V vsakem odnosu, tako tudi v odnosu med otrokom in staršem so prisotna sporočila v obliki kritik in pohval. To so sporočila, s pomočjo katerih drugi osebi sporočamo katero njeno vedenje je za nas primerno in katero ne. Kritike in pohvale so sporočila, s katerimi otroka usmerjamo k primernemu vedenju. Tako kritika kot pohvala lahko otroka opogumljata, podpirata in vplivata na njegovo samopodobo in samozavest, prav tako pa ju lahko rušita. Pri vzgoji so ta sporočila toliko bolj pomembna, saj otrok svojo osebnost šele gradi in prav odzivi in sporočila odraslih vplivajo na to, v kakšno osebnost se bo otrok razvil.
»Otroku je ob pohvali prijetno, ob kritiki pa je njegovo počutje seveda neprijetno. To je normalen odziv. Neprijetnost kritike in čustva, ki jih otrok doživlja ob tem, so nujen del vzgoje ter življenja,« je izpostavila Elena Kecman.
Za vsakim vedenjem ali dejanjem otroka stoji neko njegovo sporočilo odraslim
Pozornost je bolje usmeriti na sporočila otroka in manj na dejanska dejanja. Seveda so vedenja, ki jih je treba takoj zaustaviti. Odrasli v takšnih trenutkih prevzamejo odgovornost za način podajanja kritike. Če sporočila staršev izražajo moč in gotovost, bodo svoja čustva podzavestno prenesli na otroka in komunicirali na način, ki lahko odnos z otrokom povzdigne na višjo raven.
Ne kritizirajmo otrokove osebnosti, s sporočili, kot so: »Pa kaj ti je? Kaj je s tabo? Kolikokrat ti moram povedati? Kaj si tako nemogoč/a? Pa kaj si tako neroden/na? Zakaj si to naredil/a? A niti tega ne zmoreš narediti?«. Ampak se s sporočilom usmerimo na vedenje in dejanje, s katerim ohranimo njegovo dostojanstvo in integriteto. S takšnimi sporočili ga učimo, da so »napake« življenjske in lahko naredi korake, ki jih popravijo. Na primer s takšnimi sporočili se razvija zavedanje o tem, da igračo, ki jo je razbil, lahko popravimo, če pa je nerodnež, pa takšen je, pojasni Tanja Povšič.
Izogibajmo se manipulacijskih situacij
Ne podarjajmo nečesa otroku in mu potem, ob otrokovem neustreznem vedenju, ko se ne znamo drugače odzvati, zagrozimo, da mu bomo to stvar vzeli, ali pa mu jo dejansko celo vzamemo. Otroku nekaj podarimo, saj želimo, da to ima in ne za to, da bi s to stvarjo lahko kasneje manipulirali. Ob nakupu nečesa mu predajte sporočilo: »to sem ti kupila, ker sem v trgovini pomislila nate in menim, da bi to rad imel.« Otroka za dobro opravljene »vsakodnevne« naloge nagrajujte s pohvalo, ne pa s stvarmi. S tem razvijate pri otroku zavedanje in občutke, da ga vidite, slišite, razumete, sprejemate, spoštujete in opazite njegove napredke in tudi stiske ter da lahko v vas poišče oporo. Kot vzgojitelj in njegov steber, mu tako pomagate do večje čustvene stabilnosti; takšnih občutkov pa predmeti ne morejo zgraditi, pravi Tanja Povšič.
Nagrajevanje = vredno se je potruditi
Če se odločite za nagrajevanje otroka, storite to, ko otrok doseže nekaj, kar je zelo vredno ali pomembno. Na primer, če je mlajšemu otroku uspelo pogledati predstavo, tekmo ali risanko v kinu, ga z besedami pohvalimo, da je bil pozoren in strpen, da je sodeloval ali ploskal. Obenem je v redu, da ga za nagrado peljemo na sladoled ali mu podarimo na primer majhno igračo. S tem bo dobil dodatno sporočilo, da mu je nekaj uspelo in da se je vredno potruditi, hkrati pa bo začel ceniti potrpežljivost.
Razvoj občutka za dolžnosti
Vsakodnevne pohvale otroka in njegovega vedenja in le občasne nagrade bodo pri otroku razvile vzorec, da so nagrade nekaj posebnega in jih ne bo pričakoval vsak dan. Tako otrok razvija občutek za svoje dolžnosti, na primer, da pospravi svojo sobo in ob tem ne pričakuje ali zahteva ničesar. Strpnost pri otroku lahko razvijate tudi s pogovorom o tem, da če si zelo želi določene igrače, da jo bo dobil ob rojstnem dnevu, novem letu. Občasno mu lahko podarite tudi presenečenje ali nagrado, ko se bo vam zdelo pomembno. Učenje opravljanja obveznosti je dolžnost staršev, kar dosežemo z vztrajnostjo, razumevanjem in lastnim vzgledom, razloži Elena Kecman.
