Avtorji Objave od Tomislav Kuljiš

Tomislav Kuljiš

https://ipd-center.eu/

terapevt, ustanovitelj in avtor programa IPD centra za osebni razvoj in naravno starševstvo

Vloga očeta v prvih letih otrokovega življenja

Tomislav Kuljiš
-
0
Vloga očeta v prvih letih otrokovega življenja

Pogled s perspektive odraslih je tak, da sta mama in oče enakovredna starša, a iz otroškega vidika ni tako. Otrok ima z mamo drugačen odnos kot z očetom in mama ima v otrokovem življenju drugačno vlogo kot oče. Mama je primarna skrbnica, saj ga nosi devet mesecev, ne oče, ne babica, ne dedek. Otrok ima z mamo, ki ga je nosila, v kateri se je razvijal in iz katere je izšel, drugačen odnos in razvojne procese kot z očetom.

Proces simbioze

Proces, skozi katerega gre otrok z materjo, je proces simbioze. Dokler se ta proces ne zaključi (če se zaključi), je otrok osredotočen na mamo, in mati je alfa in omega otrokovega sistema. Ko in če otrok zaključi ločitev od matere, sta se njegova nevrofiziologija in psiha v tem trenutku dovolj razvili, da postaja dovolj samostojen sistem za delovanje brez matere. V tem trenutku začenja ljubiti svojo mamo, do takrat jo je potreboval. Ko zaključi postopek ločitve od mame, običajno v obdobju dveh let in pol do treh let in pol, stopi v ospredje oče, mama pa si lahko odpočije.

Napredovanje v prisotnosti očeta

Z očetom začne razvijati poseben odnos in vstopi v razvojne procese, ki jih zmore le oče. Če ponazorimo, oče ga prime za roko in ga od mame popelje v svet. To razvojno fazo otrok potrebuje, da začne odraščati in ob očetovi podpori vstopati v samostojno interakcijo s svetom. Pogosto se opazi, da tega procesa starši niso opravili, zato so danes stari šestdeset let, sicer odrasli, a na ravni tega razvojnega procesa obstali v prvem, drugem letu. Intelektualno so se razvijali, ta del pa je ostal na ravni majhnega otroka. Posledično se ta navezanost na mater, prek mehanizma prenosa, prenese na partnerja. Dejansko s partnerjem pridejo v odnos odvisnosti. Tukaj ne gre za odrasli del v odrasli osebi, ampak za otroški del v odrasli osebi, ki še ni dokončal svojega razvojnega procesa – to je osnova problema v partnerskih odnosih.

Razumevanje otrokovega joka in vedenja >>

Oče vzpostavi odnos z otrokom, ko je ta še v materi in ga razvija, ko se rodi. Kljub temu, da je mama alfa in omega otrokove osredotočenosti in razvoja, se pogosto zgodi, da je oče boljši sistem, v smislu vira regualcije oz. umirjanja, od mame, če je ta nemirna. Otrok bo šel proti tistemu sistemu, ki je bolj stabilen, kjer se bo počutil bolj varnega. Še vedno potrebuje svojo mamo, saj je v procesu simbiotske ločitve od mame, vendar pa mu oče služi kot dodaten vir regulacije.

Očetova vloga v prvi vrsti ni skrbeti za otroka, ampak skrbeti za mamo in uravnavati, pomirjati mamo. Posledično bo umirjen tudi otrok.

Otroška nevrofiziologija

Tomislav Kuljiš
-
0
Otroška nevrofiziologija

Pri mnogih odraslih je opaziti, da se njihovi telesni sistemi slabo odzivajo na mraz, vročino, pritisk ali imajo težave s spanjem. V bistvu gre za delovanje najglobljega dela možganov, tako imenovanem plazilskem delu možganov, ki nastane v prvih nekaj mesecev po rojstvu. Zato je pomembno, da je mama umirjena, da jo ni strah in da je njen sistem stabilen.

V kaj se bo otrok razvil, je dejavnik epigenetske predispozicije otroka in okoljskih razmer, kot so navezanost in povezanost mame, očeta in otroka. Nekateri otroci so že spočeti ali so se rodili kot bolj občutljivi sistemi, tako bo življenje zanje precej zahtevno. Tudi začetni položaji otrok niso enaki. Pomembno je, da se zanje že v zgodnjem obdobju poskrbi, da bo njihov preostanek življenja čim bolj udoben, kakšni so starši, kakšna je mama. Otrok ima lahko ob rojstvu zelo dobro predispozicijo, vendar mamin sistem ni umirjen. Ali pa obratno, mamin sistem je dober, vendar ni dobra otrokova začetna predispozicija.

