Warning: Attempt to read property "ID" on bool in /home/customer/www/babybook.si/public_html/wp-content/plugins/td-composer/legacy/common/wp_booster/td_page_generator.php on line 454

Warning: Attempt to read property "display_name" on bool in /home/customer/www/babybook.si/public_html/wp-content/plugins/td-composer/legacy/common/wp_booster/td_page_generator.php on line 455
Avtorji Objave od prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek

prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek

http://www.ff.uni-lj.si/

razvojna psihologinja, Filozofske fakulteta, Univerza v Ljubljani

Ali je smiselno razlikovati igrače med spoloma

Povprašali smo ali je smiselno razlikovati igrače med otroci, med fantkom in punčko in kakšne igrače jih ponudimo, ali morada celo iste.

Odgovor je tu zelo enostaven. Ne delati razlike med deklicami in dečki. Vsi si želijo avtomobilčke in punčke. To je najpogostejša delitev po spolu. To, da dečki manj pogosto rečejo, da bi punčko in deklice manj pogosto, da bi imele avto kot igračo in to je že učinek vzgoje.

Že smo skozi prve mesece in leta otroke naučili tega razlikovanja igrač, ki bi bile primerne za en ali drugi spol in začeli s temi igračami vedno bolj usmerjat na stereotipno ravnanje. Moje priporočilo je, da že kar v prvem mesecu presežemo to delitev in se bomo lahko sami prepričali vsak starš posebej, da je ta delitev neživljenjska.

Kakšne igrače za dojenčka so primerne

Dojenček potrebuje predvsem funkcijske igrače, ki spodbujajo razvoj osnovnih funkcij, saj se v zgodni starosti še učijo. Uporabljamo mehke, take za zaznavanje, ko se začnejo plaziti, da jih porivajo pred sabo oz. vlečejo za sabo. Oglejte si video z prof. dr. Ljubico Marjanovič Umek, razvojno psihologinjo iz Filozofske fakultete.

Kakšne igrače za dojenčka so primerne do 1. leta starosti

Do 1. leta starosti je funkcijska igra, za katero so primerne predvsem igrače, ki vzbudijo otrokovo zaznavanje. To so razne ropotuljice, razni mobili, ki jih obesimo nad otrokovo posteljico ali ležalno površino. Pomembno je, da so te igrače intenzivne za zaznavanje, kar pomeni močnih, čistih barv. Pomembno je da proizvajajo določene zvoke. Ti mobili so običajno tako narejeni, da ko se jih otrokova roka ali noga, roka ali noga staršev dotakne, da se premika, da proizvaja nek določeni zvok. To seveda otroci zelo radi poslušajo, poskušajo tudi sami potem spraviti igračo v delovanje, da bi slišali ta zvok. To je enostaven način učenja otrok v tej zgodnji starosti.

Hkrati pa so pomembne tudi vse te mehke igrače za dojenčka, te, ki postajajo iz tega zgodnjega obdobja, obdobja dojenčka kasneje ninice otrok, kot jim rečemo, “to je tisto, kar nosim sabo”, zato ker se počutim varen z njim ali pa z njo, ne glede na to, kaj je. To so lahko medvedki, iz blaga sešite punčke, lahko pa tudi zelo enostavni predmeti, ko sta blazinica, odejica ipd., ki jo imajo otroci ves čas na svojem dosegu in ki je namenjena samo njim. To ni nekaj, kar prenašamo in menjamo iz ene okoliščine v drugo.

Skratka na eni strani mehke igrače, na drugi strani pa igrače za zaznavanje in potem tudi prvo gibanje.

Otroci se začnejo učiti hodit, se vzdigujejo. Pri tej začetni hoji pa so zelo zanimive in pomembne igrače, ki jih lahko vlečejo na vrvici za sabo, ali pa še prej, ko se še plazijo, nekaj porivajo pred sabo. Njihova dejavnost je tista, ki premika igrače. Nad tem so seveda navdušeni, ker imajo zelo radi dinamične zadeve in ne zgolj neko mirovanje.

Kaj otroci najraje rišejo glede na starost

Otroci največkrat rišejo osebe, živali in druge elemente, s katerimi se igrajo in so obkroženi npr. avtomobil, žogo… pojasnjuje prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek, razvojna psihologinja iz Filozofske fakultete. Z leti otrok v veliki meri riše iste stvari, ki ga obkrožajo, le bolj dodelane, podrobne in izdelane. Vabljeni k ogledu videa.

