Avtorji Objave od Špela Gorenc Jazbec

Špela Gorenc Jazbec

http://www.baby-handling.com/

dipl. fiziot., terapevtka razvojno nevrološke obravnave (RNO-Bobath), Baby Handling

Pasenje kravic za boljši razvoj dojenčka

Pravilno pasenje kravic je bistveno za kakovosten gibalni razvoj dojenčkov. Dojenčka na trebuh lahko začnete obračati ali polagati že takoj, ko se zaceli popek. S tem si bo kot prvo zgradil bolj celostno telesno shemo, kajti ne bo ves čas samo na hrbtu in boku, ampak bo s pasenjem kravic odkril, da ima tudi sprednjo stran telesa, ki jo bo začutil ob stiku s podlago. S položajem na trebuhu si gradi ustrezno mišično aktivnost v trupu, stabilnost ramenskega obroča in kakovostno kontrolo glave.

Napredovanje dojenčkovega razvoja
Po ležanju na hrbtu v začetni fazi, se bo dojenček obrnil na bok, nato na trebušček. V tem obdobju bo pasel kravice, da ojača vratne, hrbtne in trebušne mišice. V naslednji fazi se bo odrinil od rok, nazaj na kolena. Temu sledi zibanje na vseh štirih. To služi usklajevanju mišične aktivnosti, vajo za prenose teže, koordinacijo, stabilnost, mišično moč. Ko vse to osvoji, poskusi v položaj na vseh štirih, dodati še gibanje in posledično skobaca. Kobacanje je izjemno pomembno tako iz vidika gibalnega razvoja kot tudi mentalnega. Odlično vpliva na koordinacijo, mišično moč, povezovanje obeh možganskih polovic in celega telesa. Medtem ko je plazenje po trebuščku le prehodna faza, in naj ne bi trajala več kot 10, največ 14 dni. To plazenje pa mora biti pravilno, simetrično. Vse druge oblike plazenje ali pa predolgo obdobje plazenja, kažejo na določene nepravilnosti v gibalnem razvoju. 

Kako dojenčku pomagati na začetku

Dokler se dojenček sam ni zmožen obrniti na trebuh, ga lahko večkrat na dan, na začetku za manj časa, potem pa za dlje, obrnete vi. Ko se je dojenček enkrat sam zmožen obrniti na trebuh, jim je to običajno všeč in vse več časa preživijo v takem položaju. Iz trebušnega položaja namreč sledi preostali gibalni razvoj dojenčka.

Nepravilno pasenje kravic lahko spodbuja napačne gibalne vzorce in nekakovostno ter neusklajeno mišično aktivnost. Zato bodite pozorni, da so komolci v opori, pred linijo ramen in ne pod prsnim košem ampak malenkost širše, da je pogled usmerjen naprej v podlago in ne gor v prostor s preveč privzdignjeno glavo. Prav tako bodite pozorni na poravnavo trupa in da so nogice postavljene v širini medenice.

Kdaj vemo, da potrebuje pomoč

Kadar opazite, da dojenček ne mara trebušnega položaja (torej se iz trebuha hitro obrne nazaj na hrbet; joka, kadar je v trebušnem položaju; ga ne zadrži dolgo oziroma s slabo kakovostjo ali se hitro utrudi; glavo veliko odlaga na podlago) potem vam to pove, da morda potrebuje kakovostno spodbudo.

Kako spodbujati gibalni razvoja dojenčka

Dojenčkov razvoj v osnovi poteka sam od sebe. Pri nekaterih gre gibalni razvoj malo hitreje, pri drugih nekoliko počasneje. Dojenčku zato pustite prosto pot raziskovanja in odkrivanja svojih gibalnih zmožnosti. Pri tem bo lahko tudi padel ali dobil buško, a s tem pridobi pomembno izkušnjo, ki jo kasneje vgradi v nov poizkus in tako nadgrajuje svoj gibalni razvoj. Na ta način pridobi na samozavesti, zaupanje samemu sebi in svojim sposobnostim. Če ga starš postavi v določen položaj, mu odvzame pot učenja; dojenček nima druge izbire, kot da sprejme ponujeno in se temu prilagodi, a se iz tega nič ne nauči. Zato dojenčku zaupajte, da bo izpeljal sam, ko bo čutil, da je za to dovolj sposoben, močen, ima dovolj ravnotežja, stabilnosti.