Razvoj otrokovih možganov >>

Delovanje globljega dela možganov je nekaj, kar je povezano z zgodnjim obdobjem, stabilnostjo matere, otrokovim mirom, urejenostjo in atmosfero, v katero je otrok rojen. Če je otrok v mirnem in udobnem okolju, je večja verjetnost, da bo imel v svojem življenju prijetnejše pogoje. Če je v slabem okolju, je večja verjetnost, da bo imel vse življenje težave z regulacijo, lahko bo imel mrzle noge in druge težave.

Kako otroku postaviti meje

Tomislav Kuljiš
-
0
Kako otroku postaviti meje

Celotna ideja o tem, kaj so meje in kako jih postaviti, nam daje rešitev za vzgojo otroka, ki bo že od malih nog imel pozitivno podobo o sebi, a se bo tudi učil in dobil sporočilo, kaj je sprejemljivo in kaj je narobe.

Ignoriranje otroka

Ignoriranje je še vedno pogosta metoda vzgoje, kar je velika napaka. Z ignoriranjem nezaželenih vedenj, otroku pošljete sporočilo, da tega ne sprejemate. Seveda določena vedenja otroka niso zaželena, vendar se otrok v nekaterih razvojnih fazah ne razlikuje od svojih vedenj. Počakati je treba na fazo, ko bo otrok lahko razumel obe plati; eno sem jaz in eno je moje vedenje. Ko zavračate vedenje otroka prezgodaj, s tem zavračate celotnega otroka (tako on to razume) in posledično dobi slabo izkušnjo o sebi.

Postavljanje mej je izziv staršev

Najpogosteje starš nima tistega, kar je predpogoj, da bi ga otrok poslušal, spoštoval, slišal, doživljal. Otrok je programiran, da posluša starša, ki ima v sebi določene lastnosti, sposobnosti, človeške potenciale, da ima držo, da ima energijo, da ima sebe, da pozna svoje meje. In pri takem staršu se otrok spreminja, vzgaja. Po določeni frustraciji sprejme, spoštuje te meje. Do tega starša čuti spoštovanje, ne pa strahu. Strah je ključen in tega ne sme biti. Če postavljate meje s strahospoštovanjem, ste otroka izgubili. S spoštovanjem otroka ga naučite postavljati meje, spoštovati meje drugih oseb in ga hkrati naučite, da drugi spoštujejo njegove meje. Postavljanje meja ni izziv otroka, ampak staršev. Ko se starši spopadejo s postavljanjem mej, običajno najprej spremenijo nekaj v sebi, da jih otrok posluša, da so nato sposobni postavljanja meja.

Otrokova samopodoba >>

Uravnavanje čustev

V drugem letu se začne intenziven čustveni razvoj otroka. Postane bolj dinamičen sistem in začne izražati močnejša čustva, ki jih njegov sistem običajno še ne prenese. Čustva ga preplavijo, a njegovi možgani še niso dovolj razviti, da bi stanje uravnavali in nadzorovali. Ko se čustva aktivirajo, je ključno da otroka vzamete k sebi, ga stisnete in pomirite. Vaša naloga je, da otroka vrnete nazaj v ravnovesje, v umirjenost. Pomirite ga z objemom ali čvrstim prijemom, če je treba, s tem mu pokažete kako uravnava svoja čustva.

Posledično postane oseba, ki bo lahko uravnava svoje čustvene izbruhe kasneje v življenju. Marsikateri starš otrokov izbruh ignorira in ga na ta način kaznuje, kar ni primerno, saj smatra, da je njegovo vedenje slabo in tudi razvoj oz. napredek se ni odvil. Otrok se je zaradi strahu pred ločitvijo pomiril. Naša naloga je zadovoljiti vse otrokove primarne potrebe, vendar to ne pomeni, da moramo izpolniti vse otrokove želje.

