Hude sanje so nekakšna mora v polsnu, ki jo otrok doživi, ko se pogreza v sen. Še sam ne bo prav dobro vedel, ali je bil buden ali je že spal. Ko iz sobe že dolgo ne bo nobenega glasu (in si boste mislili, da že trdno spi), bo na lepem zajokal ali pa vas bo poklical in potožil, da ne more zaspati. Včasih pomaga, če ga vprašate, kaj ga teži. Morda vam bo lahko povedal, katera pošast ga preganja, in nemara mu bo odleglo že, ker bo o tem govoril.
Pomirite ga, vendar z jasnimi in preprostimi besedami. Če ga je prestrašil »grdi mož, ki hoče v sobo«, ga spomnite, da ne more s stanovanje nihče drug, razen kdo od družine, da so vrata zaklenjena in se odprejo samo s ključem, okna pa so tako visoko, da jih niti z lestvijo ni mogoče doseči … V nasprotju z nočno moro hude sanje pogosto izvirajo neposredno iz zgodb, ki jih je otrok slišal ali videl na televiziji. Zdi se, kot bi se v njegovi glavi zgodba še enkrat odvrtela, ko pa tone v spanec in miselni nadzor popusti, prevlada moč domišljije, in podobe se pretirano razbohotijo. Zato bodite pozorni, kakšne oddaje otrok gleda po televiziji, in skrbno izbirajte večerne povestice, da bo šel v posteljo z glavo, polno prijetnih, vsakdanjih dogodkov, ne pa skrivnostnih in grozljivih prizorov. Drobci iz resničnega življenja, ki jih otrok sliši in razume samo na pol, prav tako lahko povzročijo hude sanje.
Telefonski pogovor o operaciji tete Majde, prepir staršev, ki ga je ujel z enim ušesom, ali materino ihtenje iz sosednje sobe lahko delujejo nanj tako, da ga pred spanjem prevzame tesnoba. Najbolje je, da se z njim pogovorite in mu pojasnite, kaj se je zgodilo. Nikar se ne zatekajte k laži. Če je slišal prepir ali jok, mu tega ne prikrivajte, temveč s primernimi besedami povejte, za kaj je šlo. Spomnite ga, da se tudi sam kdaj sporeče s svojimi prijatelji ali bratcem ali sestrico, in razložite mu, da tudi odrasli kdaj jočejo, pa bo morda lažje doumel, da se mu prepirov in izbruhov ni treba bati in da to ne pomeni, da se mamica in očka nimata rada.
Vir: Otrok od rojstva do šole
