Televizija ni nekaj samo po sebi umevnega, kar je v naših stanovanjih in se prižge in gleda, ampak se mora otrok podobno, kot se nauči najprej plaziti, hoditi, govoriti, brati, naučiti tudi gledati televizijo.
Otroku televizija predstavlja močan in privlačen dražljaj, za katerega se začne zelo zgodaj zanimati. Ob tem pa ne sme biti prepuščen samemu sebi. Starši mu moramo pri seznanjanju s televizijo stati ob strani, si TV-vsebine ogledati skupaj z njim in se o njih pogovoriti, sicer si jih bo lahko napačno razlagal. Otrok naj začne s preprostimi, kratkimi, vsebinami, ki jih zmore in lahko polno doživi ter nato postopno napreduje proti bolj zahtevnim.
Martina Peštaj, univ. dipl. psih., pojasni, da se otroci že v materinem trebuhu odzivajo na televizijo in da morajo starši že takrat razmisliti o tem, kakšen gledalec želijo, da postane njihov otrok. Naloga staršev je namreč, da otroke naučijo pravilnega gledanja televizije.
Otrok se odziva na zvoke s televizije že v materinem trebuhu. Znane so študije, v katerih so materam predvajali isto glasbo iz uvodnih špic in ugotavljali, da so se novorojenčki nanjo odzivali podobno, kot če mamice pojejo svojim otrokom in se potem otroci ob pesmi pomirijo. Ugotavljali so, da ima enak učinek televizija, kar pomeni, da gre za zelo močen dražljaj. Ko otrok začne obračati glavo in ga prinesete v prostor, kjer je prižgana televizija, sploh zdaj, ko so velike, se začne zelo hitro obračati proti njej. Impulzi potem zelo spontano hitijo. Dojenček pri 8 mesecih že vidi povezavo med daljincem in televizijo.
Nekoč je veljalo, da dojenčki vidijo le kontraste, a to ni res. Zelo hitro začnejo prepoznavati podobe in jih povezovati s stvarmi iz vsakodnevnega življenja. Če ima psa v svojem prostoru in ga vidi na televiziji, hitro poveže, da je to pes. Zelo hitro se začne odzivati tudi na glasbo s televizije in poplesavati ob njej. Televizija torej vstopi v otrokovo življenje zelo hitro in intenzivno, zlasti danes, ko imamo v porodniškem obdobju matere pogosto prižgano televizijo. Starši morajo razmišljati o tem, kako bodo njihovi otroci gledali televizijo že takrat, ko so še v trebuhu. Če imate vzpostavljen sistem o tem, kakšen gledalec želite, da postane otrok, ni dovolj, da o tem začnete razmišljati pri treh letih, ko ugotovite, da otrok preveč gleda televizijo.
Moje osnovno mnenje je, da se mora otrok tako, kot se v svojem življenju nauči vsega, naučiti tudi gledanja televizije. Televizija ni nekaj samo po sebi umevnega, kar je v naših stanovanjih in se prižge in gleda, ampak se mora otrok podobno, kot se nauči najprej plaziti, hoditi, govoriti, brati, naučiti tudi gledati televizijo. To pomeni, gledati vsebino, da zna prepoznavati, kaj je za njega ustrezno, kaj mu je všeč, in tudi čas, kdaj lahko gleda, kaj lahko gleda in pri tem potrebuje pomoč odraslih. Te odgovornosti ne moremo prepuščati otroku. Potrebuje našo pomoč, da se to postopno nauči.