Ko gre za želje, je treba postaviti meje. Nato otrok razvije sposobnost, da gre skozi frustracije in se zave, da njegovo življenje ne bo tako, kot si želi. Ta sposobnost sprejemanja nesprejemljivega je pravzaprav končni cilj postavljanja meja. Vendar je treba ločiti med otrokovimi željami in potrebami.

Otrokova samopodoba

Tomislav Kuljiš
-
0
Otrokova samopodoba

Veliko globlja od intelektualne ravni, je raven nezavedne podobe, ki jo nosimo v sebi, kako se doživljamo. Od tega je tudi odvisno ali bomo imeli srečno in lepo življenje ali težko in nesrečno. To je raven, ki jo moramo intelektualizirati, da bi jo razumeli. V večji meri gre za stanje telesa in notranjega doživljanja, vtisa samega sebe, kot pa za neko besedno in zavestno doživljanje samega sebe. Pogosto mislimo, da se otrokova podoba o sebi oblikuje s pohvalo, s spodbujanjem otroka, vendar smo pri razumevanju celotnega koncepta zgrešili bistvo osnovne podobe o sebi.

Potrditev otrokovega obstoja

Osnova samopodobe se začne že z rojstvom, saj otrok v svojem sistemu shrani izkušnjo rojstva. Ali je bil ob rojstvu dobrodošel, ali ga je kdo sprejel, mu dal potrditev pravice do obstoja in mu dal sporočilo, da je zaželen in da je v redu, da je tukaj. Lahko pa ima otrok ob rojstvu negativno izkušnjo. Npr. nihče ga ni pozdravil, imel je neprijetne, boleče izkušnje, veliko svetlobe, hrupa, mraz, veliko nelagodja, iz česar je na nezavedni ravni »zaključil«, da kar on je, ni dobro.

Otrok ne bo sklepal, da se je okolica zmotila, ampak bo imel notranji vtis, da z njim nekaj ni v redu. To je osnova, ki privede do pomanjkanja samozavedanja. V bistvu do slabe podobe samega sebe, občutka ničvrednosti in lastne napake.

Vsakodnevna rutina >>

Sprejemanje s strani drugega

Običajno se je tema otrokove samopodobe in ukvarjanja staršev z njo začela šele v tretjem ali četrtem letu starosti, ko je otrok vstopil v verbalno interakcijo s starši in si je nato skozi to, kar so otroku povedali o njem, oblikoval podobo o sebi. Pohvala ima sicer pozitivno funkcijo, saj izboljša otrokovo samopodobo. Otrok si predstavlja, da to kar počne, dela dobro in je pri tem uspešen. Pohvala gradi otrokovo samozavest, ne rešuje pa problema notranje ničvrednosti in občutka, da je to, kar je, narobe.

Oseba mora prejeti globoko izkušnjo sprejemanja s strani druge osebe, da se bo v življenju lahko resnično odprla in izkusila, da ne bo zavrnjena. Pri otroku to pomeni, da ima občutek, da so vsa njegova čustva, stanja, vedenja nekaj, kar je dobrodošlo. Starši to kasneje otroku kažejo tako, da mu povedo, da ga imajo radi takšnega kot je, tudi jeznega, nervoznega, žalostnega.

Vsakodnevna rutina

Tomislav Kuljiš
-
0
Vsakodnevna rutina

Pogosto se govori, da imajo otroci radi red, a večkrat to vodi do togih konceptov, do določene strogosti do otroka. V bistvu otroci in tudi vsi ostali potrebujemo varnost, gotovost, domačnost. Določene stvari potrebujemo vedno ob istem času, saj nam to daje občutek varnosti. Naš nevrološki sistem se lahko sprosti, ker nam je nekaj poznano in se posledično počutimo varno. Rutinsko ponavljanje določenih stvari čez dan, npr. prehranjevanje, odhod v posteljo, je nekaj, kar ustreza otrokovemu sistemu zato, ker mu daje občutek varnosti.

Starši se pogosto spopadate s togostjo pristopa z dnevno rutino in fizičnimi potrebami otroka. Na primer se odločite, da bo kosilo ob dveh, vendar otrokovo telo takrat ni lačno – zdaj ste v dilemi, ali otroka nahraniti ob določeni uri ali spoštovati ritem otrokovega telesa. Siljenje otroka jesti, ko ni lačen, pa ni podiranje meja, ampak otroka učite, kako ignorirati lastne impulze, lastne potrebe. Drugi primer je na primer odhod na stranišče, ki je prav tako pogost vir trajnih posledic za otrokovo psiho. Siljenje otroka na stranišče oz. izsiljevanje katerih koli otrokovih bioloških potreb lahko pusti trajne posledice.

