Gradnja samostojnosti in samopodobe

159
Gradnja samostojnosti in samopodobe

Doseganje zdrave samostojnosti in pozitivne samopodobe sta dva izmed glavnih ciljev in želja staršev pri vodenju otrok med njihovim odraščanjem. Veselje je gledati napredek otroka, ko nekaj prvič zmore sam, ko doseže nekaj, za kar se je potrudil in na kar smo vsi ponosni.

Zdrave samostojnosti in pozitivne samopodobe otrok ne more razviti sam prek naših navodil in z dovolj pridnosti, zagnanosti ter poslušnosti. Na ta način lahko razvije le pridnost in navidezno samostojnost, navznoter pa je tak otrok prazen, negotov, s pomanjkanjem občutka lastne vrednosti z nizko ali lažno samopodobo.

Otrok, ki se počuti varno in sproščeno

Zdrav razvoj oz. gradnja samostojnosti ter pozitivne samopodobe se razvijata predvsem v odnosu s starši/skrbniki. Ko rečemo odnos, imamo v mislih takšnega;

  • v katerem se otrok počuti sproščenega in varnega,
  • v katerem zmorejo starši prepoznavati otrokova čustva, ter
  • jih predelati in se nanje primerno odzvati.

Odnos, kjer so otrokove potrebe pomembne in kjer se otroka vzame resno. Otrok ob vsem tem razvija zaupanje, občutek povezanosti, pripadnosti, vrednosti in ljubljenosti. Otrok želi slediti staršem in jih upoštevati, vendar pogosto ne razume, zakaj je nekaj potrebno ali zakaj nečesa ne sme.

Kako lahko to uresničujemo

Če želimo, da se otrok razvija zdravo, moramo pri sebi razvijati vedno večjo čustveno zrelost, ki omogoča pester in globok čustveni stik z otrokom, potrpežljivost in veliko mero prožnosti. Osebno zorenje najbolj spontano razvijamo prav v odnosu z otrokom. V smislu, da si dovolimo začutiti otroka v njegovem čustvu ali občutku, ne glede na to, koliko je to stanje za nas zahtevno (jeza, nemir, nemoč, žalost, strah …). Če se le zmoremo za trenutek ustaviti in prepoznati svoja in otrokova čustva, lahko z otrokom vzpostavimo čustveni stik. Na ta način lahko njegovo in lastno čustveno stanje vzamemo resno in ga skušamo razumeti, ubesediti ter pomiriti sebe in otroka.

Trening čustvene pozornosti 

Ob rednem treniranju čustvene pozornosti postajamo vedno bolj spretni pri prepoznavanju čustev, pri njihovem razumevanju, regulaciji in tudi odzivanju nanje. Za predelavo čustveno zahtevnejših situacij ob otroku pa odrasli potrebujemo odnose z odraslimi. Odnose, v katerih smo sproščeni, iskreni in v katerih lahko te stiske izgovorimo, ponovno podoživimo in bolje razumemo. Na ta način tudi sami sproti zorimo. V primeru pa, da se vrtimo v začaranem krogu enih in istih zahtevnih, konfliktnih ali neprimernih čustvenih reakcij ter imamo občutek, da nikomur od bližnjih ne moremo zaupati ali pa da nas v tem nihče ne razume, je boljše,

  • da si poiščemo strokovno pomoč, kjer bomo prepoznani v svoji bolečini in
  • se bomo v varnem odnosu lahko odprli ter
  • vedno bolje razumeli sebe in posledično tudi otroka.

Kako se bo otrok v svetu dobro znašel

Včasih je želja staršev po otrokovi čim zgodnejši samostojnosti prežeta s strahom, da se otrok v svetu ne bo dovolj dobro znašel. V teh primerih so starši lahko preveč rigidni, prestrogi, prezahtevni. Otrok doživlja, da nikoli ni res dovolj dober, staršev se lahko celo boji, saj je večkrat deležen kazni. Kazen pa prekine čustveni tok med starši in otrokom, ob čemer se otrok počuti prestrašenega, izgubljenega in osramočenega. Ne razume pa bistva. Pogosto uboga zaradi strahu pred kaznijo.