Zakaj z otrokom preživljati čim več časa na tleh

Na tleh ima otrok, dojenček na voljo veliko prostora, kjer lahko poizkuša različne oblike gibanja. Ponudite mu ustrezno podlago, ki naj bo ravna, dovolj čvrsta, trda, nedrseča, da bo lahko maksimalno izkoristil pozitivne strani preživljanja časa na tleh. Tudi sami se spustite na podlago, se crkljate in preživljate skupni čas. Če je podlaga primerna bo na ta način lahko osvojil in podprl naravno prisotne gibalne vzorce, razvil ustrezno mišično moč, imel na razpolago dovolj prostora za to in hkrati dovolj motivacije iz okolice, ki ga bo spodbujala v osvajanje novih gibalnih veščin. Hkrati je otrok na tleh najbolje obvarovan pred padci iz višine.

Igre in spodbude, ki nudijo gibalne izkušnje

Gibalne izkušnje si dojenček pridobiva že pred rojstvom. Z rojstvom in razvojem po rojstvu pa se to samo še nadaljuje. Igre in igrače ter način kako z njimi spodbujate dojenčka, se glede na njegovo starost in zmožnosti spreminjajo.

  1. Na začetku, ko dojenček še ni toliko gibalno aktiven, kot bo postal kasneje, se osredotočate bolj na spodbujanje čutil, da pridobi različne občutke, senzorne informacije in podobno. Pri tem vedno upoštevate njegov razvoj in ga ne spodbujate z nečim kar njegov trenutni razvoj še ne prenese. Predlogi: zvočne igrače, barvni kontrasti, kontrastne oblike, vzorci …
  2. Ko dojenček začne raziskovati svoje telo, sam sebi nudi poligon za raziskovanje. Odkriva roke, noge, trebuh, se dotika svojega telesa in veliko raziskuje tudi z usti, najprej svoje roke, nato šele noge.
  3. Ko začne posegati po igračah, se večinoma tudi te znajdejo v njegovih ustih, saj so v tej starosti usta glavna za prepoznavanje oblik, materialov, zaznavanja temperature, različnih tekstur ipd.

Dojenčka k gibanju spodbuja že okolica sama, brez da ga spodbujate s kakšnimi posebnimi igračami, bo on sam vedno našel nekaj, kar ga bo zanimalo in motiviralo k premikanju, gibanju. Tudi kasneje, ko bo gibanja vedno več in bo to gibanje vedno bolj raznoliko, bo sam od sebe našel predmete čez katere bo plezal, se kobacal, začel vstajati ob opori, predmete, ki jih bo začel potiskati pred seboj in podobno.

Starši sami ste jim prvovrsten poligon

Čez vas lahko plezajo, se ob vas postavljajo na vse štiri, na kolena, v vas najdejo oporo za vstajanje in podobno. Dajte mu prosto pot v njegovem gibanju in raziskovanju, pa bo sam vedno našel najboljši pripomoček za njegovo trenutno razvojno stopnjo. Običajno so predmeti, ki jih uporabljate vsakodnevno, tudi njim zanimivi in so za njih najboljša igrača. Kako izbrati igrače boste hitro ugotovili, saj tiste, ki so še prezahtevne, zanje ne bo izrazil zanimanja. Ko bo razvojno dozorel, pa mu bo ta postala tudi zanimiva. Zaradi tega nikoli ne vztrajajte in ne silite z eno igračo. Igračo mu ponudite, oziroma mu jo pustite na dosegu, potem pa se bo sam odločil ali jo bo uporabil ali ne.

Razvoj dojenčka s spodbudami (vajami) v vodi

Voda je odlično okolje, v katerem lahko dojenček pridobi dodatne gibalne spretnosti in se navadi na novo okolje, drugačno gibanje v tem okolju in spodbude, ki mu jih voda omogoča. Prav tako, če k temu pristopite pravilno, lahko otrok sprejme vodo in vodno okolje, kot nekaj popolnoma vsakdanjega in se bo v vodi počutil domače, brez strahu, tudi če se ga potopi. Načeloma je za vodo vedno pravi čas in ni potrebno čakati do neke točno določene starosti, da bi se dojenček spoznal z vodo. Pretehtajte le, če je higiena vode ustrezna (klor) oziroma je dojenčkova koža temu dozorela.

Kako masaža dojenčka vpliva na gibalni razvoj

Vsak dotik vpliva na samo izgradnjo dojenčkove telesne sheme in na občutek za dojemanje njegovega lastnega telesa. Res pa je, da močnejši dotik prodre globje v telo, do mišic sklepov, zato naj bo prijem, dotik čvrst, da bo dojenček dobil nedvoumno informacijo, kaj od njega želite in bo temu primerno tudi odreagiral. Vsak dotik naj ima svoj namen. Kadar želite dojenčku izkazati nežnost, je tudi dotik temu primerno nežen. Če želite z dotikom vplivati na zavedanje njegovega lastnega telesa, naj bo dotik odločnejši. Prav tako je pomembna smer in hitrost dotika, kajti vse to vpliva na dojenčkov odgovor telesa, živčno-mišičnega sistema, vestibularnega sistema, drugih telesnih sistemov in čutil. Najučinkovitejša je kombinacija, torej dotiki za sproščanje dojenčka in istočasno odločnejši prijemi za grajenje kakovostne mišične aktivnosti.