Vloga očeta v prvih letih otrokovega življenja >>

Zavedati se je treba dolgoročnih posledic, otrok se bo lahko razvil v osebo, ki ne ve kaj hoče, kdaj kaj hoče, ker so starši z vsiljevanjem porušili njegov mehanizem, ki sedaj ni v skladu z njegovo biologijo. Otrok torej potrebuje red v smislu varnosti in ne strogega reda, ki bo dejansko rušil otrokove meje.

Razvoj otrokovih možganov

Tomislav Kuljiš
-
0
Razvoj otrokovih možganov

Prvi del možganov

Ločimo tri vrste možganov. Najgloblji možgani, ki uravnavajo nevrofiziologijo, so plazilski možgani. Ti se ukvarjajo z delovanjem organizma in če ima otrok dobre pogoje za razvoj tega dela možganov, skozi pozitiven odnos z mamo v prvem letu, je velika možnost, da bo otrok v tem pogledu izvrstno funkcionalen. Ta del možganov uravnava spanje, tlak in telesno temperaturo.

Drugi del možganov

Drugi del predstavljajo sesalski možgani, ki so socialno čustveni možgani, torej povezani s čustvi. Najbolj se razvijejo v zgodnjem razvoju, v prvih dveh do treh letih. Ti možgani določajo, kako bo otrok deloval v odnosu do drugih oseb v svojem življenju. Otrok potrebuje izkušnjo, da vsa njegova čustva, ki ga preplavijo, niso kaznovana. Kazen ne razvija otrokovega sistema, ampak sili otrokov sistem, da dvigne obrambni mehanizem, kar pa ne vodi v razvoj. Prav tako otrok potrebuje meje, postavljanje meja na pravi način pa vodi k razvoju in razvoju zmogljivosti. Izkušnje doživljanja ob podpori staršev bodo dejansko omogočile otroku, da razvije sposobnost nadzora teh čustev, ki jih bo v odrasli dobi znala obvladati in najti primerne načine izražanja. Če otroka kaznujte ob izkazovanju njegovih čustev lahko namreč to sproži, da bo imel otrok nedokončana čustva, bo potlačil žalost, strah, jezo, itd. Bodisi bo prišlo do zatiranja čustev, ali ga bodo čustva nenadzorovano preplavila oziroma bo lahko imel nezrele izbruhe.

Vzgoja po starem konceptu pomeni vnašanje mehanizma v otrokov sistem s kaznovanjem, zavračanjem ali ignoriranjem. Otroku na sekundarni ravni vcepimo strah, ki je se manifestira na globlji ravni. Kasneje otrok postane oseba z ogromnim (nezavednim) strahom pred lastno jezo, besom. Napačno starši smatrajo, da imajo vzgojenega otroka, saj se obnaša tako, kot so želeli. V bistvu pa gre za otroka, katerega čustveno delovanje je oslabljeno, posledično je čustveno nezrel.

Tretji del možganov

Tretji del možganov nosi sposobnost intelektualnega mišljenja, matematike, govora. Ta del se razvija zadnji in se nanaša se na levi del možganov. Ideja naravnega starševstva je, da bi bil otrok v življenju srečna oseba, ker je spoznal svoj človeški potencial. Obstaja sicer veliko ljudi z visokim IQ, vendar so v življenju nesrečni. Lahko se zgodi, da visoka inteligenca vpliva na slab razvoj drugih delov možganov in človeških lastnosti. Orišimo s predpogoji, da se otrok razvije, ohrani zmožnost učenja in zanimanja za učenje. Otrokov sistem je programiran tako, da hitro komunicira z okoljem in se uči, kako stvari okoli njega delujejo. Radovednost je predpogoj, da postane intelektualno uspešna oseba.