Najbolj pogoste teme so zagotovo osebe, človeške osebnosti, tudi izmišljene plus seveda živali. So pa posamezni otroci, ker rišejo nekatere druge predmete, ker se recimo veliko pogovarjajo o tej stvari z starši, imajo dober ali slab spomin na neko zadevo, ali pa se o tem veliko pogovarjajo. V nekem obdobju na primer bodo fantje risali avtomobile, ker se recimo zelo radi vozijo z avtomobilom.

Vsekakor pa gresta govorni in slikovni razvoj z roko v roki in sta med seboj povezana. Ko spregovorijo prve besede, tudi začnejo prve čačke poimenovat. Odvisno je ali riše spontano risanje ali da je naročeno. Otroci že zelo zgodaj rišejo zahtevne risbe, recimo njihovo igranje na dvorišču. Ampak recimo otrok pri 4 letih bo narisal kakovostno manj risbo, ampak 7 letni otrok bo risal bolj strukturirano, kaj so doživeli, kaj se jim dogaja v življenju.

Kako opremiti otroško sobo

Veliko staršev že v času nosečnosti začne pripravljati otroško sobo, na koncu pa so razočarani, ker njihov dojenček ni rad sam v svoji čudoviti sobi, temveč želi biti v bližini staršev, zato se kaj kmalu zgodi, da se zibelka ali otroška postelja preseli v spalnico staršev. Majhni otroci se v tihi sobi počutijo neprijetno, poleg tega je ponoči bližina otroške postelje dobrodošla ali pa otroci zelo radi prespijo tudi skupaj s starši v njihovi postelji.

Kdaj je primeren čas, da otroka prestavite v svojo sobo?

Prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek, razvojna psihologinja, razlaga, da bi težko na splošno določili starost otroka, ki naj bi bila primerna za to, da starši “preselijo” otroka v svojo sobo. To je v veliki meri povezano s siceršnjimi pogoji, ki jih imajo starši v stanovanju in ne nazadnje tudi z njihovo odločitvijo npr. ali bodo prvi mesec ali mesece večkrat na noč vstali in šli v otroško sobo, ali bodo raje imeli dojenčkovo posteljico v spalnici. Če imajo možnosti, potem večina staršev v tretjem, četrtem mesecu preseli otroka v njegovo sobo in ga “spremlja” z baby monitorjem, nekateri pa to naredijo že takoj. Pomembno je, da se oni počutijo dobro in imajo občutek, da imajo stvari pod nadzorom. Z vidika razvoja pa začne otroka že po drugem, tretjem mesecu njegove starosti zanimati okolje okoli njega, zato je prav, da mu v tem okolju (v spalnici ali v otroški sobi) tudi ponudimo dražljaje, ki jih lahko gleda, posluša, preizkuša z gibi rok, nog in celega telesa.

Vpliv selitve v svojo sobo

Običajno imajo mlajši otroci nekoliko več težav, če so prej svojo sobo delili s starši, kot pa starejši. Psihologinja Neža Ajdišek poudarja, da če je otrok bil vajen, da je v sobi skupaj s starši, potem bo selitev v svojo sobo pri večini verjetno terjala določeno obdobje prilagajanja. Starši lahko otroku pomagajo tako, da ga vključijo v pripravo in opremljanje nove sobe, se z njim pogovarjajo o tem, mu to predstavijo kot pozitivno spremembo in mu zagotovijo, da bodo kljub temu, da je v svoji sobi, poskrbeli zanj. Če je otroka strah, je pomembno, da se ohrani večerni ritual, ki ga otrok ima. Nekaterim otrokom pomagajo tolažilne igrače ali lučka ob postelji ali na hodniku. Pogosto pa otroci s sprejemanje nove sobe nimajo težav, saj jo težko čakajo in se zelo veselijo tega, da bodo končno imeli čisto »svojo« sobo.

Delitev sobe z bratci in sestricami

»Če je med otroki velika starostna razlika, potem skupna soba verjetno ne bo najbolj primerna rešitev, saj imata mladostnik in predšolski otrok le »malo skupnega« v smislu interesov, obveznosti, potreb. Če so si sorojenci starostno blizu, pa je odločitev, da o tem, da bi bili v skupni sobi, lažja, pogosto pa izkušnje staršev kažejo tudi, da zelo smiselna. Bratje in sestre so pogosto krasni igralni partnerji, zato je skupna soba ne le prostor, kjer spijo, temveč tudi prostor za igro in številna vsakodnevna opravila. Skupna soba lahko sorojence še bolj poveže, hkrati pa jim daje možnost, da se naučijo živeti skupaj, se drug drugemu prilagajati, pomagati, počakati, učiti drug od drugega. Ko so otroci šoloobvezni, so si lahko med seboj dober zgled pri učnem delu (včasih pa je ravno pri tem treba biti pozoren, da drug drugega pri učenju ne motijo).«

