Avtorji Objave od Simona Levc

Simona Levc

Simona Levec

logoped

Vloga staršev pri razvoju govora

Da bo otrok obvladal in razvijal jezikovne spretnosti, ne potrebuje posebnih metod, načinov ali pripomočkov. Glavno sredstvo, ki ga pri razvoju govora potrebuje, ste starši. Starši ste otrokov prvi jezikovni vzor.

Z otrokom se čim več pogovarjajte

Pripovedujte, kaj delate, kako ste preživeli dan, opisujte aktivnosti, vsakdanja opravila, posnemajte živali (zvoke) – govorite o vsem, kar otrok tudi sam dela in vidi. Pogovor (besede, stavke) prilagodite otrokovim interesom in njegovi starosti. Govora se otrok nauči s poslušanjem, zato bodite pozorni na lasten govor. Govorite razločno in preprosto, izogibajte se pomanjševalnicam in uporabljajte vsakdanje besede. Otroku omogočite, da se pogovarja z različni ljudmi. Otrok naj bo čim več v družbi sovrstnikov.

Ne zahtevajte, da otrok ponavlja za vami

Samo ponavljanje otroka ne nauči, zakaj in kako mora izgovoriti določen glas, besedo ali stavek. Pomembno je, da otrok sliši, kako se beseda izgovori pravilno. Čim večkrat jo bo slišal (pravilno), tem hitreje si jo bo vtisnil v spomin. Ko bo besedo slišal v različnih kombinacijah ali besednih zvezah, bo spoznaval njen pomen in njeno povezavo s predmeti. »Jezikovne spretnosti se ne uči, temveč se jo razvija.«

Bodite aktiven sogovornik

Otroku (z nasmehom, dotikom, besedami, vprašanji itd.) pokažite, da ste opazili njegovo komunikacijo. Odgovorite na njegova vprašanja in pustite otroku čas, da po svoje odgovori na vprašanja.

Poudarite vsebino s ponavljanjem

Otroku pustite, da svoje misli izrazi na svoj način. Bodite otrokov aktivni sogovornik. Vključite ga v dogajanje, postavljate mu različna vprašanja in odgovorite na njegova. Če otrok pove kaj narobe, besedo le še enkrat pravilno ponovite, brez zahteve, da jo ponovi. Tako boste dali otroku vedeti, da je za vas pomembna vsebina in ne način.

Razgibajte govorila z različnimi vajami

Npr. oblizovanje ustnic, premikanje jezika levo-desno ali gor-dol, pihanje mehurčkov, šobljenje ustnic, pijte soka s slamico. Simona Levc, logopedinja, svetuje, da vaje za gibljivost govornih organov vpeljete v vsakdanje aktivnosti doma. »Začnite z vajami za razgibavanje ust: nasmehnite se – usta močno stisnite, rahlo odprite usta v nasmeh in se z jezikom izmenično dotikajte kotov ust – izbočite usta … Nadaljujte z vajami za razgibavanje jezika: jezik sprostite in ga položite na spodnjo ustnico in izgovarjate: da, da, da, de, de … di, do, du.« Otrok naj z jezičkom seže čim dlje proti nosu, se oblizuje po zgornji ustnici, tleska z jezikom …

Otroku čim več berite (tudi pesmice)

Z branjem se otrok uči vrstnega reda besed, časovnega zaporedja ali določenih povedi, ki jih ne sliši v vsakdanjem pogovoru itd.

V otrokovo življenje vključite tudi glasbo

Ob različnih ritmih plešite, korakajte, dirigirajte, ploskajte, preizkusite se v igranju inštrumentov.

