Če otroka in njegovih dobrih lastnosti ne hvalimo, bo sčasoma pridobil o sebi zelo slabo mnenje. Mislil bo, da je ničvreden in nepomemben. Ne bo znal ceniti svojih vrlin, ne bo zmogel čutiti samospoštovanja. S tako slabo samopodobo se bo mlad človek težje loteval nalog, saj se bo čutil nesposobnega, z manj samozaupanja pa bo tudi težje navezoval stike z ljudmi.
Mnogokrat vedenje, ki si ga pri otroku želimo, opazimo, pozabimo pa ga pohvaliti. V takem primeru otrok ne ve, ali je to vedenje ustrezno ali ne. S pohvalo pa se ta dvom v trenutku razblini, saj otrok ugotovi, da sta njegova mama ali oče zadovoljna in ponosna nanj vsakokrat, ko to naredi. Takrat ga stisneta k sebi, ga ljubkujeta in pohvalita. Za izkazovanje ljubeznivosti staršev ter njihovo naklonjenost se je pripravljen še bolj potruditi. Ko ga pohvalimo, obstaja večja možnost, da bo otrok to vedenje ponavljal, dokler mu ne bo prešlo v navado in šele takrat, ko vedenje postane tudi njemu samoumevno, ga za to vedenje ne bo potrebno več vsakokrat znova hvaliti.
