Vprašanje:
Pozdravljeni. Doma imamo triletnika, ki je precej živahen in neprestano išče meje. To nas ne moti, zelo zaskrbljujoče pa je dejstvo, da je nasilen do drugih otrok. To se je začelo pri njegovih dveh letih in mislili smo, da je le obdobje. Do nasilja imamo doma ničelno toleranco in smo mu vedno dali vedeti, da to ni ok. Vendar pa s tem vedenjem ni prenehal. Morda je na to vplivala tudi moja ponovna nosečnost. Septembra je šel prvič v vrtec in tam je prišlo njegovo vedenje še bolj do izraza. Vzgojiteljice so precej obupane. Pravijo, da je nadpovprečno inteligenten, da ne posluša navodil in da ne razumejo, zakaj postane nasilen do otrok. Sprva se lepo z njimi igra, je zelo komunikativen, po pol ure pa bo nekoga kar iz lepega udaril. Kot iz afekta-le razloga ne ugotovimo. Včasih zaradi ignorance drugega, včasih zaradi pozornosti…Tudi na igrišču lepo naveže stik z otrokom in ga povabi v igro. Če se igrata dva, trije, je igra mirna-uspešna. Tudi doma je včasih podobna situacija….Mirni in lepi igri lahko nenadoma sledi udarec iz lepega. Mi morda svetujete kam se lahko obrnemo na pomoč? Potrebovali bi nasvet, kajti ne znamo naprej. Hvala in lp
Odgovor:
Otroci tepejo, so nasilni, se vedejo neprimerno iz različnih razlogov: ker doživljajo stisko, ker imajo določene potrebe, želje .. , ne znajo, zmorejo pa tega povedati. Za otroke, ki še nimajo vseh besed ali spretnosti za razreševanje težavnih situacij, je to čisto naraven in normalen način obvladovanja situacije. A tudi če je za njih fizični način odzivanja naraven način razreševanja situacij ali doseganja ciljev, ker se drugih načinov še niso naučili, jim moramo odrasli pomagati, da vedenje, ki rani druge, ustavljamo, popravljamo, preoblikujemo …
Spodaj je nekaj načinov, kako lahko pristopate k težavi
1. Takoj ustavite vedenje
Ko vidite, da otrok tepe, ga takoj, ko opazite ustavite. Približajte se na njegovo raven, ga primite (ne grobo, ampak odločno umirjeno), glejte v oči in povejte, da se tega ne dela. Ne razlagajte na dolgo, ker otrok v tej starosti ne razume dolgih razprav. Odvisno od situacije, ga lahko tudi dvignete in nesete vstran (posebej, če je zelo nasilen ali jezen) in mu daste vedeti, da se tega ne dela. Pomembno pri tem je, da ste odločni, a hkrati pri sebi kolikor se le da umirjeni. Če se boste drli nanj ali boste živčni, nemirni, problema ne boste rešili/odpravili. Če bo vaš živčni sistem vznemirjen, bo njegov še bolj.
2. Pomagajte otroku ubesediti čustva
Ko otrok tepe, brca ali počne kaj podobnega to počne z razlogom. To ne pomeni, da je prav, da to počne, če ima razlog. Je pa pomembno, da otroku daste besede za čustva, ki jih doživlja, za potrebe, ki jih ima – da pove, kaj želi … Če je jezen, ker mu je nekdo vzel igračo, mu pomagajte, da bo znal povedati npr. »to je moja igrača, daj mi jo nazaj«. Otroci, sploh tisti, ki se še učijo govoriti, včasih tepejo, ker ne vedo, kako naj drugim otrokom povedo to, kar si mi povemo z besedami npr. »nehaj«, »umakni se«, »se lahko igram s tabo« …
3. Raziščite otrokove potrebe
Otroci s svojim vedenjem lahko iščejo pozornost, sporočajo, da doživljajo spregledanost, so utrujeni, lačni, želijo imeti kontrolo… Če je otrok utrujen, mu omogočite počitek, če išče pozornost, si vzemite čas in mu naklonite malo več pozornosti, če bi rad imel kontrolo, mu omogočite, da lahko izbira …
4. Pomagajte jim poiskati druge načine izražanja
– učite ga uporabljati besede;
– učite ga, da lahko gre vstran, če se drugi grdo vedejo do njega;
– učite ga, da lahko pride k vam oz. k odraslemu po pomoč, če ne bo z besedami dosegel tega, kar rabi, želi …
– učite ga izražati jezo brez da rani druge: da tolče v blazino …
5. Ne tepite svojega otroka
Če otroka disciplinirate s tem, da ga tepete, močno povzdignete glas, se bo otrok naučil tega vedenja in ga ponavljal. Otroka z nežnimi, a tudi odločnimi prijemi, ko gre preko mej, učite obvladovati zanj težke situacije. Ob različnih situacijah (nemirnih: ko tepe in mirnih) ga učite, da se ne tepemo, ker to boli (majhni otroci ne razumejo, kaj njihovo vedenje povzroča, zato je potrebno razložiti) in da lahko povemo, če kaj rabimo.
Za več informacij pišite ali pa pokličite na Stik psihoterapija.
Dr. Klaudija Ferčak, zakonska in družinska terapevtka