Kolcanje, polivanje ali bljuvanje po hranjenju dojenčka

Kolcanje po hranjenju

Po hranjenju dojenčka se pogosto pojavi kolcanje, saj je zorenje nevronskih povezav, ki delujejo na membrano, še nedokončano. Bistvo kolcanja je, da preprečuje mleku stekanje v pljuča in se običajno ustavi samo od sebe, ko zaščitna funkcija ni več potrebna. Pomaga podiranje kupčka. Po prvih mesecih pa bo dojenček kolcal vse manj, ko se trebušne prepone razvijejo.

Polivanje ali bljuvanje

V prvem dojenčkovem letu se pogosto pojavi polivanje po hranjenju, med kašljanjem ali jokom, redkeje med spanjem. Hrana se nehote vrne nazaj v požiralnik, ker mišica zapiralka, ki je med želodcem in požiralnikom, še ni dovolj razvita. Ta preprečuje, da bi se vsebina želodca vrnila proti ustom, namesto nadaljevala svojo pot v črevesje.

Polivanje ni bruhanje, kjer se krčijo trebušne mišice, ki potisnejo hrano nazaj ven. Vedno po hranjenju podrite kupček. Pomaga tudi, da otroka pristavljate k dojki čim bolj pravilno, otroka hranite v nekoliko bolj pokončnem položaju, ne silite ga da popije vse v steklenički do konca. Zrahljate pleničko okoli trebuha ter otroka po hranjenju 20–30 minut držite v naročju v bolj pokončnem položaju. Razloga za skrb ni, razen če je polivanje tako pogosto, da bi želodčna kislina vplivala na požiralnik in bi otrok zaradi tega zavračal hrano in tekočino (obiščite pediatra). Običajno polivanje preneha z uvajanjem goste hrane oziroma izzveni okoli prvega leta starosti otroka.

Previjanje dojenčka

Previjanje dojenčka – menjavanje pleničke z boka

Pleničko odpnemo, ko je otrok še na hrbtu, preden pleničko odstranimo, ga obrnemo na en ali drugi bok, kot je že predhodno opisano, in odstranimo pleničko. Otrok je še vedno na boku in od strani podložimo novo pleničko, nato pa otroka obrnemo nazaj na hrbet. Če želimo pleničko popraviti, ga obrnemo še na drug bok.

Drugi način, pri katerem otroka ne obračamo na bok

Odpnemo pleničko in z desno roko primemo otrokov desni kolk ali z levo roko levi kolk, druga noga je na naši roki. Ko otroka tako držimo, nogico rahlo potegnemo k sebi in navzgor, da se ritka dvigne od podlage in da odstranimo pleničko ter namestimo novo, nato ritko spet spustimo nazaj na podlago. Enako naredimo, ko ga obrišemo ali namažemo. Ko zapenjamo pleničko po katerem koli načinu, je pomembno, da je ne zapnemo preohlapno. Otroka čvrsto povijemo, med nogami čim ožje, v pasu pustimo prostor za en prst in dovolj visoko. Ko pleničko zapnemo, popravimo elastiko med nogicami, čim ožje, da so nogice proste za gibanje.

  • Dojenčka previjte in skrbno očistite približno na od tri do štiri ure.
  • Previjajte ga vedno pred dojenjem.
  • Med previjanjem ga nikoli ne spustite z oči, saj lahko v hipu pade s previjalne mize.
  • Nad previjalno mizo nastavite premično igračko, ki ga bo zamotila.
  • Preden ga previjete, se pogovarjajte z njim ali si izmislite igrico, da se bo sprostil.

Dojenčku je potrebno spolovilo dobro umiti, pri deklicah zmeraj od spredaj nazaj, in dobro osušiti kožo.

