognil kazni. Nekateri starši to doživljajo osebno in se nekoliko užalijo, doživljajo to kot neke vrste izdajo. Otroci poskušajo čim lažje preiti skozi različne situacije in tako testirajo meje. Najslabše je, da otroku laž uspe, da starš ne ugotovi, da ga je otrok nalagal, ali da je mogoče sicer ugotovil, vendar se je odločil, da laž ignorira. V takšnih situacijah je otrokov zaključek tak, da je pametnejši od starša, da je pametno, da nalaže starša, in zelo verjetno je, da mu bo lagal tudi kasneje. Če mu bo prvih trikrat ali petkrat uspelo, kasneje ne bo zaleglo, ko ga bo starš ulovil na laži, saj bo otrok neuspeh pripisal temu, da se ni dovolj dobro zlagal, naslednjič se bo bolj potrudil in ga ne bodo ujeli. Ko starš otroka ujame na laži, ga mora kaznovati. Otroci dostikrat naredijo kaj narobe, potem pa se zlažejo. Gre za dva različna prekrška. Eno je, da je otrok naredil nekaj narobe, drugo pa je, da je otrok lagal. Za dva prekrška pa morata biti tudi dve kazni. Za starša je zelo pomembno, da ima odprt kanal komunikacije z otrokom, da ve za negativne stvari, ki jih je otrok naredil. Če želi pravilno reagirati, mu pojasniti in ga socializirati, potem mora laganje kaznovati s težjo kaznijo kot tisto za obnašanje otroka, ki ga je ta želel z lažjo skriti. Kdaj in zakaj pa otroci začnejo govoriti resnico? Zato, ker ugotovijo, da se laž ne izplača, ker bodo ujeti in kaznovani. Ko so iskreni ali ko priznajo, da so naredili nekaj narobe, morajo naleteti na razumno reakcijo staršev.«

DELI

Sodelujoči strokovnjaki:

Damjana Šmid

http://www.zavod-modrin.si/

prof. soc. pedag., realitetna terapevtka

dr. Zoran Milivojević

http://milivojevic.info/

transakcijski analitičar in psihoterapevt

Prejmite redne uporabne informacije za vašega otroka Brezplačno.

1 KOMENTAR

  1. Se mi zdi, da moramo predvsem starši paziti kaj govorimo, ker malčki takoj povzamejo, grde besede še hitreje 🙁

NAPIŠITE KOMENTAR

Please enter your comment!
Please enter your name here