Edini način razumevanja dojenčkovega počutja je prav v opazovanju njegovega vedenja. Dojenčkov jok je tako rekoč eden od prvih načinov komunikacije s svetom, predvsem komunikacije s starši oz. skrbniki.
Z jakostjo, trajanjem in višino glasu izkazuje, kako intenzivna je njegova potreba. Joka, ker je utrujen, lačen, morebiti ga kaj boli ali ga pretirana dejavnost odraslih preveč vznemirja. Poleg tega ga zlahka kaj prestraši in pretrese (npr. premočna svetloba, prevelika grobost, mraz, visoke temperature, preveč nenadnih stvari). Dojenček kot socialno bitje joka tudi zaradi potrebe po bližini odraslega. Starša lahko prepoznata posamezne znake in s tem tudi kaj pomeni posamezna oblika joka.
Načini tolaženja dojenčka
Kadar je dojenček v stresu in silovito joka, se ravnovesje v njegovem sistemu za telesno vzburjenost v avtonomnem živčevju poruši. Kadar je otrok v stiski, je tako vzburjen del avtonomnega živčevja preveč dejaven, miren in sproščen pa premalo. Telo je pripravljeno na akcijo, torej »boj« ali »beg.« Povečata se srčni utrip in krvni tlak, poti se, mišice se napnejo, hitreje diha, tek ga mine. S svojim vedenjem tako poskrbite, da se ponovno vzpostavi ravnovesje. Dojenčka je treba potolažiti.
Bolj kot se boste naklonjeno odzivali nanj, bolj boste uravnovešali njegov sistem za telesno vzburjenje in trajnejše bodo posledice. Večina dojenčkov neha jokati že, če jih dvignete v naročje.
Če jokajoči dojenček ne potrebuje telesne pozornosti, na primer hrane in previjanja, ga bo pomirilo že to, da je v bližini vašega mirnega telesa. Včasih to deluje takoj, včasih traja nekoliko dlje. Tolaženje sproža v dojenčkovih možganih oksitocin, ki niža raven stresnih hormonov. Telesni stik začne uravnavati njihov sistem za telesno vzburjenje, aktivira del avtonomnega živčevja, ki skrbi za pomirjanje, in sprošča oksitocin. Otroka pomirja tudi masaža, dotikanje. Všeč jim je ritmično gibanje, zato jih vožnja v vozičku in avtomobilu tako zelo pomirja. Verjetno ritem sproži asociacije na čas v varnem zavetju maternice. Ritem zibanja ne sme biti premočen, da na otrokove možgane ne vpliva neugodno (stresanje). Umirjajo jih nizki zvoki (npr. pralnega stroja, sušilnika za lase, kuhinjske nape), ki prav tako kot ritmično gibanje verjetno spominjajo na zvoke v maternici. V kolikor otrok joka zaradi pomanjkanja aktivnosti, mu ponudite kaj novega – npr. igračo. Če imate občutek, da je izpostavljen pretiranim dražljajem, ga nesite v miren, slabše osvetljen prostor.
Popotnica za življenje
Morebitni občutki nemoči, če vaš dojenček res veliko joka, so lahko pričakovani. Pomaga, če se spomnite, da je najverjetneje zgolj faza, ki bo minila. Običajno namreč traja prve tri mesece. Skušajte se spomniti tudi na to, kako dragoceno darilo dajete otroku, če ga pomirjate, saj pridobiva izkušnje, ki so izjemnega pomena za razvoj mehanizmov soočanja s stresom in posledično seveda zaznave sveta.
Reakcija staršev na dojenčkov jok
Mišljenje, da dojenček s svojim jokom manipulira, lahko na osnovi nevrobioloških spoznanj, ovržete. Če bi bil dojenček slednjega zmožen, bi morali biti njegovi možgani oz. deli možganov na višji razvojni stopnji. Izjemnega pomena je torej, da se na otrokovo stisko primerno, kar se da sočutno odzovete. Otrok namreč s svojim jokom vselej izkazuje določeno mero stiske, vzroki katere so lahko različni.
Tudi če sam jok razvijajočih se možganov ne more prizadeti, lahko nanje toliko bolj vpliva dolgotrajna stiska, za katero nikomur ni mar. To ne pomeni, da je treba otroka takoj potolažiti ko zajoče. O posledicah govorimo pri dolgotrajnem joku, ki ga vsak občutljiv starš oz. odrasel človek prepozna kot obupan klic na pomoč. To je jok, ki traja in traja in se po navadi neha, ko se otrok povsem izmuči in zaspi ali obupano ugotovi, da pomoči ne bo od nikoder. Znanstvene raziskave potrjujejo, da lahko tovrstni zgodnji stres povzroči trajne spremembe v otrokovih možganih, kar se odraža tudi v kasnejšem osebnostnem funkcioniranju posameznika. To namreč lahko pomeni, da bosta njegovo zaznavanje sveta in to, kar se mu dogaja, vse prevečkrat povečala občutek ogroženosti in anksioznosti. Situacije, ki bodo torej zanj povsem varne, bo z večjo verjetnostjo zaznaval kot nevarne.