Deklica

  1. S papirnatimi brisačami ali bombažno krpo očistite kožo in jo umijte vse do popka. Z navlaženim kosmom vate pazljivo očistite spolovilo od zgoraj navzdol (da bakterije iz anusa ne zaidejo v nožnico). Ne razpirajte notranjih sramnih ustnic!
  2. Odstranite in zalepite umazano plenico.
  3. Umijte stegna, ritko in nazadnje še zadnjik.
  4. Obrišite površino, ki je bila pokrita s plenicami, in deklico za nekaj minut pustite golo brcati.
  5. Podložite čisto plenico in kožo okrog spolovila in ritke namažite s kremo (npr. s hladilnim mazilom).
  6. Dvignite sprednji del plenice na trebuh in pritrdite trakova na obeh straneh (ne preveč trdo in ne preveč ohlapno).

Deček

  1. Držite pleničko nad penisom in počakajte za trenutek, če se bo slučajno polulal.
  2. Razprite umazano plenico in s papirnatimi brisačami obrišite blato. Plenico zvijte pod otrokom.
  3. S papirnatimi brisačami ali bombažno krpo očistite kožo vse do popka.
  4. S svežo vato ga umijte po modnikih in pod penisom. Penis brišite od telesa navzdol. Ne vlecite kožice nazaj.
  5. Dvignite mu noge, umijte mu zadnjik, ritko in zadnji del stegen.
  6. Do suhega ga obrišite in nekaj minut pustite golega brcati.
  7. Namažite ga z zaščitno kremo.
  8. Namestite svežo plenico.
  9. Dvignite sprednji del plenice na trebuh in pritrdite trakova na obeh straneh (ne preveč trdo in ne preveč ohlapno).

Vneta ritka

  • Ritko izpirajte s čisto vodo.
  • Kožne gube okoli zadnjika popivnajte do suhega in ne drgnite.
  • Pustite ga, da po umivanju nekaj časa gol brca.
  • Uporabljajte zaščitno kremo.
  • Pri trdovratnem vnetju se posvetujte s patronažno sestro ali zdravnikom, saj gre pogosto za glivično okužbo kože.

Ne stresajte otroka

Dojenčkov nikoli ne stresajte, saj njegove vratne mišice niso dovolj močne da bi glavo držale na svojem mestu. Že rahlo stresanje lahko povzroči poškodbe v možganskem tkivu, pokanje krvnih žilic v možganih ali očesni mrežnici, posledično pa krvavitve v možganih, poškodbe vida, zapozneli fizični in mentalni razvoj, paralizo ali celo smrt.

Poleg tega otrok utrpi poškodbe zaradi držanja oz. stresanja na okončinah in trupu. Otroka tudi ne mečite v zrak ali stresajte, ko ga želite umiriti, ali s tem potolažiti njegov jok.

Dojenčke lahko umirjate z nežnim zibanjem naprej, nazaj ali levo, desno ali gor, dol. S tem stimulirate njihov vestibularni sistem v notranjem ušesu, kar jih pomirja. Vendar mora biti to gibanje nežno, daljših amplitud, ritmično in ne prehitro.

Otrokove razvade

V predšolskem obdobju pri otrocih večkrat opažamo ponavljajoča se vedenja, ki so večkrat avtomatizirana, moteča zaradi posledic. Gre za prehodno obdobje, ki pa se lahko nadaljuje tudi v odraslo dobo, ker gre za nezavedno ponavljanje vzorcev in gibov.

»Na splošno velja, da vzporedno z »odvajanjem od razvade« otroku ponudite čim več možnosti za dejavnosti, ki omogočajo sproščanje – gibanje v naravi, gnetenje (npr. slano testo, plastelin), presipanje (pesek, igra s polento), igra z vodo, umirjen potek dnevne rutine … Največji »problem« razvad je ta, da so – kot pravi pregovor – res železna srajca, zato se moramo starši zavedati, da je za odvajanje od razvade potrebno veliko doslednosti, časa in ljubeče vztrajnosti. Pohvaliti moramo otrokov napredek (npr. eno popoldne ni sesal palca, en dan si ni grizel nohtov …).« pojasnjuje Neža Ajdišek, univ. dipl. psih., svetovalna delavka, Vrtec Jesenice.

»Če želite otroka odvrniti od razvad naj to poteka umirjeno in sproščeno. Pomembno je, da razvadi ne posvečate pretirane pozornosti, saj s tem lahko dosežete nasproten učinek od želenega. Pretirano opozarjanje, oštevanje ali kaznovanje povečuje napetost pri otroku, s tem pa se stopnjuje neprimerno vedenje oziroma ponavljanje razvade. V času odvajanja otroku nudite več nežnosti in pozornosti. Navade je težko opustiti čez noč, zato se pripravite, da je odvajanje lahko dolgotrajno in ohranimo potrpežljivost. Razvada, ki jo je otrok že opustil, se lahko tudi vrne v obdobju, ko otrok doživlja stresne spremembe,« pojasni Andreja Demšar.