V najzgodnejši fazi bo otrok začel govoriti in z igro bo pridobival nova znanja. Kar poudarjamo je, da ohranimo način delovanja otroku in ne pokvarite učnega mehanizma. Na začetku se bo otrok naučil zapreti predalnik, kasneje pa, če bomo ta mehanizem ohranili, bo otrok uspešno opravljal izpite na fakulteti. Če v zgodnjem obdobju ta proces učenja odpiranja in zapiranja predalnika nekdo zmoti in ga prekine, češ da to kar počne ni dobro, potem bo otrok v svojih možganih povezoval izkušnjo kazni z izkušnjo učenja. Posledično, ko se bo moral učiti za izpit, bo ta strah privrel, kar bo pokazal kot odpor do učenja.

Razumevanje otrokovega joka in vedenja >>

Kako podpreti otroka

Spoznanja staršev o mehanizmih, je ključen, da se začnejo pravi čas soočati s tem, da vejo kako podpirati otroka ali pa svoja dejanja popraviti, da ga ne prizadenejo. Na drugi strani pa je neizogibno tudi dejstvo, da se hkrati odpirajo vprašanja, kako je starš sam preživel otroštvo, zakaj je takšen starš kot je, partner, prijatelj.

V eni od knjig je Jesper Jull povedal, kako se je sin pritoževal nad odnosom z lastnim otrokom. Rekel je, ne vem, od kod mi ta bes do otroka, to vedenje. In Jesper Juul pravi, jaz vem: jaz sem kriv, da si ti tak do svojega otroka, jaz sem narobe delal s tabo. Zato priznajmo napake, saj so neizogibne, a delajmo bolje. Ideja je biti dovolj dober starš, kar pomeni, da sem navsezadnje naredil več dobrega kot slabega.

Ideja je, da bi naše otroke bolje organizirali, jim dali več, da bodo uspešnejši, srečnejši, bolj funkcionalni. Le en stavek pa lahko spremeni otrokovo raven zavedanja za celo življenje. Starši nosijo odgovornost, zato ne jemljite starševstva za samoumevnega. Od vas je odvisno, ali bo vaš otrok srečna ali nesrečna oseba v življenju. Otrok ne potrebuje idealnega starša, ampak starša, s katerim ima odnos, čeprav ta starš ni popoln, je tudi kdaj jezen in tečen, vendar je vedno oz. čim več z otrokom.

Ločitev otroka od matere, odhod v vrtec

Tomislav Kuljiš
-
0
Ločitev otroka od matere, odhod v vrtec

Z mamo in očetom otrok razvija vzorce, nezavedne modele delovanja v odnosih. Podzavestno se tako brez zavestnega znanja obnaša vse življenje. Zato je ključno, katere nezavedne programe delovanja v odnosih bo shranil. Če so pozitivni, potem bodo odnosi s prijatelji, predvsem pa čustveni odnosi s partnerji pozitivni, prijetni, uspešni oziroma obratno. Gre za nezaveden del, ki ga ne morete spremeniti in je močnejši od naše zavesti.

Proces simbiotske ločitve je eden od nezavednih modelov, v katerem se je potrebno znebiti vsega, kar je za nas čustveno pomembno. Naj bo to ločitev od mame in očeta, igrač, menjave stanovanja, prijateljev, mesta, avta, službe. Vsakršne ločitve od nečesa, kar nam je čustveno pomembno.

Razumevanje otrokovega joka in vedenja >>

 

Problematičen odhod v vrtec kaže, da je prišlo do aktiviranja problema z ločitvijo otroka, ki je obtičal v procesu ločitve od staršev. Pogosto se zgodi, da starši zaradi službenih obveznostim otroka prezgodaj vključijo v vrtec. Nujno je, da starši ocenijo, ali se je otrok sposoben ločiti od doma in od matere, pri vsakem posamezniku je to lahko drugače. Sicer ima lahko v kasnejšem obdobju posledice, vedenjske težave oziroma bo imel močne obrambne mehanizme.

Razumevanje otrokovega joka in vedenja

Tomislav Kuljiš
-
0
Razumevanje otrokovega joka in vedenja

Na splošno so vsa otrokova vedenja specifično sporočilo. Pogosto otroke napačno razumemo in jih kaznujemo za določena vedenja, ki so pravzaprav neposredno sporočilo, ki ga ne znamo razbrati. Kaznujemo ga, ker dela tisto, kar je v njem prirojeno, na primer protestira in nam tako sporoča, da delamo nekaj narobe. To pa sami razumemo, kot da otrok nekaj dela narobe in ga posledično kaznujemo.

