Kako graditi samozavest otroka

S samozavestjo je povezano samospoštovanje in samopodoba, ki sta za naše življenje še kako pomembna, zato pomagajmo našemu otroku graditi samozavest.

Otrok in samozavest

Razvoj otrokove samozavesti se prične praktično z otrokovim rojstvom. Z vzgojo, ki teče od prvega dne otrokovega življenja naprej, starši vplivate na otrokovo samozavest in jo oblikujete. Raziskave so pokazale, da je otrokovo pozitivno samospoštovanje osnova za njegovo kasnejše napredovanje v šoli. Ena glavnih nalog staršev je tako ta, da skušate čim bolj spodbuditi otrokovo samospoštovanje in da pravilno rešujete nesporazume v družini. S tem ne vplivate le na otrokove učne sposobnosti, temveč tudi na njegov čustveni, socialni in spolni razvoj.

Razvoj samozavesti je tesno povezan z otrokovim osebnostnim razvojem. V vsakem razvojnem obdobju se v času razvoja pojavljajo določene razvojne naloge oz. krize, ki jih mora otrok opraviti in predelati – npr. oblikovanje osnovnega zaupanja oziroma nezaupanja do sebe in do sveta okoli njega v najzgodnejšem obdobju življenja, pa potem dajanje pobude, iniciativnost, raziskovanje sveta okoli sebe itd. Vse te uspešno ali neuspešno opravljene naloge pa seveda vplivajo tudi na otrokovo samozavest in zavedanje samega sebe. Med drugim in četrtim letom otrok o sebi ne govori več v tretji osebi (ne imenuje se več s svojim imenom), nauči se uporabljati »jaz«, kar pomeni, da se začne zavedati samega sebe. Takrat se močno poveča pomen okolice (starši, ljudje, ki jih srečuje; zgodbe, ki mu jih nekdo prebere; stanovanje, slike, narava), ki pomembno vpliva na smer razvoja otrokove samozavesti.

Starši in samozavest

Za otrokovo samospoštovanje je odločilno predvsem domače okolje. Na otroka namreč močno vpliva mnenje, ki ga imate starši o sebi. Starši z velikim samospoštovanjem spodbujajo svoje otroke, da se tudi oni naučijo visoko ceniti sebe. Žal drži tudi nasprotno. Otrokovi občutki negotovosti so odvisni tudi od tega, kakšen odnos imajo starši med seboj. Predvsem prva leta življenja je otrok povsem odvisen od staršev, in ko se starši sprejo, se počuti močno ogroženega. Zato ni čudno, da se otroci, ki živijo v neurejenih družinskih razmerah, kasneje težje prilagodijo šolskemu okolju in imajo težave z učenjem. Otroku dajte občutek pomembnosti, ljubljenosti in sprejetosti ter odgovornosti za svoja dejanja, stvari (seveda starosti primerno). Na primer otrok naj bo sam odgovoren za svoje igrače: če odnese igračo v vrtec, mora on skrbeti za to, da se ne izgubi in uniči. Če otroku predate določeno mero odgovornosti za stvari, ki jih glede na starost in zrelost že zmore sam, mu s tem sporočate, da mu zaupate, posledično pa na ta način razvijate tudi njegovo samozaupanje in občutek odgovornosti.

Posledično nesamozavesten otrok ne zaupa sebi in svojim sposobnostim, ima občutek, da ni kompetenten, je nesamostojen, ni iniciativen. Pogosto se ob takšnih težavah pojavljajo druge, resnejše psihične težave, ki se pri otroku lahko kažejo v njegovem vedenju (vedenjske težave, motnje), lahko se pojavijo čustvene težave in motnje (depresivnost, anksioznost ipd.), v šolskem obdobju pa se pojavljajo težave tudi na kognitivnem področju (učne težave).

Negotovost pri otroku je posledica pomanjkanja pohval ali strahov in negotovosti, ki jo sami prenašate na otroka. Na primer, če otrok sreča velikega psa (ki se že hoče obrniti stran, saj se mu negibni otrok ne zdi zanimiv) in se babica na srečanje odzove s krikom: »Pazi! Luka, takoj k meni!«, se bo otrok prestrašil, pritekel k babici in se naučil, da vsak velik pes predstavlja nevarnost. Pravilna reakcija babice bi bila, da bi v srečanje posegla mirno in previdno, otroka prijela za roko in mirno odšla naprej.

Kako pomagati nesamozavestnemu otroku

»Starši lahko storite marsikaj (ni pa odvisno vse samo od staršev, nekaj k otrokovim značilnostim doprinese tudi otrokov temperament). Med drugim je pomembno, da otroku nudite podporo, kadar jo potrebuje, ga učite samostojnosti. Pomemben je tudi način komunikacije (pri tem so pomembne pohvale – te so lahko usmerjene na samo vedenje otroka ali pa na njegovo osebnost; prav tako je pomembna tudi konstruktivna kritika, ki pa naj bi bila vedno usmerjena na določeno vedenje ali dejanje). Prav tako je pomembno, da otroku starši pustimo, da se uči tudi na lastnih napakah in da ima priložnosti izkusiti uspeh. Na ta način mu pomagamo oblikovati tudi sistem vrednot,« svetuje Mateja Hudoklin, psihologinja. Dodaja pa še: »Otroku ne koristijo pretirano zaščitniško vedenje, »zavijanje v vato«, onemogočanje samostojnosti, pretirana kritičnost oziroma prevelika/nerealna pričakovanja staršev ipd.«

Odrasli o otrocih, kadar so ti prisotni, pripovedujejo na način: »Moj otrok je v vrtcu…«, s čimer na nek način zanikajo njihovo prisotnost in pokažejo, da njihove osebnosti ne cenijo dovolj. Prav tako na ta način kažejo podcenjevanje otroka v smislu »saj ne sliši oz. ne razume«, kar pa ni res – otroci slišijo veliko več, kot se nam zdi, čeprav tega ne pokažejo (se zraven npr. igrajo in dajejo vtis, da jih dogajanje okoli njih ne zanima). Pomembno pa je tudi, da se o stvareh, za katere ne želite, da jih otrok sliši, ne pogovarjate pred njim, kajti najslabše je, da otrok sliši stvari, ki jih ne razume, potem pa si jih razlaga in interpretira po svoje. Veliko bolje je, da mu tiste stvari razložite na njemu razumljiv način. Pazite, da mu ne začnete prikrivati zanj pomembnih stvari, saj bo tako izgubil zaupanje v vas.