Grizenje nohtov

Veliko otrok grize nohte, velikokrat vse do krvi, tako na rokah kot na nogah. Do pojava grizenja nohtov lahko pride v različnih obdobjih, ki imajo vmesne prekinitve. Grizenje nohtov je lahko posledica nervoze, strahu, odnosa s starši in emocionalnih težav, ali zaradi genov – če otrok vidi starše gristi nohte, jih bo tudi sam grizel. Pogosto je grizenje nohtov povezano s pretirano storilnostnimi situacijami (otrok ima občutek, da mora biti najboljši v primerjavi z drugimi ali pa okolica otroku postavi previsoke cilje). Grizenje nohtov (ali druge razvade) lahko zato razumemo tudi kot način sproščanja notranje napetosti. Ob tem si lahko sledijo tudi druge razvade, kot je puljenje las ali praskanje. Velikokrat se otroci ne zavedajo, da grizejo nohte, vse dokler jih ne opozorite na to. Grizenje nohtov lahko povzroči deformacije nohta, vnetje obnohtne kožice, težave z zobmi, otekanje in vetje dlesni, želodčne tegobe, virusne in bakterijske okužbe, zato je pomembno, da razvado čim prej odpravite. Opazujte kdaj otrok najpogosteje grize nohte, da boste lahko takrat ukrepali. Uporabite lahko grenke premaze za nohte in redno strižete nohte na kratko. Pri deklicah včasih deluje spodbudno, če jim nohte lepo oblikujete in namažete z lepim lakom za nohte, lahko prozornim. Ker predšolski otroci še težje vzpostavljajo kontrolo nad temi vedenji, včasih pomaga že, da jih med grizenjem nohtov pobožate po roki in roko date ven iz ust.

Vrtanje po nosu

Vrtanje po nosu je ena izmed navad, ki se pojavi zelo zgodaj in se najpogosteje nadaljuje v odraslo dobo. Med vrtanjem po nosu si lahko otrok poškoduje kožo v nosnicah, pri tem pa številnim mikroorganizmov omogoči, da pridejo v otrokovo kri, in posledično lahko pride do infekcije v nosu. Naučite otroka, da pri čiščenju nosu uporablja robček.

Duda in steklenička

»Otroka bomo težko odvrnili od dude/steklenice takrat, ko ga čakajo večje prelomnice ali dogodki v življenju (npr. kadar je otrok bolan ali med uvajanjem v vrtec). Pomembno je, da je vse ostalo tako kot običajno, da bo k lažje prenesel odmik od stvari, ki mu običajno predstavlja tolažbo. Ne glede na to koliko je otrok star mu razložimo, da dude ali steklenice ne potrebuje več in tudi razložimo zakaj – da bo rast zobkov in razvoj ustne votline in govora potekalo čim bolj nemoteno in naravno. Če ima otrok dudico velikokrat v ustih pasivno (je ne sesa), lahko cuceljček vpliva na pravilen razvoj ustne votline. Če so v steklenički sladke tekočine, to vpliva tudi na razvoj kariesa na mlečnih zobkih. Če so usta ves čas zasedena z dudo ali stekleničko, ima otrok manj možnosti za kvaliteten motoričen razvoj ustne votline, kar vpliva na razvoj govora. Če se ustna votlina razvojno gledano razvija normalno, ima otrok veliko manj možnosti za preizkušanje svojih glasovnih in govornih sposobnosti, kot če so usta prazna,« pojasni pomen opustitve dude in stekleničke Špela Gorenc Jazbec.

Sesanje palca

Sesanje palca je najbolj pogosta razvada pri otrocih. Sesanje palca se pojavlja že v prenatalnem obdobju – dojenček sesa palec že v maternici. Palec tolažilec je vedno na voljo, kadar je otrok prestrašen, osamljen, žalosten, utrujen ali mu je preprosto dolgčas. Če otrok s sesanjem preneha do približno četrtega leta, posledice niso tako hude, če pa se sesanje nadaljuje dlje časa, pride do spremembe funkcije v celotnem ustnem sistemu. Sesanje palca lahko privede do nepravilnega položaja zob in ugriza, otrok pa ima lahko težave tudi pri izgovorjavi. Tudi pri preprečevanju sesanja palca velja podobno. Ko otrok prične s sesanjem palca, ga lahko nežno pobožamo po roki in roko odmaknemo iz ust, pri starejšem predšolskem otroku se lahko dogovorimo za »skrivni znak«, ki ga spomni, da sesa palec (npr. pobožam se po nosu, to pomeni, da daš roko ven iz ust).

