Dojenčki imajo močna čustva, hkrati pa so nebogljeni. Njihove ljubezni in sovraštva, njihove želje in hotenja so prav tako močni kakor naši, ker pa so telesno še vedno nemočni in ne znajo uporabljati jezika, jih ne morejo tako uveljaviti.
Pogosto dojenček joka, ker je to edino, kar lahko stori. Pojavile so se okoliščine, v katerih si ne more nikakor pomagati. Njegov jok je znamenje vam, da ukrepate namesto njega. Odidete iz sobe. Otrok hoče iti z vami. ne more vam slediti, ker se še ne zna plaziti; ne more vam preprečiti odhoda; ne more iti z vami, ne more vas niti prositi, da ga vzemite s sabo. Zato zajoka. Drugič se veselo igra v svoji posteljici, ko mu igračka pade skozi prečke. Sam je ne more doseči. Ne more vas poklicati, da mu jo poberite. Zato zajoka. Na sprehodu vas ustavi znanka, ki je otrok ne pozna, in zapleteta se v klepet. Znanka iztegne roke proti dojenčku češ: »Saj se greš popestovat k meni, miško?«. Otrok čuti, da ste iztegnili roke, da bi ga podali. Ne more vam reči, da tega ne počnite, ali na tujkino retorično vprašanje odgovoriti z besedami; »ne!« ji lahko samo zajoče.
Čim bolj dovzetni so odrasli za dojenčkove namige, ki so manj opazni od joka, tem manj bo jokal. Če ste mu na primer nakazali, da nameravate zapustiti sobo, lahko iztegne roke, če bi rad šel tudi on. Če napol poslušate njegovo zadovoljno igro v posteljici, vas bo njegova tišina iz obupa opozorila na padlo igračko. Vendar pa ni vse odvisno od odraslih skrbnikov. Sčasoma se bodo pri njem razvile različne sposobnosti in nič več ne bo nemočen. Ko se bo denimo naučil plaziti, mu to ne bo samo v veselje, ampak bo zanj hkrati osvoboditev. Zdaj bo vsaj lahko šel, kamor hoče, in vzel, kar potrebuje, vsaj v okviru svobode, ki ste mu jo pripravljeni pustiti.
