Otrok v prvih letih veliko čuti, njegov kognitivni razvoj pa še ni dovolj razvit, da bi razumel, zato se odziva predvsem čustveno. i
Starševstvo je odgovorna vloga. Starši imajo velik vpliv na otroka, na njegov razvoj, kasnejše razmišljanje in dejanja. Otrok je v zgodnjem otroštvu povsem odvisen od staršev, potrebuje sprejetost, ljubezen, ima potrebe, ki se z leti odraščanja spreminjajo. Vendar je pomembno, da starši z otrokom od samega začetka vzpostavijo pristen odnos, spoštljiv odnos ter poskrbijo, da je slišan, razumljen, upoštevan. Otroci ves čas starše ocenjujejo, vpijajo njihovo vedenje, vpijajo informacije, ki se odražajo na njihovem vedenju.
Usklajenost v vzgoji
Pomembno je, da imata starša enak pogled na vzgojo. Če vsak starš vzgaja na svoj način, bo otrok zmeden. Dobival bo dvojna, trojna sporočila. Hitro se bo navadil, kaj lahko doseže pri mami in kaj pri očetu, vendar bo z neusklajenostjo staršev otrok odraščal v nezdravem okolju, česar posledice se bodo pokazale kasneje. Otrok bo pobiral vzorce vedenja, ko bo starejši, bo imel resne težave v komunikaciji, v zaupanju (nikoli ne bo povsem prepričan, vedno se bo spraševal, kaj se še skriva za odgovori). Da ne bi prišlo do tega, je pomembno, da partnerja uskladita starševsko vizijo, preden se odločita za otroke – kaj hočeta, na kakšen način bosta vzgajala. Prav je, da se pogovarjata, kakšno je bilo njuno otroštvo, kaj je bilo dobro, kaj je treba spremeniti.
Odnos je v prvih letih zelo pomemben. Otrok v prvih letih veliko čuti, njegov kognitivni razvoj pa še ni dovolj razvit, da bi razumel, zato se odziva predvsem čustveno. Otrok ima svoje potrebe (varnost, sprejetost, naklonjenost, potrditev), ki pa niso vedno zadovoljene, in takrat čuti bolečino. Starejši kot bo otrok, bolj bo razmišljal, kako zadovoljiti svoje potrebe in se obvarovati bolečine (majhen otrok razmišlja: biti mora priden, da ga bodo imeli radi, da si s tem kupi naklonjenost, ljubljenost). Naloga staršev je, da otroka spodbujajo, ga sprejemajo takšnega, kot je, ne pa, da se uči, da mora postati drugačen in s tem kupovati ljubezen.
Starši morajo poskrbeti tudi za svoje potrebe
Zaradi utrujenosti (služba, gospodinjska dela) starši ne prenašajo otrokovega kričanja, ko se ta igra. V prvi vrsti morajo starši najprej poskrbeti zase, za svoje potrebe (potrebe po sprostitvi, po spanju, miru, počitku, po kakovostnem odnosu), da jih vsako kričanje ne spravi s tira. Nato pa poskrbeti za okolje otrokove igre, kjer lahko vrešči, kriči in se igra v vsej svoji radosti. Če je le mogoče, naj se otrok čim več igra zunaj. Če to ni mogoče, naj ima svoj prostor za igro, če ni mogoče in se otrok igra v istem prostoru, kjer eden od staršev počiva, naj se z otrokom dogovorita, naj ne kriči, ker se ne počuti dobro. Otrok bo hitro pozabil na dogovor, vendar ko ga opomnijo še enkrat na prijazen način (veš, prej sva se dogovorila …), se ga dotaknejo (otroci potrebujejo dotike), bo otrok začenjal razumeti.
Starši niso popolni in ne morejo vzgojiti popolnega otroka, lahko pa z njim vzpostavijo spoštljiv enakovreden odnos, ki bo njihova popotnica za življenje.