Samozadovoljevanje

Med razvadami, ki se lahko pojavijo pri starejšem šolskem otroku je tudi dotikanje oziroma drgnjenje spolovil. Vedenje odrasle pogosto preseneti in spravi v zadrego. Pri otroku ne gre za pravo samozadovoljevanje in nima erotičnega pomena. Otroci v predšolskem obdobju raziskujejo in spoznavajo svoje telo, medtem pa ugotovijo, da je dotikanje spolovil prijetno, pri nekaterih pa se razvije v navado s katero sproščajo napetost. Gre za povsem normalno vedenje in pomembno je, da se odrasli tako odzovete. Kot pri drugih razvadah ni priporočljivo pretirano posvečanje pozornosti in opozarjanje otroka, vedno ko se vedenje pojavi. Še posebej pomembno je, da otroku ne vzbudite občutka sramu in manjvrednosti. Če se samozadovoljevanje pojavlja občasno, npr. zvečer pred počitkom, je priporočljivo, da otrokovo vedenje ignorirate. Kadar je vedenje moteče, preusmerite otrokovo pozornost, tako da ga zamotite z drugo dejavnostjo. Več pozornosti potrebuje, kadar je samozadovoljevanje stalno, otroka ovira pri igri ter drugih vsakdanjih dejavnostih ali se pojavlja skupaj z drugimi vedenjskimi spremembami. Kadar imate občutek, da se otrok praska, je potrebno preveriti tudi možnost infekcije.

Kakšen je novorojenček

Pred rojstvom je plod varen v telesu mame in v vodnem okolju, ki ga ščiti pred različnimi vplivi in mu omogoča lahkotno gibanje, ki je drugačno od tistega, ki ga izkusi takoj po rojstvu.

Ena od večjih sprememb, ki jih doživi ob rojstvu je gravitacija, med tem ko ena glavnih sprememb in življenjsko najpomembnejša je vzpostavitev respiratornega dihanja, saj je samostojno dihanje ključnega pomena za samo preživetje in vzpostavitev sesanja in požiranja. Pri tem novorojenčku pomagajo refleksi, ki se kasneje spremenijo v hotene reakcije. Pomembno je, da imamo novorojenčka ves čas na primerni temperaturi okolja, da je dovolj ali da ni preveč oblečen, saj imajo dojenčki na začetku še nerazvit center za usklajevanje telesne temperature. Poleg vseh omenjenih sprememb, so tu še zvoki okolja in svetloba. V maternici je okolje precej hrupno, saj se ves čas slišijo zvoki pretoka krvi, bitja srca, prebava in ostalo, česar po rojstvu otrok ne sliši več. Po drugi strani pa je v maternici precej temno in je svetloba po rojstvu za novorojenčke prav tako sprememba.

Povprečno je porodna teža donošenih novorojenčkov 3300 g oz. se giblje med 2500–4200 g. Telesna dolžina donošenih novorojenčkov je od 48–53 cm in obseg glave pa med 34–36 cm. Novorojenček je lahko tudi lažji ali težji in manjši ali daljši, kar je odvisno od številnih dejavnikov, kot so konstitucija staršev, prehrana matere med nosečnostjo, okolje, stresi, kajenje, uživanje alkohola itd.

Novorojenček diha s frekvenco 40 do 60 vdihov/minuto. Trebušček je običajno večji, na njem je krn popkovnice, ki odpade med 5 in 14 dnem po porodu. Po odpadu popka je lahko prisoten minimalen rumenkast izcedek, lahko tudi kaplja krvi. Pomembno je, da se popek čisti dokler je prisotna rana.

Vsi novorojenčki imajo enako barvo oči, modro, ki se nekako po 6 tednih po rojstvu spremeni v barvo, ki bo ostala za celo življenje. Vid je slab (vidi predmete ki so od njega oddaljeni približno 20 cm, kar je pomembno pri navezovanju s starši), boljši je sluh, zato novorojenčku na začetku, dokler se mu vid ne izostri raje predvajamo različne zvoke, mu prigovarjamo in podobno, kot da mu kažemo različne igrače. Ko se vid malo izostri pa so predvsem dojemljivi za močne barvne kontraste, kot so na primer, belo – črna, modro – rumena, zeleno – rdeča.

Prvo blato novorojenčka je mekonij, črno-zeleno blato brez vonja, kasneje se barva in konsistenca blata spreminja. Mekonij naj bi se izločil v prvih 24 urah po porodu. Novorojenček urinira ponavadi enkrat prvi dan, dvakrat drugi dan, ter tako naprej do šestega dne. Od šestega dne starosti dalje pa naj bi uriniral najmanj 6-krat dnevno.