Komunikacija z jokom

Način, s katerim otrok največkrat predaja sporočila, je jok, saj je njegov spekter komunikacije omejen. Obstajajo različne vrste joka. Lahko je jok žalost, lahko je jok protest ali posledica frustracije, lahko je jok izločanje stresa (otrok mora po stresni situaciji izločiti iz svojega sistema stresno energijo). Jok je lahko klic ali sporočilo (staršu sporoča, pridi sem, potrebujem te). Otrok, ki obupano joka, lahko sporoča, da ga boli osamljenost. To mu je lahko prav tako neprijetno kot velika lakota ali žeja. Kar niti ne vemo, kako je, lahko pa si predstavljamo, kaj bi pomenilo biti več dni žejen in lačen.

Umirjanje otroka

Stalen stik s starši omogoča regulacijo (umirjanje) otrokove nevrofiziologije, saj je otrok nedokončan sistem. Na splošno je človeški sistem kompleksen in mora imeti sposobnost regulacije, tako svoje delovanje nenehno izboljšuje. Otrok se sam še ne more regulirati oziroma umiriti. Priti mora zunanji regulator in to je materino telo. Pri tem ni nujno, da mama dejansko nekaj počne, pomembno je le, da je v otrokovi bližini. Njegov sistem preide v stanje regulacije, umirjenja, saj je bližina maminega telesa povzročila, da so se otrokovi fiziološki procesi, ki so vstopili v stanje razpada, umirili in še naprej delujejo tako kot morajo delovati. In to je interakcija dveh organizmov in ne dveh ljudi – organska regulacija.

Uravnovešanje notranjega sistema otroka poteka skozi dojenje >>

Reakcija staršev

Otrok z jokom kliče mamo, ker ga osamljenost boli. To doživlja kot: »Potrebujem le, da si z mano in samo če bom s teboj, bom izboljšal svoje notranje stanje«. Mama si to lahko razlaga kot nagajivo vedenje razvajenega otroka, ki ga je treba kaznovati. Da mu vedeti, da je to vedenje nesprejemljivo, s tem pa otrok vstopi še v večjo deregulacijo. Ko prečka določeno mejo, vstopi v aktivacijo disociacije in njegovo telo aktivira mehanizem zamrznitve, da prepreči propad svojega sistema. To povzroči travmo, ki ga nato sicer umiri. Mama situacijo vidi kot uspeh, saj se je otrok umiril, kot da ta metoda deluje. Terapevti opažajo, da ta oseba kasneje v življenju prepogosto vstopi v stanje zmrzovanja, da ima nagnjenost k napadom panike, fobijam, nosi velike strahove, ima strah pred stikom, ne zna delovati v odnosih, ima zdravstvene težave s prebavo, ima mrzle noge in roke. Opisano ravnanje, ki od staršev sicer ne zahteva obilico truda, le razumevanje otrokovega vedenja, ima lahko velike in boleče posledice, ki osebo zaznamujejo za vse življenje.

Uravnovešanje notranjega sistema otroka poteka skozi dojenje

Tomislav Kuljiš
-
0
Uravnovešanje notranjega sistema otroka poteka skozi dojenje

Na dojenje glejte iz dveh stališč. Po eni strani je dojenje vir hrane in to točno take, kakršno otrok potrebuje v določeni stopnji razvoja. Narava prilagaja kakovost in sestavo mleka potrebam otroka v razvoju. Nobeno nadomestno mleko ne more dati tega, kar lahko da materino mleko. Druga stvar, ki je večkrat spregledana je, da je dojenje vir uravnovešanja notranjega sistema (regulacije) za otroka. To vidite, ko otrok v stresu takoj poišče mamino dojko in se želi priklopiti. To ni zato, ker se želi hraniti, ampak zato, ker se mora njegovo notranje stanje uravnovesiti, umiriti. Otrok ima ustni refleks, ki dejansko vodi v sprostitev nevrofiziologije in tako njegov sistem preko dojke vstopi v regulacijo.

