Empatija je čutiti s človekom – sočutje, kar pomeni, da se povežemo globlje s človekom. Gre za sposobnost razumevanja čustev drugih in odzivanje nanje. Empatija je pomemben instinkt, ki nam pomaga razumeti sogovornika, pridobljene informacije pa s pomočjo ustrezne in primerne komunikacije posredovati prizadeti osebi. Le redko čustva izražamo z besedami, več pokažemo s tonom glasu, kretnjami telesa in mimiko obraza.
Otrok je sposoben izražati sočutje, okoli prvega leta se začne zavedati dogajanja okoli sebe, vendar še ne povezuje pravilno (npr. da bi pihal poškodovan prst mame, piha svoj prst). Pri dveh letih pa otrok že razlikuje svojo bolečino od tuje bolečine in takrat skuša pomagati (npr. popiha prst drugega). Pri treh letih se lahko vživi v vlogo drugega, posnema. »Najbolj učinkovit način za otrokovo učenje empatije je empatično vedenje njegovih staršev. Otrok, ki je dobro shodil, se bo naučil empatije preko načina, kako do njega pristopajo starši, ko so vznemirjeni, prestrašeni ali pa »tečni«, saj je to faza, v kateri malček raziskuje okolje, vse ga zanima,« pojasnjuje Melita Kuhar Pucko. Najbolj primeren način učenja empatije je otroku na miren način povedati in pojasniti, zakaj neko njegovo vedenje ni primerno in kako lahko z njim prizadene druge ljudi. Ob tem ga lahko povprašate tudi, kako bi se sam počutil, če bi nekdo drug z njim ravnal na neprimeren način.
Pri petem letu starosti se otroci že lahko začnejo učiti o empatiji skozi pogovore na primerih: »Kako bi se ti počutil, če bi ti nekdo vzel tvojo najljubšo igračko?« oziroma »Kako bi se počutil tvoj prijateljček, če bi mu nekdo vzel njegovo igračko?«. Nekoliko starejši otroci pa bi vam že lahko znali povedati, da so lahko občutki drugih ljudi drugačni od njegovih lastnih. Otroka lahko vprašate po izrazih; kakšen je nekdo, ko je žalosten, kakšen je nekdo, ko je vesel, kakšen je nekdo, ko je jezen …, nato ga vprašajte, kdaj si ti žalosten, kdaj si ti vesel, kdaj si ti jezen. Otrok bo razmišljal in povezoval situacije.
Igre vlog
»Otrok ima do šestega leta težave z empatijo, ker je v svoji otroški egocentričnosti, v kateri je vse od rojstva. Sam razvoj, prehod iz egocentričnosti traja dolgo, kar nekaj let. Do petega ali šestega leta ima otrok omejeno sposobnost vživljanja v drugo osebo. Npr. če štiriletniku govorimo, naj se poskusi vživeti, kako se počuti njegova sestrica, se bo ta skušal vživeti, ampak zato, ker ve, da ga bomo imeli bolj radi, če bo to naredil, ne razume pa, o čem govorimo. Tudi, npr. če štiriletnika vprašamo, kdo je njegov najboljši prijatelj, bo povedal ime prijatelja, ki je trenutno prijazen do njega, ali tistega otroka, ki mu je dal bombonček, če pa mu nekdo ni dal bombončka, ni prijazen, ni njegov prijatelj. Otroku lahko pomagamo pri razvoju empatičnosti z igrami, da gre počasi ven iz svojega zornega kota in začne zavzemati drugi zorni kot. Igre s figuricami (npr. kam se mora ta figurica skriti, da je ta figurica ne bo videla (če se gremo skrivalnice s triletnikom, si ta pokrije obraz z rokami in misli, da ga ne vidimo, saj razmišlja, če zaprem oči, ne vidim, in otrok misli, da ga tudi drugi ne vidijo, šele kasneje dojame, da se mora tako skriti, da ga drugi ne vidijo)),« pojasnjuje mag. Robert Kržišnik, univ. dipl. psih.
Vsebina: Mojca Buh
