Izgorelost staršev je dokaj pogost pojav, a kako ga ločiti od utrujenosti? Utrujenost je v starševstvu pričakovana. Posebej v obdobju nosečnosti, po porodu, pri majhnih otrocih ali ob več otrocih je starševstvo pogosto telesno in čustveno zahtevno. Spanje je prekinjeno, otrokove potrebe so neodložljive, dan pa se lahko dolgo vrti predvsem okoli skrbi za druge. Običajna utrujenost se navadno vsaj delno popravi s počitkom, spanjem, pogovorom, nekaj urami zase ali občutkom, da nas nekdo vidi in podpre. Pri starševski izgorelosti pa se zgodi nekaj drugega.
Utrujenost ali izgorelost staršev
Starš se ne spočije več niti takrat, ko ima možnost počitka. Zjutraj se lahko zbudi že izčrpan, še preden se dan sploh začne. Vse, kar je bilo prej naporno, a še obvladljivo, postane preveč: jok, vprašanja, priprava hrane, večerno uspavanje, otrokovo nasprotovanje, celo igra. Pojavi se občutek čustvene izpraznjenosti, razdražljivosti, notranje otopelosti ali odmaknjenosti od otroka in partnerja.
Meja je pogosto tam, kjer utrujenost ni več samo telesna, ampak začne spreminjati odnos. Starš opazi, da ima manj topline, manj potrpežljivosti, manj veselja in manj občutka povezanosti z otrokom. Lahko se pojavi misel: “Tak/a nisem bil/a prej,” “Ne prepoznam se več,” ali “Ne zmorem več biti tak starš, kot bi moral/a biti.” To so pomembni opozorilni znaki, da ne gre več samo za naporen teden, ampak za dalj časa trajajočo preobremenjenost, ki potrebuje resno razbremenitev.
Kako se izgorelost kaže v naših mislih
Da. Eden prvih znakov izgorelosti je sprememba notranjega dialoga. Misli postanejo bolj ostre, bolj obtožujoče in bolj brezizhodne. Starš začne o sebi razmišljati: “Slaba mama sem,” “Slab oče sem,” “Vsi drugi zmorejo bolje,” “Nimam več nadzora,” “Nisem dovolj dober/dobra,” “Nekaj je narobe z mano.” Te misli niso nujno resnica; pogosto so glas preobremenjenega živčnega sistema.
Ko smo izčrpani, se naš notranji prostor zoži. Težje vidimo celoto. Otrokov jok ne zveni več kot sporočilo potrebe, ampak kot napad. Partnerjeva utrujenost se ne zdi več razumljiva, ampak kot dokaz, da smo sami za vse. Otrokovo nasprotovanje se ne zdi več razvojno običajno, ampak “izzivanje”. Takrat se kritika lahko usmeri navznoter, v partnerja ali v otroka.
Pomembno vprašanje v takem trenutku je: “Kako dolgo že nimam dovolj podpore?” ali “Kaj bi zdaj potreboval/a, da ne bi izčrpanost govorila namesto mene?” V psihoterapevtskem delu pogosto vidimo, da se za ostro kritiko skriva globoka utrujenost, osamljenost, občutek nevidnosti in potreba po tem, da bi nekdo za nekaj časa pomagal nositi breme.
Na kakšen način izgorelost starša vpliva na njegovo sposobnost čustvene regulacije otroka med izbruhi trme
Otrok se čustvene regulacije ne nauči sam od sebe. Najprej jo doživlja ob odraslem. Ko ima otrok izbruh trme, njegov živčni sistem še ni sposoben sam umiriti intenzivnosti občutkov. V tistem trenutku ne potrebuje starša, ki vse dovoli, in ne starša, ki ga kaznuje za čustva. Potrebuje odraslega, ki ostane dovolj stabilen, da zmore postaviti mejo in hkrati ohraniti stik.
Izgorel starš ima za to bistveno manj notranje kapacitete. Hrup, jok, nasprotovanje, otrokov “ne”, metanje po tleh ali ponavljajoče se zahteve ga hitreje preplavijo. Namesto da bi lahko pomagal otroku, se tudi sam znajde v stanju boja, bega ali zamrznitve. Lahko začne kričati, groziti, se umakne, joka, otrpne ali deluje na “avtopilotu”. Včasih se starš šele pozneje zave, da se je odzval precej močneje, kot bi želel.
To ne pomeni, da je slab starš. Pomeni, da je njegov sistem že predolgo brez opore. Zato pri izbruhih trme ne sprašujemo samo, kako umiriti otroka, ampak tudi: kako najprej pomagati staršu, da se vrne v svoje telo, v dih, v sedanji trenutek? Včasih je najbolj terapevtski korak ta, da starš za nekaj minut preda otroka drugemu odraslemu, spije kozarec vode, se umakne iz prostora, začuti stopala na tleh in se vrne šele, ko ni več na robu eksplozije.
Kdaj poiskati strokovno pomoč
Starševska izgorelost ni značajska napaka in ni dokaz, da starš nima rad svojega otroka. Pogosto je znak, da je bil predolgo sam v preveliki odgovornosti. Strokovno pomoč je smiselno poiskati, kadar izčrpanost traja dlje časa, kadar počitek ne pomaga več, kadar se starš pogosto umika od otroka, izgublja občutek smisla, pogosto kriči ali se po izbruhih zlomi v krivdi, kadar se pojavljajo panični občutki, nespečnost, stalna tesnoba ali občutek, da ne zmore več.
Še posebej pomembno pa je, da starš takoj poišče pomoč, če ima misli, da bi poškodoval sebe ali otroka, ali če se boji, da ne more več nadzorovati svojih odzivov. Takrat ni čas za sram, ampak za varnost in podporo.
Dovolj dobro starševstvo se ne začne tam, kjer starš vse zmore sam. Pogosto se začne prav tam, kjer si upa priznati, da je to preveč in da potrebuje pomoč. S tem naredi korak do bolj človeškega, bolj povezanega in bolj varnega odnosa. Tako do otroka kot do sebe.
