Avtorji Objave od Robert Kržišnik

Robert Kržišnik

http://humus.si/

univ. dipl. psih., Humus

Trma je diagnoza, ki jo postavijo starši

Trma je diagnoza, ki jo postavijo starši in ni objektivna resnica. Za starše je otrok trmast, ker ne naredi vsega na prvo besedo in ker se ob zavrnitvi vrže na tla. Trma je otrokova stiska, nemoč, bolečina, ki jo otrok čuti v neki dani situaciji (ko v trgovini ne kupijo igrače in se vrže na tla).

Štiriletnik se ne zna drugače izraziti, povedati, kot s trmo, ki je njegovo edino sredstvo. V takšnem primeru je pomembno, da starši pristopijo k otroku, z njim vzpostavijo dialog, ga razumejo, da mu je hudo, in mu na kratko, brez pridig (naj ne bo vedno na otrokov odgovor, odgovor staršev, ampak to je zato …, s tem otroka povozijo, mu dajo vedeti, da njegovi občutki niso pomembni) povedo, zakaj ne more dobiti nečesa (igrače). Otroku naj dajo vedeti, da ga imajo kljub temu, da so mu rekli ne, radi.

Pri tem je tudi pomembno, da se starši v dani situaciji (npr. v trgovini) ne obremenjujejo, kaj si drugi mislijo o njih, ko začne otrok kričati, ko se vrže po tleh. Ampak je pomemben odnos do otroka. Trgovine so narejene tako, da kličejo »kupi me«, in otroku je v trgovini težko, ker je v njih toliko zanimivega, pisanega, lepega, mamljivega, vendar je odvisen od staršev. Najbolje je, da starši z otrokom ne nakupujejo, temveč gre eden po nakupih, drugi ostane z otrokom zunaj, gre z njim na igrišče, v park na sprehod. Tudi dogovor s štiriletnikom pred trgovino, da danes ne bodo kupili igrače, sladkarije, je v trgovini pozabljen. Otrok ne razume pomena dogovora, razume, čuti pa, kaj je pravilen odgovor.

Za starše je pomembno, da so pripravljeni na situacijo, ki se lahko zgodi. Ko pride do nje, je pomembno, da si starši vzamejo čas za otroka, mu pustijo, da pove svoje občutke, in mu dajo vedeti, da ga razumejo, da mu je hudo, kljub temu pa še vedno vztrajajo pri NE. Ko se bo situacija ponovila dvakrat, trikrat, bo otrok začenjal razumeti, ko starši rečejo NE, je to ne. Najslabše pa je, da otroka v trgovini okregajo, ker kriči, ker se je vrgel na tla, in mu potem vseeno kupijo igračo, sladkarijo. S tem otroka učijo, kaj mora narediti, ko si nečesa želi, in na kakšen način to doseže.

Kako pomembno je spodbujanje nadarjenosti pri otroku

Oglejte si video s strokovnjakom mag. Robertom Kržišnikom, univ. dipl. psih.

Eno je nadarjenost, drugo pa je neka želja, ki jo otrok ima. Kar bi jaz naredil, da smo otroka spodbujali, da proba in da potem sam pelje zadevo naprej. Če na primer ima že sedem let klavirja smo mu neka spodbuda in tudi omejitev, da mora dokončati osnovno glasbeno šolo. Ker se pogosto zgodi, da postane na primer postane glasbena šola zapor. Dajmo mu možnost probati, se pogovarjati z njim, in da če se ga sedaj ne bo začel učiti, da se ga bo pa morda lahko kdaj pozneje.

Večkrat se zgodi, da je to bolj želja staršev kot pa otroka. Da je otrok kot produkt, ki mora biti vrhunski in se primerjamo z drugimi starši v vrtcu, in da bo šele takrat otrok lahko polno živel. Ampak življenje je veliko bolj celostno in da je pogosto nekdo veliko bolj srečen, ki recimo postane mizar ali pa nek otrok, ki ne hodi v glasbeno šolo, ampak se igra s travico.