Novorojenčkovo gibanje je popolnoma neusklajeno, obsegi gibov so veliki, pretirani, koordinacije ni, prav tako ni stabilnosti v trupu. Novorojenček je zelo zakrčen, tudi če mu pasivno iztegnemo roko ali nogo, ko jo spustimo le to takoj pokrči nazaj. Če ga damo v trebušni položaj, so noge pokrčene, prav tako roke, glava je na podlagi obrnjena na eno ali drugo stran.

Hranjenje po steklenički

Hranjenje po steklenički

Ko dojenčka hranite po steklenički, ga vedno držite v naročju, ne polagajte ga na tla, v posteljico ali lupinico. Pri hranjenju po steklenički je pomemben položaj dojenčka, ki naj bo pokončen in poravnan. Dojenčka držite v naročju, z medenico oprtega na notranjo stran vašega stegna. Pomagate si lahko z blazino za dojenje ali pa pokrčite nogo, in mu tako nudite zadosti opore. Stekleničke mu ne smete ponudi od zgoraj, niti od strani, temveč od spodaj. Cucelj na steklenički in tudi na dudi naj bo okrogel, saj tako dojenček krepi mišice jezika in ustne votline, nikakor pa naj ne bo ploščat.

Kdaj začnemo hranjenje z žličko

Po četrtem ali petem mesecu starosti lahko začnete dojenčka hraniti po žlički. Pomembno je, da dojenčka ne posadite takoj v stolček za hranjenje. Dokler se dojenček ne usede sam, brez pomoči nima dovolj moči, da bi samostojno sedel v stolčku za hranjenje. Hrano po žlički dajte vedno v usta iz sredine, dojenčkova glava naj bo v sredinskem položaju. Žličko prinesete do ustnice in počakate, da sam odpre usta, in takrat daste žličko v usta. V usta ne dajte le konice žličke, ampak celo, zato je pomembno, da žlička ni prevelika.

  • Velikost žličke naj bo primerna velikosti otrokovih ust. Velika mora biti toliko, da žlička lepo sede med dlesni ali zobne vence, ko z njo pritisnemo jeziček navzdol. Če se žlička ustavi na dlesnih, je vsekakor prevelika.
  • Bolje je, da je žlička bolj plitva, da otrok z ustnicami lažje pobere hrano iz nje.
  • Priporočljiva je kovinska žlička, vendar imamo tudi več vrst trše plastike, kar omogoča, da se med hranjenjem ne upogne, ko pritisnemo jeziček navzdol. Iz žličke mora hrana lepo drseti.
  • Žlička ne sme biti predebela, saj debelina žličke vpliva na občutek v ustih dojenčka.

Pitje tekočine med uvajanjem goste hrane

Če se dojenček samo doji, večinoma nima potrebe po dodatnem pitju drugih tekočin. Ko začenjajo z uvajanjem goste hrane, se večina še vedno veliko doji in na ta način, poleg tekočine iz hrane, dobi dovolj tekočine. Manj kot je dojenja, večkrat morate otroku ponuditi dodatno tekočino. Količina, ki naj bi jo popil dojenček, je od otroka

Hranjenej in podiranje kupčka
Hranjenej in podiranje kupčka

do otroka zelo različna. Odvisno je tudi od več drugih dejavnikov (temperatura okolja, vlažnost zraka, ostala hrane, ki jo poje …). Nekateri brez težav sprejmejo pitje po steklenički in kasneje po kozarčku, drugi imajo več težav. Vsekakor je bolje, da začne otrok čim prej s pitjem iz kozarčka. Predvsem je važno, da so pleničke pri previjanju redno polulane. Ali je dojenček dovolj hidriran, lahko preverjate tudi po udrtosti mečav. Če je dojenček normalno hidriran, mečave niso udrte. Okoli 1. leta starosti naj bi otrok že znal piti po kozarčku. Pomembno je, da izberete dober kozarček – nizek in dovolj širok, priporočljivo je, da je v zgornjem delu širši. Kozarček naj bo fleksibilen, da ga lahko stisnete skupaj in prilagodite širini dojenčkovih ust, da čim manj tekočine zlije mimo. Če je kozarček prozoren, lažje spremljate, koliko je treba nagniti kozarček, da tekočina pride do ustnic.