Če ima otrok težave, poiščite strokovno pomoč

Pomoč logopeda je potrebna takrat, ko govor (ali razvoj govora), razumevanje in/ali izražanje otroka odstopa od govora (in razvoja govora) vrstnikov; ko otrok ne obvlada večine jezikovnih veščin, ki se predvidevajo za njegovo starostno obdobje, in to odstopanje zlahka opazi okolica (in starši). Da bi starši laže spremljali govorno-jezikovni razvoj svojega otroka, je pomembno, da veste, kako ta poteka. Samo tako boste lahko kontrolirali, primerjali in spodbujali otrokov razvoj ter poiskali strokovno pomoč, če naletite na težave ali zaostanke.

Razvoj govora in sluha po letih

Na razvoj govora in jezika vplivajo tako genetski faktorji kot tudi potek nosečnosti in poroda ter spodbudno okolje.

Dve obdobji razvoja govora

V pregovornem obdobju otrok veliko čeblja, beblja, usvaja osnove veščine, ki so na splošno pomembne za socialno komunikacijo (npr.: očesni kontakt, sledenje sogovorniku, razpoznavanje čustev in intonacije glasu, združena pozornost, obračanje za zvokom itd.). S prvo besedo, ki se običajno pojavi okoli 1. leta, stopa otrok v svet besed, t. i. govorno obdobje. Najpogostejša prva beseda je pri večini »mama«, čeprav lahko otrok uporabi tudi svojo sestavljeno besedo. Pomembno je le, da zlogi besede niso naključno povezani, lastnost prve besede je namreč ta, da jo otrok poveže s predmetom ali osebo. Ko otrok naključno poveže zloga v besedo, npr.: TA – TA, to še ni prva beseda. Prva beseda je tista, ki ima pomen in jo poveže s predmetom ali osebo (ob besedi mama pogleda ali pokaže mamo). Z vstopom v govorno fazo se otrokov govor hitro razvija. Če so stavki dvoletnika še kratki in konkretni, je govor petletnika že precej podoben odraslemu. Otrok govori vedno bolj tekoče in razumljivo, uporablja vedno več besed in daljša stavke.

Triletnik uporablja med 200 in 400 besed, razume 800 do 1000 besed. Poleg samostalnikov in glagolov se pojavijo tudi druge slovnične oblike (npr. zaimki (jaz), pridevniki (moje), vezniki), v pripovedovanju  poveže 2 ali 3 besede. V tem času otrok ugotovi, da lahko z jezikom kontrolira svoje okolje, zato svoje želje in zahteve po predmetih začne izražati pretežno z govorom. Razume razlike in določena razmerja – npr. majhno/veliko in sestavljeno navodilo: »Poberi žogo in jo vrzi v koš.«. Ne naveliča se poslušanja ene in iste zgodbe in se želi vključiti v razgovor odraslih. Njegovo pripovedovanje je bolj konkretno, v glavnem ga starši razumejo. 75 % otrok tega starostnega obdobja pravilno izgovarja A,O, E, P, B I, U, F, V, T, D, N, M, G, H, K in J.

Štiriletnik vedno bolj obvlada jezik in govori vedno bolj tekoče. Uporablja okoli 1000 besed. V svoja pripovedovanja začne vključevati tudi pretekle dogodke in napovedi. Rad pripoveduje, kaj je delal, njegovo pripovedovanje je navadno razumljivo tudi nedomačim. Zna odgovoriti na preprosta vprašanja, npr. kaj, kdo, kje, zakaj. Stavek se daljša, vsebuje 4 ali več besed. 75 % otrok med 3,5 in 4,5 leti pravilno izgovarja S, Z, C, Š, Ž in L.

Petletnikov besednjak obsega okoli 10000 besed. Otrok v tej starosti upošteva večino slovničnih pravil in brez težav komunicira z drugimi otroki in odraslimi. V pripovedovanju se drži teme, njegovi opisi so vedno bolj natančni (uporablja vedno več pridevnikov, zaimkov). Začenja prilagajati svoj govor sogovorniku (npr. počasneje govori z mlajšimi od sebe) in sam popravi svoje govorne napake. V starosti pet let in pol do šest let naj bi otrok izgovarjal vse glasove pravilno in upošteval vsa slovnična pravila.

