Za to, da bi bili ljudje zadovoljni, ni dovolj, da poskrbimo samo za osnovne življenjske potrebe, da smo siti, oblečeni in da imamo streho nad glavo. Pomembna so nam priznanja drugih, za nas pomembnih ljudi; želimo si biti opaženi in tudi iskreno pohvaljeni.
Po navadi je tako, da dobimo manj pohval ali spodbud, kakor bi si jih želeli ali potrebovali, pa tudi sami nismo z njimi prav radodarni. Nihče nas namreč ni naučil, kako pomembne so pohvale in spodbude za to, da se čutimo uspešne in zadovoljne. Pravzaprav so nas vse življenje »varovali« pred njimi, misleč, da lahko s hvalo človeka kvariš. Sodobna dognanja o vzgoji in medčloveških odnosih tako dojemanje pohvale zavračajo in nas prepričujejo o njeni pomembnosti, zato je prav, da se naučimo, kako dajati pohvale in spodbujati.
Otroci potrebujejo pozornost, pohvalo in priznanje staršev še bolj kakor odrasli. V prvih mesecih življenja za njih skrbimo predvsem tako, da jih nahranimo, poskrbimo, da jih ne zebe, da niso mokri. Kmalu pa potrebujejo tudi druge vrste pozornosti. Če se jim ne posvečamo, se bodo na vse načine trudili pridobiti pozornost zase tudi tako, da bodo tečnarili, razgrajali ali jokali. Če bodo morali izbirati med tem, da jih ne bomo opazili, in med tem, da bodo kaznovani, bodo raje izbrali slednje, čeprav je neprijetno, samo da dobijo pozornost, ki jo želijo ali potrebujejo.
Kadar smo torej starši slabe volje, zasedeni z drugimi opravili ali utrujeni od dela, otrok pa se nam suče pod nogami in tečnari, se moramo zavedati, da nam s takim vedenjem poskuša dopovedati, da se tisti hip počuti nezaželenega in želi pritegniti našo pozornost. Samo to in nič drugega. Pokažimo mu, da smo ga opazili in povejmo mu, da ga imamo radi.
