Pri učenju sedenja za mizo med obrokom zagotovite otrokom primerno podporo, da bodo svojo pozornost enostavnejše usmeril v prehranjevanje.
Malčki samostojno hranjenje osvojijo okvirno do 2. leta. Pri učenju hranjenja je v ospredju tudi starševo doživljanje in dojemanje učenja prehranjevanja. Preglasite starševski občutek krivde, da se je otrok premalo najedel, pričakovanj (do sedaj bi že moral jesti brokoli), pomanjkanja časa (je že utrujen, kdo bo še počistil).
Na samostojno hranjenje malčka od 2. leta naprej navajajte z metodami, kot so:
- postopno opuščate, da ga hranite vi in ga vzpodbujate oz. mu pustite, da se samostojno hrani,
- vnaprej se pogovorite, kaj bo pojedel,
- pristop »Malo ti, malo jaz.«, uporabite le v začetku, saj kasneje podaljšuje hranjenje,
- delujte zaposleno – nekaj prinesete na mizo, nekaj vzamete iz hladilnika, še nekaj postavite na mizo pred njega in ker ni nekoga ki bi ga hranil se bo lotil hranjenja.
Naučite malčka sedenja za mizo
Pri učenju sedenja za mizo med obrokom zagotovite otrokom primerno podporo, da bodo svojo pozornost enostavnejše usmeril v prehranjevanje. Obrok naj traja okoli 30 minut. Naučite pa jih sedeti za mizo tudi starosti primerno, za 1,5 letnika, ki se veliko giblje, je to lahko že 5 minut, med 1 in 3 letom pa 12 minut.
Otroku za mizo priskrbite udoben položaj z/s:
- oporo za stopala pri sedenju,
- možnost, da podlahti nasloni na mizo,
- stolom z nastavljivo sedalno površino,
- varovalom proti padcem,
- sedenjem v kotu 90⁰ (stopala, kolena, medenica).
Otroci še niso navajeni sedenja za mizo in zato včasih tudi ne želijo sedeti za mizo. V teh primerih z malčkom posedite za mizo brez hrane in se družite ob različnih aktivnostih (risanje, oblikovanje plastelina, igranje z igračkami, pomoč pri peki). Vzbudili boste, da bo otroku sedenje za mizo predstavljajo povezavo s prijetnim druženjem, kar bo prispevalo k lažjemu sedenju za mizo pri hranjenju.
Vzpostavitev navade hranjenja
Učite ga pozitivnega pogleda in odnosa do hrane, o njej se pogovarjajte le pozitivno. Tudi o sami pripravi govorite pozitivno in posameznim živilom ne podajate lastnih oznak oz. dojemanj s »tega ne maram.« Otrok bo zaznal vaš odnos do hrane. Torej o hrani ne govorite, da smrdi, da je čudna, groba, ampak da ima nov ali drugačen vonj, okus, teksturo. Otroku predstavite »pravilo«, da je hrano treba poskusiti večkrat, preden lahko prepoznaš, ali ti je všeč ali ne.
Vzpostavite pozitivno rutino med hranjenjem:
- Ugasnite in odstranite moteče dejavnike (zasloni, igrače, nered na mizi – časopis, pošta).
- Posameznemu obroku namenite med 20–30 minut.
- 4–6 obrokov na dan, med obroki pa le voda ali nesladkan čaj.
- Ohranjajte okolje brez pritiska na otroka (da zaključi z jedjo, poje zelenjavo). Ste sproščeni in ljubeznivi.
- Na učenje navad hranjenja glejte dolgoročno. Raznolikost hranjenja se bo razvila sčasoma, zato ne pričakujte takojšnjega sprejema vseh vrst hrane.
- Sprejmite, da otrok ob vsakem obroku ne bo zaužil vse hrane in da bo naredil nered.
- Sistematično in starosti primerno uvajajte nova živila.
- Spodbujajte, da se otrok hrani sam, se hrane dotika in jo raziskuje. Postrezite ustrezne velikosti porcij. Otrokov želodec je velikosti njegove pesti.
- Ne kuhajte otroku po metodi »a la cart«, torej popolnoma po želji otroka. Ampak mu ponudite novo hrano in okuse. Pri vsakem obroku pa mu ponudite eno prednostno hrano ali jed, za katero že veste, da jo ima rad.
- Razmislite o objavi tedenskega jedilnika, k načrtovanju pa povabite vse člane družine.
Urnik hranjenja
Vzpostavite urnik hranjenja, kot ga imajo v vrtcu. Otroci, ki imajo hrano neprenehno na dosegu roke, lahko preprosto niso lačni za večerjo. Z uvedenim urnikom se bo redko zgodilo, da bi bil otrok ob neustreznem času lačen (ob kopanju, počitku, uspavanju) ali sit (ob obroku). Odstopanja naj bodo redka. Malček naj se z vzpostavljeno strukturo obrokov nauči obrok pričakovati, to pa ustvarja pozitivno okolje za hranjenje, brez pritiskov med obroki.
- Urnik naj vsebuje dnevno 5 obrokov, z razmakom 2,5–3 ure.
- Med obroki otroku niso na voljo prigrizki, ampak le tekočina, voda ali nesladkan čaj.
- Načrtujete, kaj bo otrok jedel. Poskrbite, da je prisotno vsaj eno živilo, za katerega veste, da ga otrok je (vsaj v 50 %). Otroka ne sprašujte za mnenje, kaj želi jesti. Hrano, ki je njemu najljubša, postrežete vsem.
- Mnogi otroci na marajo, da se živila dotikajo/prepletajo, zato uporabite krožnike z razdelilno površino.
- Vzpostavite pravila bontona pri mizi: »Hrana ostane na mizi.«, »Obrok zaužijemo za mizo.«, »Vprašaj, preden odideš od mize.«.
- Obroke rotirajte ter načrt jedilnika izdelajte vnaprej.
- Vsaj enkrat dnevno postrezite obrok v družinskem slogu, za skupno mizo. Tudi sami jejte hkrati enak obrok.
Otroci se naučijo jesti raznoliko, če se uravnotežen družinski jedilnik ne vrti okoli izbirčnega ali najmlajšega člana družine. Živila v jedilniku naj se pogosto ponavljajo, ne ponudite novega živila le enkrat ali dvakrat in potem obupajte, otrok za sprejem nove hrane potrebuje tudi več kot 15 ponudb. Pripravite si seznam živil, ki jih otrok zaužije v vsaj 50 % in seznam še ne vključene hrane, na katero bi se osredotočili pri uvajanju. Na teden ali dna izberite do tri živila, ki jih želite dodati družinskemu jedilniku. Pri privajanju na novo hrano zadostuje že čajna žlička novega živila. Na splošno velja 1 žlica za vsako leto starosti za vsako skupino živil (npr. 3 leta: 3 žlice mletega mesa, 3 žlice rezancev, 3 žlice zelenjave).
Viri: Alisha Grogan, Your kids table Classes, Mealtime Works, Work Shop. Alisha Grogan, Your Kids Table Classes, Table food school, Work Shop. Jennifer Anderson, From stress to success, 4 Ways To Help Your Child Eat Better Without Losing Your Mind Child.