Ko otrokov sistem stopi v fazo uravnovešenosti, pomeni, da se je njegov avtonomni živčni sistem, ki ga bo vodil skozi življenje, prilepil na stanje notranjega miru, ki ga ljudje iščejo vse življenje. Pogosto se zgodi, da se stanje notranjega nemira vzpostavi kot privzeto stanje organizma, kar ima za posledico, da  lahko ta oseba kasneje postane deloholik, šopoholik, torej nekdo, ki je vedno notranje nemiren. V slabših primerih to privede do strastnega kajenja, drogiranja, jemanja tablet …

Kako mama vzpostavi prvi stik z novorojenčkom >>

Otrok svojega sistema ne more uravnovesiti z mamo, ki je notranje neuravnovešena, nemirna, katere sistem je močno aktiviran. Tudi za odrasle ni dobro, da so z odraslo osebo, ki je živčna. Otrok nima sposobnosti samoregulacije, zato mu mora pri tem pomagati mama. Kot primer si predstavljajte otroka, ki ne želi biti v maminem naročju, ostali pa pravijo, češ da otrok pač tak je. A temu ni tako, vprašanje je, ali je mama notranje nemirna. Otrok noče v njeno naročje, joka, ko je z njo, torej protestira, ker mu mama s svojim nemirom vnaša nemir. Ta otrok si pogosto želi biti npr. v očetovem ali babičinem naročju, če je ta bolj umirjena oseba in se s to osebo lahko tudi sam umiri. Za nemir pogosto niti ni kriva mati sama, potrebuje podporo in pomoč. Razlaga odraslega je lahko povsem napačna: če otrok joče, ko je v maminem naročju in je miren v babičinem, potem se pogovorno reče, da ima otrok rad babico. Ne gre za to, koga ima otrok rad, ker prvih nekaj let otrok ne ljubi, otrok to samo potrebuje in sledi svoji potrebi. Tudi ko vam je hladno, ne greste na vročo peč, ker jo imate radi, ampak, zato ker vas pogreje, dobite toploto, ki jo potrebujete. Otrok gre torej k mami, babici ali očetu, ker z njim dobi, kar potrebuje.

Do kdaj dojiti otroka

Idealno bi bilo vsaj prvo leto, najbolje do tretjega leta, pojasni Tomislav Kuljiš. Sicer ničesar ne moremo posploševati, saj bodo nekateri otroci z dojenjem dobili vse kar so potrebovali pri enem letu, nekateri otroci pa z dojenjem ne bodo dobili vsega kar potrebujejo do šestega leta. Obstaja več kultur, v katerih matere dojijo do petega ali šestega leta. Mame pri nas, ki dolgo dojijo, še vedno doživljajo obsojanje in kritiko. Po drugi strani so današnje mame polno zaposlene in ob vseh obveznostih fizično nimajo toliko časa za dojenje. V vsakem primeru se priporoča, da dojite čim dlje, toliko bolje bo za otroka.

Dotik kože na kožo

Zaradi raznih organskih razlogov lahko ostane mama brez mleka in ne more dojiti, za kar ni kriva sama. Pomaga si s formulami in umetnim mlekom. Drugi pomemben del, ki ga z dojenjem uravnava, pa bo nadomestila z dotikom koža na kožo, očesnim stikom, božanjem, nežnostjo. Pomembno je, da se mama zaradi tega ne počuti slabo, saj je še vedno lahko zelo dobra mama in otroku da tisto, kar potrebuje. Tudi masaža dojenčkov je ena izmed uporabnih tehnik. Otrok, katerega mama večkrat masira s pravilnim dotikom, postane oseba, ki se zna objeti, ki zna uživati v telesnem stiku in je zanjo telesni stik nekaj normalnega, naravnega. S telesnim stikom otrok veliko pridobi, od navade stiskanja rok do razumevanja spolnosti v odrasli dobi. Če otrok ni bil deležen veliko dotikov, njegovo telo ne zna uživati, delovati v stiku. Tako je prikrajšan za enega od človeških potencialov.