Kaj lahko naredimo, če otrok ne posoja svojih igrač

Posojanje igrač
Posojanje igrač

Velika napaka je pri vzgoji, če otroka silimo, da otrok posoja igrača. Ker mu s tem sporočamo, da je to njegova igrača, s katero pa razpolaga oče in otrok postane še bolj nervozen. Naučimo ga kaj je moje – tvoje in da si sam odgovoren in gospodar svoje igrače.

Je pa na primer možno, da se z otrokom pogovorimo in zmenimo, ko recimo pride drug otrok k njemu, da se dogovoriva, katere so njegove najljubše igrače in da ji spraviva že takrat, ostale pa se dogovoriva, da so na razpolago, da se z njimi igrata oba otroka. Oče mu tudi mora garantirati, da mu ta otrok ne bo polomil nobene igrače. S tem dajemo otroku neko varnost, da ima možnost razpolaganja z igračami in da bo vse uredu, da mu jih ta drugi otrok ne bo kar vzel, ampak se bo samo igral z njimi.

Ko otrok čuti to varnost, bo tudi raje več posojal igrače, ker bo videl da je ta drugi otrok vesel, vendar mora najprej čutiti svojo lastno varnost.

Kaj narediti, če otrok uporablja kletvice

Starši smo svojim otrokom vedno zgled; če bomo uporabljali kletvice, se bodo naučili uporabe tudi naši otroci. O uporabi kletvic smo se pogovarjali v videu s strokovnjakom mag. Robertom Kržišnikom, univ. dipl. psih.

Zakaj bi ga odvrnili od kletvic? Pogosto pride do dvoličnosti, saj starš uporablja kletvice, otroku pa ga ne dovoli. Starš se mora vprašati zakaj hoče doseči to, da otrok ne bi več grdo govorit. Je enako kot z njegovo sobo, za katero se mora otrok sam odločiti zakaj jo bo pospravili.

Zato je pomembno da se z otrokom govoril, da recimo mi ni bilo všeč da jih uporabljajo, predvsem pa je pomembno, da jih jaz kot starš ne uporabljam in se mu tako zgled. S časoma sam otrok ugotovi, kje in kdaj jih bo uporabjal.

Kako uravnovesiti starševsko željo po miru in kričanje otrok med igro

Strokovnjak mag. Robert Kržišnik, univ. dipl. psih. v videu svetuje, kaj narediti v tem primeru.

Ogromno se pri tem naredi na preventivi. Pomembno je, da starš dovolj naredi na sebi, da sem sproščen, naspan, da imam urejene odnose. Pogosto pridemo domov iz službe in nato takoj nadaljujejmo svoje delo in smo zvečer na koncu z živci in nas bo otrokova živahnost res vrgla iz tira.

Zato morate najprej zadovoljiti svoje potrebe, ker bo naša možnost sprejemanja dražljajev iz okolice precej višja. Nato je druga možnost, da uskladiva prostor, kjer se otrok igra v polnosti, kot njemu paše in da imam morda lahko tudi sam svoj mir oziroma možnost delovanja. Drugače pa je seveda pomemben tudi pogovor, da se naprimer dogovoriva do kakšne jakosti se lahko igra. Otrok bo seveda to pozabil že čez 4 leta in takrat zopet pridemo do njega in mu pač povemo še enkrat. Tega se bo seveda učil kar nekaj let. Moramo se zavedati, da se je življenje z otrokom spremenilo in da se moramo do neke mere tudi mi prilagoditi.

Kaj narediti, če otrok odgovarja (jezika)

Oglejte si video s strokovnjakom mag. Robertom Kržišnikom, univ. dipl. psih. o tem kako obvladovati otrokovo trmo, izbrus nečesa kar se v njem nabira, jezikanje oziroma ogdobarjanje.

Trma, oziroma določeno vedenje, ki je posledica nekih občutkov, ki jih otrok ima. V otroku se nekaj dogaja izrazitega, ker neke njegove potrebe niso zadovoljenje, naprimer po spoštovanju, slišanosti. Predvsem se to pogosto dogaja in ko se to nabira, to izbruhne ven.

