Sara Jerebic, spec. zakonske in družinske terapije pripoveduje o otrokovem opazovanju partnerskega odnosa in kako reševati partnerske odnose, kako o konfliktih spregovoriti z otrokom.
Otrok bo čutil kakšno je vzdušje, hkrati bo tukaj gledal, kako se oče in mati obnašata drug do drugega, ali se znata objeti, se znata poljubiti, sta spoštljiva drug do druzga, če zna oče mamo za roko prijet, hkrati pa bo tukaj tudi opazil, če sta groba drug do drugega, če je ogromno enih konfliktov in iz tega se bo otrok učil.
Kako pa reševati to? Kako reševati konflikt med partnerjema, ker se zgodi, da se včasih parnerji, starši ne strinjajo med seboj in kako potem otroku razložit, zakaj pride do tega, če se pred njim prerekata, kako rešiti tak konflikt oziroma razložit otroku, da ni nič narobe? Popolnoma normalno je, ljudje prihajamo iz različnih okolij, pretekle izkušnje nas pogojujejo in ja ne strinjamo se vseh stvareh, kar je popolnoma normalno. Sicer je zelo zaželjeno, da se pred otrokom ne prepiramo na način, ki ni spoštljiv, ki vsebuje visoke tone. Hkrati pa ne moremo zagotoviti, da se ne bomo nikoli skregali. Tukaj ni narobe, če pride do kresanja enih mnenj, hkrati je tukaj zelo pomembno, da otrok vidi, kakšna je bila razrešitev tega. Se pravi, če tudi se zgodi, da sta bila oče in mama nespoštljiva, če je bila kakšna beseda preveč, da se opravičiva drug drugemu, da otrok sliši, hkrati pa pa, da mu povesta, da on ni nič kriv.
Recimo pogosto se zgodi, da oče pride domov iz službe, bo jezen, vo videl na tleh kocke in se bo začel jezit na mamo: “Cel dan sta bila doma, pa nisi mogla igrač pospravit.” Otrok bo začel čutil stisko, hkrati bo še imel občutek: “Aha, zaradi mene se kregata. Z menoj je nekaj narobe.” Tukaj, da vemo, da otrok ni nikoli kriv. Ampak čuti pa eno krivdo, stisko, če pride do enega konflikta, če sta bila nespoštljiva, če se nista mogla pogovorit na način, ali pa kasneje, da se otroku razloži: “Poglej, nisi ti nič kriv. Z očetom se nisva strinjala, sva se sedaj pogovorila, je vse v redu.”
Otroci čutijo, to med starši. Kako pa se to v otroku odraža v otrokovem obnašanju? Bo bo odrt konflikt nepospravljenih lego kock, zna pa se zgoditi, da se bosta samo skregala in se ne bosta znala do konca pomeniti. In otork bo čutil to stisko, hkrati mu bo grozno, imel bo občutek, da mora nekaj narediti. Zelo hitro se zgodi, da otrok postane tolažnik nekoga od staršev ali pa recimo v tem primeru potegne z mamo in se postavi proti očetu. S tem, da je tukaj največja škoda narejena prav otroku, ker na nek način izgubi oba starša. Ali pa potem drug primer, ko na videz oče in mama oziroma mož in žena nimata nobenih težav. Zgleda zakonskih odnos zelo v redu, nobenih težav, nobenih stisk, hkrati pa sta oba specialista v tem, da ena določena občutenja, ki so zelo neprijetna, potlačita, npr. jeza, bes, razočaranje, kakšna zavist in otrok bo to zelo čutil. V naravi otroka je, da želi mamo in očeta, da sta onedva skupaj, da sta onedva v redu in bo otrok čisto nezavedno ta konflikt občutil, posrkal vase. In kaj se potem zgodi? Otrok bo postal problematičen, nekaj bo naredil in tukaj bo se bosta mož in žena začela znašati nad otroka in se vprašati, kakšne težave ima, povezava, otrok ju bo na nezavedni način povezal proti sebi, zato da njiju ohrani dobra.