Jezikovna spretnost otroka v določnem  starostnem obdobju

Tabela prikazuje jezikovno spretnost otroka v določnem starostnem obdobju od 1. leta naprej.  Lestvica je le orientacijska in še zdaleč ne zajema vseh veščin, ki jih otrok v določeni starosti zna. Povzeta in prirejena je po lestvici Apel & Mastreson, 2003, prevedla in priredila jo je mag. Petra Tomc Šavora, 2005.

STAROSTSluh in razumevanjeGovor in jezikKdaj otrok potrebuje pomoč?
 

 

od 1. do 2. leta

·         Na zahtevo pokaže nekaj delov telesa.

·         Razume preprosta navodila (npr. »Prinesi žogo!«) in vprašanja (»Kje je žoga?«).

·         Posluša pravljice, pesmice in rime.

·         Pokaže (znan) predmet, ki ga poimenujemo.

 

·         Narašča število novih besed.

·         Povezuje besede.

·         Na začetku besede začne uporabljati različne soglasnike.

 

·         Ne uporablja govora ali gest (še ne  beblja ali čeblja ali čebljanje šele razvija).

·         Ne razume preprostih navodil.

·         Ne posnema govora ali  mimike odraslih.

 

 

od 2. do 3. leta

·         Razume razlike in določena razmerja, npr. veliko – majhno, zunaj – notri itd.

·         Razume sestavljeno navodilo, npr.: »Poberi žogo in jo vrzi v koš.«

·         Poimenuje večino predmetov iz bližnje okolice.

·         V pripovedovanju poveže 2 do 3 besede.

·         Želje in zahteve po predmetih izraža z govorom.

·         Starši ga v glavnem razumejo.

·         Ne povezuje besed v stavke.

·         Starši njegov govor težko razumejo (ali ga sploh ne razumejo).

·         Ne razume sestavljenih navodil.

·         Ne postavlja vprašanj.

 

 

 

od 3. do 4. leta

·         Radio in televizijo posluša pri enaki jakosti kot domači.

·         Sliši, če ga pokličete iz sosednje sobe.

·         Odgovarja na preprosta vprašanja, npr.: kaj, kdo, kje, zakaj.

·         Pripoveduje, kaj je delal.

·         Njegov govor je navadno razumljiv tudi nedomačim.

·         Stavek vsebuje 4 ali več besed.

·         Navadno govori tekoče, brez ponavljanja zlogov, glasov ali besed.

·         Uporablja le nekaj besed.

·         Namesto govora še vedno uporablja geste.

·         Govor je nerazumljiv.

·         Ne razume navodil in preprostih stavkov.

·         Ne odgovarja na preprosta vprašanja.

·         Namesto odgovorov ponavlja vprašanja.

·         Pogosto ponavlja (posnema) govor, geste odraslih.

 

 

od 4. do 5. leta

·         Posluša krajšo zgodbo in odgovarja na preprosta vprašanja.

·         Sliši in razume večino tega, kar sliši doma ali v vrtcu.

·         Brez težav komunicira z drugimi otroki in odraslimi.

·         V pripovedovanju se drži teme.

·         Njegovi opisi so vedno bolj natančni, uporablja več pridevnikov, zaimkov.

·         Večino glasov izgovarja pravilno.

·         Upošteva večino slovničnih pravil.

·         Nerazumljiv in netekoč govor.

·         Ne zna pripovedovati.

·         Pogosto stvari opisuje in ne poimenuje.

·         Veliko glasov še ne izgovarja pravilno.

 

 

Posebej je treba biti pozoren na morebitno nazadovanje že usvojenih govorno-jezikovnih veščin ali nenavadno občutljivost na zvoke iz okolja, upadanje sluha, neuporabe naravnih gest (npr. »pa, pa«, kazanje s prstom) v obdobju do 1. leta in s pojavljanjem jecljanja (ponavljanje zlogov ali celih besed). V takih primerih je treba pomoč logopeda poiskati čim prej.