Starši moramo razumeti in poslušati kaj se dogaja v otroku, ne pa da ga samo enostavno odvrnemo od jezikanja. Vzpostavljanje dialoga je izredno pomembno.

Kako odreagirati na otrokov jok, kričanje v trgovini

Oglejte si video s strokovnjakom mag. Robertom Kržišnikom, univ. dipl. psih., ki svetuje:

Kot prvo ne bi želel, da moj pristop k vzgoji zaradi tega ali sem jaz v nerodnem položaju, ali ne. Želel bi si, da je to zadnja »briga« kaj si ljudje v trgovini mislijo. Ključna stvar mi je kakovost odnosa, ki ga vzpostavljam z otrokom, ne pa, da si ljudje ne bodo kaj mislili. Nepomembno je, kaj si drugi mislijo o meni, bistveno bolj pomembno je, kakšen stik jaz vzpostavim z otrokom. Zato se s tem ne bi obremenjeval. V trgovinah imajo zaposlene psihologe in ti psihologi ne bodo dali čokolade v rjav papir na vrh police zaradi skrbi za otrokovo zobovje, ampak ga bodo dali v pisane zavitke, na višino otrokovih oči, na blagajno.

Kar želim povedati je to, da je v trgovinah otrokom težko. To ni prijetno okolje za otroka, ker je bombardiran z reklamami, ki kričijo ven iz izdelkov in mu govorijo: »kupi me, kupi me«, obenem pa je nemočen, ker je vse odvisno od staršev. Če se le da, bi otroka izpustil ven iz nakupovanj. Eden od staršev se z njim igra na igrišču, drugi pa nakupuje. Druga stvar, ki se jo morajo starši zavedati je ta, kar se z otrokom, štiriletnikom, dogovorijo pred trgovino, ni zavestna odločitev odraslega posameznika. Tega otrok pri štirih letih ni sposoben. Pri štirih letih otrok sluti, kaj je pravilen odgovor, zato od staršev velikokrat ni »fer«, da otroku rečejo: »saj sva se zmenila«.

Zavedati pa se moramo tudi, da bo otrok pred blagajno poskušal dobiti svoje, pozabil je dogovore. Če lahko takrat vzdržimo in ostajamo empatični do otroka, da vemo, da mu je hudo, ker tega ne bo dobil, a hkrati ostajamo pri ne –ju, če smo se tako odločili, čustva pri otroku bodo privrela na dan, zato takrat se umaknemo iz vrste, se umaknemo, ga objamemo ter smo z njim in sočustvujemo. Tako bo dvakrat, trikrat, nato bo otrok počasi začel razumeti, če je ne, to pomeni ne. Skozi izkušnjo bo otrok razumel, ne pa, ko se dvakrat vrže ob tla in mu rečemo: »zelo si poreden, zelo si grd, na, naj ti bo sedaj«. S tem ga dresiramo, vrži se na tla in boš dobil svoje.

 

Empatija

Empatija je čutiti s človekom – sočutje, kar pomeni, da se povežemo globlje s človekom. Gre za sposobnost razumevanja čustev drugih in odzivanje nanje. Empatija je pomemben instinkt, ki nam pomaga razumeti sogovornika, pridobljene informacije pa s pomočjo ustrezne in primerne komunikacije posredovati prizadeti osebi. Le redko čustva izražamo z besedami, več pokažemo s tonom glasu, kretnjami telesa in mimiko obraza.

 

3_otrociOtrok je sposoben izražati sočutje, okoli prvega leta se začne zavedati dogajanja okoli sebe, vendar še ne povezuje pravilno (npr. da bi pihal poškodovan prst mame, piha svoj prst). Pri dveh letih pa otrok že razlikuje svojo bolečino od tuje bolečine in takrat skuša pomagati (npr. popiha prst drugega). Pri treh letih se lahko vživi v vlogo drugega, posnema. »Najbolj učinkovit način za otrokovo učenje empatije je empatično vedenje njegovih staršev. Otrok, ki je dobro shodil, se bo naučil empatije preko načina, kako do njega pristopajo starši, ko so vznemirjeni, prestrašeni ali pa »tečni«, saj je to faza, v kateri malček raziskuje okolje, vse ga zanima,« pojasnjuje Melita Kuhar Pucko. Najbolj primeren način učenja empatije je otroku na miren način povedati in pojasniti, zakaj neko njegovo vedenje ni primerno in kako lahko z njim prizadene druge ljudi. Ob tem ga lahko povprašate tudi, kako bi se sam počutil, če bi nekdo drug z njim ravnal na neprimeren način.