Kako opremiti otroško sobo

Ko se družina odloči za opremljanje otroške sobe za predšolskega otroka, je smiselno upoštevati otrokove želje in interese. Otroška soba in njeno opremljanje je lahko za otroke prava »pustolovščina«. Starši mu lahko pokažejo različne sklope pohištva, otrok pa se odloči za tistega, ki mu je najbolj všeč. Otroka lahko vključimo tudi v izbiro barv za stene, pomaga lahko pri izbiri stenske dekoracije, preproge, posteljnine. »Tako se bo otrok čutil pomembnega in upoštevanega, čutil bo, da je prispeval svoj delež in da so ga starši slišali, kar je izredno pomembno sporočilo, ki ga moremo in moramo starši dati svojim otrokom.«

Otroška soba, foto Alples
Otroška soba, foto Alples

 

Soba za malčke

»Ko otrok shodi, začne še bolj spoznavati svet okoli sebe. Z rokami išče in dosega police, odpira omare itd. Zato morate biti pozorni, da predmeti na omarah ne bodo ogrožali otrokove varnosti. Sestavni deli otroške sobe so postelja, omara, otroška mizica s stolčki ter razni dodatki, kot so risalne table, zaboji za igrače itd. Otrok v sobi potrebuje predvsem prostor za igro. Pri izbiri pohištva svetujemo, da izbirate predvsem pohištvo, ki je uporabno, trpežno in enostavno za čiščenje, prav tako je najbolje, da so barve sten pralne. Stene so v tem obdobju pisane in polepljene,« svetuje Maja Blažič, oblikovalka notranje opreme.

Temperatura in prostor za igro

»Temperatura otroške sobe mora biti primerna, to pomeni ne prevroče, ne prehladno. Optimalna temperatura je med 21 in 22 stopinjami Celzija. Poleg tega je pomembna tudi vlažnost sobe, posebno v zimskih mesecih. Otrok v svoji sobi potrebuje prostor za igro oziroma za svoj razvoj,« pravita Manja Plesničar in Mateja Metličar.

Izjave staršev

Andreja Kovič: »Naš mali Jan ima svojo zelo, zelo majhno sobico. Njene mere so 2 m x 3 m. Ima pa SVOJO SOBO! Preden jo je dobil, smo vsi skupaj spali v dnevni sobi. Sicer je spal v svoji posteljici poleg najine. Otroško sobo je dobil, ko je bil star 10 mesecev, ker smo v hiši moževih staršev dobili dodaten prostor, da smo si lahko uredili spalnici. Ločili smo jo s predelno steno in dobili najino spalnico, skozi katero se pride v otroško sobo. Vanjo smo namestili prejšnjo otroško posteljico, predalnik, nekaj igrač in knjig. Na steno sem narisala “žirafometer” in tri manjše slike Žiraf, ki jih zelo rad opazuje in jih boža. Na novo sobico se je hitro privadil, saj je bil veliko časa prisoten, ko smo jo urejali, da se je počutil domače. Zdaj zaspi čisto sam. Težave ima s spanjem v drugih prostorih, tako da mu je sobica najverjetneje prijetna.«

Tina Cigale: »Najini trije otroci imajo svojo sobo, starejša dva že spita v njej, najmlajša Blažka pa je še v najini sobi. Ano sva preselila v svojo sobo, ko je bila stara pol leta. Takrat je namreč prespala večino noči. Problema pri selitvi sploh ni bilo, saj je bila še premajhna, da bi se sploh zavedala, kje je. Vsi smo se tako bolj naspali. Jakob je šel v svojo sobo pri starosti leto in pol, ko je na svet privekala naša najmlajša in ji je moral “odstopiti mesto”. Imel je nekaj težav, ker ga je Ana motila in zvečer ni mogel mirno zaspati, zdaj pa ne zna več spati brez nje. Starejša spita kar na velikih jogijih na tleh, tako je to prostor za spanje, igranje, skrivanje in “domači trampolin”. Soba ima minimalno količino opreme, da ostane čim več prostora za igranje. Tako imata poleg jogijev še malo mizo in dva stolčka, police za igrače in hiško, ki sta jo dobila v dar od starih staršev. Stene krasijo njune umetnine.«

Katere igrače so primerne za otroka

Po besedah psihoterapevtke, Metke Furlani, se igra prične kmalu po rojstvu, ko se dojenček začne igrati s svojimi rokicami in nogicami, ko začne raziskovati svoje telo, kar predstavlja individualno, prosto igranje, nekje v drugem letu starosti pa preide v vzporedno igranje in igro posnemanja, kjer uporablja igrače. In šele kasneje, preden otrok stopi v šolo, preide otroška igra v skupinsko igro.