Prvi stik med mamo in novorojenčkom

Tomislav Kuljiš
-
0
Prvi stik med mamo in novorojenčkom

Prijetna izkušnja poroda

Omogočite svojemu otroku normalen začetek življenja, z naravnim porodom, če je le mogoče. Idealno je, da je porod čim manj travmatičen za mamo in kar je pomembneje, še manj travmatičen za otroka. Izkušnja poroda za otroka ostaja globoko vpeta v njegovo nevrofiziologijo (delovanje živčnega sistema) in določa njegovo celotno življenje. Potek poroda ni mogoče vnaprej predvideti in nadzorovati, možni so tudi zapleti, vendar stremite k temu, da se počutite varno, da ste obkroženi z ljudmi, ki vas podpirajo. Michel Odent, francoski porodničar in specialist za porod ob tem poudarja tudi koncept doule. Doula je obporodna spremljevalka, ki bodoči mamici pred, med in po porodu nudi čustveno podporo in fizično pomoč kot je na primer masiranje. Izkazalo se je, da prisotnost dule skrajša čas trajanja poroda, zmanjša se uporaba različnih medicinskih posegov, zmanjša pa se tudi verjetnost za vakuumski porod ali carski rez. Prav tako mame, ki imajo obporodno spremljevalko lažje navežejo stik s svojim otrokom, imajo manj težav z dojenjem in dojijo dlje.

Povezava med mamo in novorojenčkom takoj po porodu

Če je porod naraven, se lahko otrok po porodu z mamo poveže, se oprime njene dojke in vzpostavi očesni stik. V tem trenutku otrok vidi ostro le 20 centimetrov daleč, torej vidi le mamo. S fizičnim dotikom, sesanjem in očesnim stikom se vzpostavi prva globoka povezava otroka in matere, ki je za otroka velikega pomena, saj predstavlja vzpostavitev stika z novim svetom preko matere. To je otrokov prvi stik s svetom in posledično globoko v sebi vse življenje nosi občutek, da ima pravico do obstoja in da je, takšen kakršen je, dober. Gre za okorno verbalizacijo nečesa, kar je v resnici notranja življenjska drža. Nasprotno, bo lahko otrok v sebi nosil občutek, da sta obstoj in pravica do obstoja vprašljiva in da je to nekaj, kar verjetno ni dobro. Posledično bo lahko otrok v življenju negotov, živčen, imel bo težave z navezovanjem stikov z drugimi ali izpostavljanjem v javnosti. V porodnišnicah se spodbuja sobivanje mame in otroka, tako otrok po porodu ostane pri mami ves čas (če ni zapletov), tudi spi pri njej (ni z njo le v času dojenja). Tega stika med materjo in otrokom se ne sme prekiniti, saj gre za pomemben proces oblikovanja temeljev otrokove osebnosti, kakšen bo v prihodnosti, kako bo deloval, kako bo oblikovana njegova nevrofiziologija in kako bo organiziran njegov avtonomni živčni sistem, ali bo normalno deloval, kot si ga je zamislila narava, ali bo celo življenje ostal v hiperaktivaciji, torej v stanju, ko se povežeta psihosocialni stres in depresija.

Na drugi strani lahko otrok s travmatičnim porodom pride v hladen, grob svet, kjer ga dočakajo grobi dotiki, veliko svetlobe in hrupa, preveč živčnih dražljajev. To je za novorojenčkov sistem velik šok. Ena takih metod je bila, ko so novorojenčke takoj po porodu udarili po zadnjici, kar je lahko pustilo trajne posledice na otrokovi nevrofiziologiji.

Carski rez in pri stik z otrokom

V primeru, da ne gre po naravni poti, medicina omogoča carski rez. Nekatere mamice se v strahu pred bolečino še vedno po nepotrebnem odločijo za splošno anestezijo in carski rez. V tem primeru se otrok lahko rodi v svet, kjer povezava z mamo ni takoj vzpostavljena, kar je za otroka lahko boleča izkušnja. Naravni porod je tako za mater kot za otroka vedno boljša možnost. Če pa ima mati velik strah pred bolečino ali ima nizek bolečinski prag, ki bi povzročil travmatično odsotnost, je carski rez rešitev. Tukaj je vsekakor pomembno, da mati in otrok čim prej vzpostavita stik.

Ob tem igra veliko vlogo še materino notranje stanje ob porodu. Da se počuti dobro in varno, da je podprta, obkrožena z ljudmi, ki jo podpirajo, da se njeni obrambni mehanizmi sprostijo. Tako ostane odprta, da se otrok z njo lahko poveže. Če je mama čustveno zaprta, ima močno aktivirane obrambne mehanizme, se otrok ne more povezati z njo, tudi če leži na njej, se počuti samega. Kar mama lahko naredi je, da pride na porod v najboljšem možnem čustvenem stanju in da se ne boji.

© BabyBook.si - Mogenas, d. o. o. | Made by IN Pisarna