 

Pri petem letu starosti se otroci že lahko začnejo učiti o empatiji skozi pogovore na primerih: »Kako bi se ti počutil, če bi ti nekdo vzel tvojo najljubšo igračko?« oziroma »Kako bi se počutil tvoj prijateljček, če bi mu nekdo vzel njegovo igračko?«. Nekoliko starejši otroci pa bi vam že lahko znali povedati, da so lahko občutki drugih ljudi drugačni od njegovih lastnih. Otroka lahko vprašate po izrazih; kakšen je nekdo, ko je žalosten, kakšen je nekdo, ko je vesel, kakšen je nekdo, ko je jezen …, nato ga vprašajte, kdaj si ti žalosten, kdaj si ti vesel, kdaj si ti jezen. Otrok bo razmišljal in povezoval situacije.

 

Igre vlog

»Otrok ima do šestega leta težave z empatijo, ker je v svoji otroški egocentričnosti, v kateri je vse od rojstva. Sam razvoj, prehod iz egocentričnosti traja dolgo, kar nekaj let. Do petega ali šestega leta ima otrok omejeno sposobnost vživljanja v drugo osebo. Npr. če štiriletniku govorimo, naj se poskusi vživeti, kako se počuti njegova sestrica, se bo ta skušal vživeti, ampak zato, ker ve, da ga bomo imeli bolj radi, če bo to naredil, ne razume pa, o čem govorimo. Tudi, npr. če štiriletnika vprašamo, kdo je njegov najboljši prijatelj, bo povedal ime prijatelja, ki je trenutno prijazen do njega, ali tistega otroka, ki mu je dal bombonček, če pa mu nekdo ni dal bombončka, ni prijazen, ni njegov prijatelj. Otroku lahko pomagamo pri razvoju empatičnosti z igrami, da gre počasi ven iz svojega zornega kota in začne zavzemati drugi zorni kot. Igre s figuricami (npr. kam se mora ta figurica skriti, da je ta figurica ne bo videla (če se gremo skrivalnice s triletnikom, si ta pokrije obraz z rokami in misli, da ga ne vidimo, saj razmišlja, če zaprem oči, ne vidim, in otrok misli, da ga tudi drugi ne vidijo, šele kasneje dojame, da se mora tako skriti, da ga drugi ne vidijo)),« pojasnjuje mag. Robert Kržišnik, univ. dipl. psih.

 

Vsebina: Mojca Buh

Robert Kržišnik: Ne vzgajajte, zgradite spoštljiv odnos

Starševstvo je odgovorna vloga. Starši imajo velik vpliv na otroka, na njegov razvoj, kasnejše razmišljanje in dejanja. Otrok je v zgodnjem otroštvu povsem odvisen od staršev, potrebuje sprejetost, ljubezen, ima potrebe, ki se z leti odraščanja spreminjajo. Vendar je pomembno, da starši z otrokom od samega začetka vzpostavijo pristen odnos, spoštljiv odnos ter poskrbijo, da je slišan, razumljen, upoštevan. Otroci ves čas starše ocenjujejo, vpijajo njihovo vedenje, vpijajo informacije, ki se odražajo na njihovem vedenju.