 

Zakaj je pomembno, da otroci hodijo bosi

»Zdravi otroci shodijo med 9. in 18. mesecem starosti. Na začetku je hoja otroka okornejša in širokotirna, ročice so ponavadi nekoliko dvignjene in še ne spremljajo izmenično gibov nog. Najprej zmore otrok hojo po ravnem, šele kasneje osvoji neravne terene, najprej vzpone in kasneje spuste. Ni pomembno le, kdaj otrok shodi, pomembno je tudi kako. Vidni nadzor je pri hoji zelo pomemben – toliko bolj, kolikor je teren razgiban in nepredvidljiv,« pravi dr. Bregantova.

Ko otrok hodi bos, izkuša različne dražljaje iz okolja. Poleg tega mu omogočite naraven razvoj stopal. »Otroci pri bosi hoji, preko stopal dobivajo izredno veliko dražljajev. Preko dražljajev dobivajo informacije o podlagi po kateri hodijo. Čim bolj razgibana in različna je podlaga, več informacij dobivajo možgani v obdelavo. Dokazano je, da bosa hoja vpliva na boljši razvoj možganov pri otrocih,« pojasnjuje Špela Gorenc Jazbec. Pri učenju in prvih poskusih hoje je bosa hoja pomembna, in takrat moramo dati otroku možnost, da je bos, ali pa vsaj samo v nogavičkah.

»Ko otrok že hodi samostojno, naj bo hoje brez čevljev čim več. Pri bosi hoji aktiviramo veliko več stopalnih mišic in mišic nog, kot pri hoji v čevljih,« pojasnjuje Špela Gorenc Jazbec in dodaja: »Bosa hoja daje najboljše možnosti za pravilno razvite stopalne loke, dobro vpliva na stabilnost gležnjev in ostalih sklepov stopal. Pri bosi hoji se prav tako izognemo mnogim težavam, ki jih prinaša nepravilno izbrana obutev, kot na primer žuljem, otiščancem, napačnemu razvoju stopal zaradi premajhne obutve, vraščenim nohtom ipd.«

Oblika stopal se lahko spreminja. Špela Gorenc Jazbec pojasnjuje, da je to zaradi drugačnega gibanja, obremenjevanja, prenosov teže in podobno. Dojenček ima drugačno obliko stopal kot kasneje otrok, ker začne stopala kasneje obremenjevati. Do prvih začetkov hoje stopala s težo niso obremenjena. »K obliki stopal pripomore tudi način hoje, gibanja vsakega posameznika, kvaliteta mišičnega tonusa in način prenosa teže po stopalu od pete proti prstom. K temu pripomorejo tudi čevlji, katerih oblika in kvaliteta ni vedno primerna.«

Pravilna hoja s prvimi čeveljčki

Zdravi otroci potrebujejo svoje prve čeveljčke šele ko shodijo. Njihov glavni namen je zaščita stopal, nam pojasni pediatrinja Tina Bregant, ne pa oblikovanje stopal in podpora. Pri nakupu obutve za otroka bodite pozorni, da bo čevelj dovolj velik, širok in dolg, mehak in zračen, z nizko peto ter narejen iz naravnih materialov. Podplat naj nudi dovolj trenja, tako kot če bi bili bosi.

Pravilna hoja pomeni, da je peta prva, ki pride v stik s podlago; pravimo, da dostopamo na peto, prsti so zadnji, saj se z njimi odrinemo. S prsti se otrok odriva od podlage po kateri hodi. Na stopalih največ teže prevzamemo s peto, palcem in zunanjim robom stopala, zato vse kosti in sklepi niso enako obremenjeni.

 

Vsebina: Mojca Buh

Kako dojenčka navaditi na žvečenje trde hrane

Da vzpodbudimo žvečenje hrane pri dojenčku, mu manjše koščke hrane lahko damo v prostor med dlesnijo in licem. Tam bo hrana otroka motila in bo z gibi žvečenja želel hrano spraviti bolj prosti sredini ust ali pa na drugo stran. V prostor med dlesnijo in licem mu lahko damo tudi kakšen kos daljše kruhove skorje, ker jo lažje držimo ali pa jo bo še celo sam držal. Ker je skorja malo bolj kompaktna, bo lahko žvečil dalj časa.

Enako lahko naredimo s kakšnim mesom, tako, da odrežemo daljši trak kakšnega bolj kompaktnega mesa, ki ne razpade prehitro in na ta način otrok vadi žvečenje.

Vsekakor pa žvečenje spodbujajo tudi koščki v hrani. Tako, da hrane za dojenčke nikoli ne pasiramo čisto do gladkega, vedno pustimo kakšen manjši košček. Na začetku uvajanja manj, potem pa vedno več. Boljše kot pasiranje z raznimi mešalniki, je, da hrano pretlačimo z vilicami, do primerne konsistence.