Če pa so starši preobremenjeni s svojimi skrbi, se z otrokom ne zmorejo čustveno povezovati, saj za to ne uspejo najti potrebne energije, volje. Najbolj obremenjujoče za odrasle je življenje v ne dovolj sočutnih in ne dovolj varnih odnosih. Le-ti so vir največjega stresa. Pogosto so preobremenjeni in nesrečni zaradi odnosa s partnerjem, nezadovoljstva v odnosu z njim, zaradi različnih oblik nasilja v odnosih (tako s partnerjem kot s starši ali celo na delovnem mestu), v katerih je pogosto prisotno prikrito psihično nasilje. Slednje v Sloveniji še ni jasno prepoznano in ovrednoteno kot velika krivica in breme (sarkazem, pritiskanje, vzbujanje krivde, nezrelo izražanje jeze in nestrinjanja, beg pred konflikti in posledično prilagajanje ipd.). Takšni starši so v odnosu z otrokom lahko preveč odtujeni in otroci se morajo znajti sami že v obdobju, ko še niso zreli za samostojnost. Za otroke je to zelo velik napor in stres za telo.

Kako starš dojema sebe

Starši so lahko sami tako močno negotovi in tesnobni, da se niti ne zmorejo toliko sprostiti in vživeti v otroka, da bi zmogli verjeti, da bi otroci z veseljem počeli določene zadeve in opravila sami. To bi jih to napolnjevalo s ponosom nad malimi uspehi, ki gradijo pozitivno dojemanje sebe in ob čemer zorijo vrline samostojnosti in samopodobe. Takšni starši otroke neprenehoma kontrolirajo in namesto njih počnejo tudi najosnovnejše zadeve. Otrok pa bi moral biti deležen drobnih dosežkov, otroških doživetij, sproščenih čutenj, s katerimi se zdravo razvija. Otrok, ki tega ni deležen, pravzaprav skrbi za starše, da bi se dobro počutili. Čeprav tega ne more nikoli zagotoviti, namesto da bi izkoristil otroštvo za lasten razvoj.

Otrokov strah se najbolje prepozna iz oči

Oči so kot ogledalo duše in z zrenjem otročka v oči smo sposobni prepoznati večino čustev, tudi zelo različnih odtenkov. Pogosto otrok, ki je prestrašen ali nesamozavesten, tudi joka, je nergav, išče stik s starši. To včasih izpade, kot da je zahteven. V resnici pa starše potrebuje, da bi ga bolje začutili, prepoznali njegovo počutje. Otrok pogosto izraža stisko tudi prek telesne zakrčenosti ali nemira.

Če želimo starši izboljšati sposobnost prepoznavanja otrokove stiske, je potrebno, da se čim bolje in čim hitreje naučimo prepoznati svojo stisko, nemir, vznemirjenost, jezo ali nemoč ob otroku in se pomiriti. Šele ko se začutimo in umirimo ter razumemo za kaj gre, se lahko zares posvetimo otroku; ga pogledamo čuteče, počepnemo, ga objamemo, pobožamo … Kar v tistem trenutku začutimo, da bi bilo optimalno. Če bo otrok našo gesto zavrnil, se nam ni treba ustrašiti ali užaliti, ampak jo vzamemo resno, s skrbnostjo. Lahko rečemo nekaj pomirjujočega, se odpovemo vsakršni vsiljivosti ter skušamo ubesediti stisko oz. situacijo. Otrok se na ta način tudi uči izražanja čustev in vedno bolje razume sebe in druge.

Andreja Poljanec

dr. Andreja Poljanec, psihologinja, specialistka zakonske in družinske terapije

Univerza Sigmunda Freuda Dunaj, podružnica Ljubljana, Vodja oddelka za psihologijo

Prejmite redne uporabne informacije za vašega otroka Brezplačno. Kliknite tukaj.

Ni več objav