Diastaza rektusov pomeni razmik preme trebušne mišice (skupaj z lineo albo), ki se med nosečnostjo zaradi rasti trebuha in hormonskih vplivov (mehčanje vezivnega tkiva) razteza. To je v določeni meri normalen proces, saj se mora telo prilagoditi prostoru za plod.
Med nosečnostjo razmik preme trebušne mišice pogosto ni tako opazen, ker je trebuh napet in raztegnjen. Opazimo ga lahko ob nagibu telesa nazaj. Po porodu pa se volumen trebuha zmanjša, tkiva pa še nimajo dovolj elastičnosti in stabilnosti, zato postane razmik bolj viden – pogosto kot “mehkejši trebuh”, izbočenje ali občutek nestabilnosti.
Najpogostejši znaki diastaze so:
- izbočenje ali »grebenček« na sredini trebuha vertikalno (še posebej pri naporu),
- občutek šibkosti v trupu,
- slabša telesna drža,
- težave z močjo jedra (core),
- lahko tudi bolečine v križu ali občutek nestabilnosti.
Diastaza sama po sebi pogosto ne boli, lahko pa vodi v kompenzacije drugje v telesu.
Ločevanje diastaza od kile (hernije)
Pri kili gre za odprtino v trebušni steni, skozi katero lahko pride do izbočenja tkiva ali notranjih organov (najpogosteje črevesja), medtem ko gre pri diastazi za razteg in razmik vezivnega tkiva brez dejanske odprtine.
Kila se pri ženskah po porodu najpogosteje pojavi v predelu popka ali nekoliko nad njim. V primerjavi z diastazo gre običajno za manjšo, lokalno izboklino ali spremenjeno obliko popka (npr. videz »odvitega polžka«).
Če se poleg tega pojavi tudi bolečina (zlasti ob naporu) ali izrazitejša izboklina, je smiselno, da stanje preveri zdravnik, saj lahko pride v izrednih primerih tudi do urgentnega stanja (ukleščenje črevesja). Kilo je mogoče potrditi z ultrazvočnim (UZ) pregledom trebušne stene (napotnico izda osebni zdravnik ali ginekolog v poporodnem obdobju) ali s kliničnim pregledom, ki ga najpogosteje opravi abdominalni kirurg.
Kile se praviloma rešuje operativno, vendar manjših kil, ki ne povzročajo težav, pogosto ni potrebno operirati. Je pa pomembno, da vemo, kako z ustreznim gibanjem in izbiro vaj preprečujemo njihovo povečevanje.
Ali je mogoče diastazo preprečiti
Diastaze v vseh primerih ne moremo popolnoma preprečiti, saj je do določene mere del fiziološkega prilagajanja telesa v nosečnosti. V praksi pa opažamo, da lahko z ustrezno pripravo in načinom gibanja tveganje za večji razmik pomembno zmanjšamo.
Pomembno vlogo ima že obdobje pred nosečnostjo. Pretirano izvajanje vaj, kot so klasični trebušnjaki, kjer se povečuje pritisk na trebušno steno in se pretežno aktivirajo površinske trebušne mišice, lahko vpliva na to, kako se tkiva kasneje prilagajajo.
Ključni dejavniki so:
- ustrezno dihanje in aktivacija prepone (trebušne in medenične),
- zavedanje pritiska v trebušni votlini,
- uravnotežena aktivacija globokih mišic trupa,
- pravilni gibalni vzorci v vsakdanjem življenju,
- po potrebi tudi dodatna podpora, kot so kineziološki trakovi in
- ustrezna prehrana.
Pomembno vlogo igra tudi to, katera nosečnost po vrsti je, kakšne so lastnosti vezivnega tkiva posameznice ter način poroda – porod s carskim rezom poveča možnost za nastanek diastaze.