STAROST

PRIMERNE IGRAČE 

do 2. leta

igrače, ki jih otrok lahko vleče za seboj, ročni voziček, samokolnica, preproste sestavljanke, otroško pohištvo, veliki igralni elementi (zaboji, blazine, kocke za zlaganje)

med 2. in 3. letom

igrače za sestavljanje, slikanice, ki piskajo, prstne barve, voščenke in velike podlage iz papirja, kuhinjska posoda za lutke, otroški telefon, kocke za zlaganje, kompleti za igrače (oblačila za punčke), živali s kmetije, tricikel, sani, konjiček za guganje

po 3. letu

soba za punčke in trgovina z opremo, rolerji, sestavljanke, igre s šivanjem in pletenjem, ročne lutke, igre s kartami

po 5. letu

slikanice in prve knjige za branje, spretnostne igre, igre s področja spoznavanja stvari in okolja, kolebnica, trampolin, pobarvanke, prvi glasbeni inštrumenti

Do 2. leta se otrok večinoma igra z mamo

Po 1. letu (ali prej) malčku lahko prepevate in ga božate ob tem, ko ga previjate ali kopate. Posadite si ga na kolena in z njim ob petju poskakujte. Igrajte se skrivalnice. Vzemite v naročje njegovega medvedka, stisnite ga k sebi in se pogovarjajte z njim, kot bi bil živ, potem pa posadite medvedka v otrokovo naročje, da enako naredi tudi on. Ponudite mu knjige in jih berite z njim. Ponudite mu različne materiale in jih poimenujte (trd, mehek). Plazite se z njim po stanovanju. Podajajte si žogo, sestavljajte kocke. Ljubkujte ga. Poslušajte z njim glasbo, ki vam je všeč ter ob tem z njim plešite. Posnemajte živalske glasove. Dopustite mu, da vam »pomaga« pri vaših vsakdanjih opravilih. Pogovarjajte se z njim kot s sebi enakim.

Med 2. in 3. letom začne otrok posnemati odrasle in se igra vzporedno z drugimi otroki

V obdobju po dopolnjenem 2. letu se z otrokom učite pesmice (npr. Ringa ringa raja, Kili kili), se z njim igrajte prstne igre (npr. Miška kuha kašico), ga učite šepetanja in posnemanja izrazov na obrazu. Z njim rišite, se pretvarjajte (npr. da pijete mleko) in ga ob tem povabite, da enako naredi tudi on. Učite ga vonjav, peljite ga v naravo in z njim tipajte (npr. drevo, list, kamen). Na vrtu lahko skrijete tri male igrače in mu vnaprej povejte, kaj naj išče. Lahko tudi zberete otrokove igrače in jih uredite po barvi, velikosti in drugih lastnostih.

Po 3. letu narašča zanimanje za vrstnike

Vse bolj postajajo pomembne družabne igre, ki vplivajo na otrokov socialni razvoj (podrejanje pravilom v igri, podrejanje v korist skupini, upoštevanje drugih, veselje ob uspehu v skupini). S tem se poveča tudi vloga vrstnikov v skupini. Otroci si podajajo žogo, se lovijo, igrajo skrivalnice. Igrajo se spomin, trgovino, zdravnike, vrtec. Punčke rade izdelujejo preprost nakit (npr. iz testenin), fantki se igrajo vojake. Kljub temu še vedno prevladuje samostojno igranje do 5. leta. Z njimi lahko valjate, režete in gnetete testo. Lahko uporabite plastelin, ki ga stiskate, valjate in režete. Izdelujte voščilnice, vabila, maske in lutke iz blaga. Na dvorišču lahko položite lončke za rože v vrsto, otrok pa s kolesom vozi med njimi. Ne smete pozabiti na skakanje po stopnicah, čofotanje po lužah, delanje odtisov stopal.