Usklajenost v vzgoji

Pomembno je, da imata starša enak pogled na vzgojo. Če vsak starš vzgaja na svoj način, bo otrok zmeden. Dobival bo dvojna, trojna sporočila. Hitro se bo navadil, kaj lahko doseže pri mami in kaj pri očetu, vendar bo z neusklajenostjo staršev otrok odraščal v nezdravem okolju, česar posledice se bodo pokazale kasneje. Otrok bo pobiral vzorce vedenja, ko bo starejši, bo imel resne težave v komunikaciji, v zaupanju (nikoli ne bo povsem prepričan, vedno se bo spraševal, kaj se še skriva za odgovori). Da ne bi prišlo do tega, je pomembno, da partnerja uskladita starševsko vizijo, preden se odločita za otroke – kaj hočeta, na kakšen način bosta vzgajala. Prav je, da se pogovarjata, kakšno je bilo njuno otroštvo, kaj je bilo dobro, kaj je treba spremeniti.

Odnos starš – otrok
Odnos starš – otrok naj bo od začetka spoštljiv. Starši si ne morejo s silo pridobiti spoštovanja (ti bom že pokazal – s tem dajejo otroku vedeti, ga učijo, kako lahko svojo moč zlorablja nad šibkejšim). K otroku je treba pristopiti enakovredno, njegovo življenje ni manj vredno.

Odnos je v prvih letih zelo pomemben. Otrok v prvih letih veliko čuti, njegov kognitivni razvoj pa še ni dovolj razvit, da bi razumel, zato se odziva predvsem čustveno. Otrok ima svoje potrebe (varnost, sprejetost, naklonjenost, potrditev), ki pa niso vedno zadovoljene, in takrat čuti bolečino. Starejši kot bo otrok, bolj bo razmišljal, kako zadovoljiti svoje potrebe in se obvarovati bolečine (majhen otrok razmišlja: biti mora priden, da ga bodo imeli radi, da si s tem kupi naklonjenost, ljubljenost). Naloga staršev je, da otroka spodbujajo, ga sprejemajo takšnega, kot je, ne pa, da se uči, da mora postati drugačen in s tem kupovati ljubezen.

Starši morajo poskrbeti tudi za svoje potrebe

Zaradi utrujenosti (služba, gospodinjska dela) starši ne prenašajo otrokovega kričanja, ko se ta igra. V prvi vrsti morajo starši najprej poskrbeti zase, za svoje potrebe (potrebe po sprostitvi, po spanju, miru, počitku, po kakovostnem odnosu), da jih vsako kričanje ne spravi s tira. Nato pa poskrbeti za okolje otrokove igre, kjer lahko vrešči, kriči in se igra v vsej svoji radosti. Če je le mogoče, naj se otrok čim več igra zunaj. Če to ni mogoče, naj ima svoj prostor za igro, če ni mogoče in se otrok igra v istem prostoru, kjer eden od staršev počiva, naj se z otrokom dogovorita, naj ne kriči, ker se ne počuti dobro. Otrok bo hitro pozabil na dogovor, vendar ko ga opomnijo še enkrat na prijazen način (veš, prej sva se dogovorila …), se ga dotaknejo (otroci potrebujejo dotike), bo otrok začenjal razumeti.

Starši niso popolni in ne morejo vzgojiti popolnega otroka, lahko pa z njim vzpostavijo spoštljiv enakovreden odnos, ki bo njihova popotnica za življenje.

Zakaj je vzgoja v prvih letih tako pomembna

Oglejte si video s strokovnjakom mag. Robertom Kržišnikom, univ. dipl. psih., podjetje Humus.

Meni izraz vzgoja ni všeč, ker pomeni, da bo starš otroka izoblikoval popolnega otroka po svoji podobi. Gre bolj za odnos, sožitje, komunikacijo, interakcijo med seboj. Vzgoja se sliši preveč kot neka dresura psa. Odnos je rahel in bolj delikaten v prvih letih, ker je otrok do 6, 7 leta izredno čustveno bitje, njegov kognitivni sistem pa še ni dovolj razvit, da bi lahko vzpostavil neko racionalno razumevanje.

Pri 4 letih, če mu reče mama: «kaj mi delaš,« bo to razumel, predvsem čustveno … izbiral bo nekako notranje, kar ima v sebi, ne pa iz nekih racionalnih reakcij.