<strong>PREŽIVITE ČIM VEČ ČASA V NARAVI</strong>
Starši so danes vse preveč zaščitniški do otroka in s tem otroku ne naredijo koristi, poudarja dr. Ranko Rajović, nevroendokrinolog, ustanovitelj programa NTC za spodbujanje inteligence otrok in svetuje, da z otrokom preživite čim več časa v naravi. Igra je najpomembnejša, saj se otrok skozi njo ogromno nauči. Otrok naj pleza, skače. Nič zato če pade. Pri vseh teh aktivnostih otrok aktivira možgane, deluje akomodacija, rotacija, ravnovesje, fina motorika, govor, miselna klasifikacija … Takšne igre so igrali že naši starši. Na primer: ravbarji in žandarji, frnikole, »gumi twist«, to je ena najboljših iger za ravnotežje, rotacijo, hkrati pa mora otrok tudi razmišljati. Če je le možno, pojdite z otrokom na podeželje. Za razvoj možganov je pomembno tudi gibanje prstov, govor, akomodacija očesa, česar otrok ne dobi pri gledanju risank. Otrok naj čim več dela s prstki, da razvije fino motoriko, npr. oblikuje plastelin. Še več idej najdete v knjigi IQ otroka – skrb staršev.

Kako izbrati igrače?

Pri izbiri igrač naj bo prvo vodilo, ali so primerne za otrokovo starost. Za otroke od 1. do 5. leta starosti je na voljo široka paleta igrač, ki je odvisna predvsem od vrste igre. Pri izbiri igrač, predvsem pri starejših otrocih, upoštevajte tudi njihove želje. O tem, kaj potrebujejo in si želijo, se z otroki pogovorite doma, ne pa v trgovini, kjer se bo otrok odločal po trenutni presoji. Bodite pozorni na to, s čim se otrok igra in kaj mu pri igri manjka. Pri izbiri Ljubica Marjanovič Umek svetuje, da ne delate razlik med dečki in deklicami, saj se vsi želijo igrati tako s punčkami kot z avtomobilčki, ter se izogibajte igračam, katerih namen je izključno nasilje. Te igrače namreč ne pripomorejo k razvoju otroka, čeprav se nasilju v igri ni mogoče izogniti. Otroci si bodo še vedno izdelovali pištole, puške ipd., vendar pa je ključna razlika ta, da bodo pri izdelavi uporabili svojo domišljijo, izdelka pa na koncu morda sploh ne bodo uporabili.

GIBALNE IGRE
  • Enostavne igrače, ki jih spravijo v gibanje, npr. žoga;
  • strukturirane igrače, npr. vrvice za skakanje, preskakovanje, vrtenje obročev;
  • enostavni pripomočki, npr. kotalke, drsalke, smuči;
  • manjše igrače – različna vozila, kot so tricikel, veliki tovornjaki in avtomobilčki, ki jih premikamo po tleh, zraven pa se tudi sami gibamo.
DOMIŠLJIJSKE IGRE
  • Igrače, s katerimi otroci posnemajo okolje in ki spodbujajo domišljijo;
  • različna vozila, dojenčki, punčke-lutke, oprema za lutke (obleke, pohištvo).
KONSTRUKCIJSKE IGRE
  • Igrače, ki jih zlagamo in sestavljamo, npr. različne lesene in plastične kocke.
DRUŽABNE IGRE
  • Različne družabne igre, kot so človek ne jezi se, domine, karte, ki imajo sicer različno vsebino, vendar pa je način igranja isti.

Pri izbiri igrač naj starši predvsem pri starejših otrocih upoštevajo tudi njihove želje. O tem, kaj potrebujejo in si želijo, naj se z otroki pogovorijo doma, ne pa v trgovini, kjer se bo otrok odločal po trenutni presoji. Starši naj bodo pozorni na to, s čim se otrok igra in kaj mu pri igri manjka.

Pri izbiri Ljubica Marjanovič Umek svetuje, naj ne delamo razlik med dečki in deklicami, saj se vsi želijo igrati tako s punčkami kot z avtomobilčki, ter naj se izogibamo igračam, katerih namen je izključno nasilje. Te igrače namreč ne pripomorejo k razvoju otroka, čeprav se nasilju v igri ni mogoče izogniti. Otroci si bodo še vedno izdelovali pištole, puške ipd., vendar pa je ključna razlika ta, da bodo pri izdelavi uporabili svojo domišljijo, izdelka pa na koncu morda sploh ne bodo uporabili.

Kaj je dobra igrača

Znak dobra igrača
Znak dobra igrača
Dobro igračo lahko prepoznate po posebnem znaku za dobro igračo, ki dokazuje, da je bila igrača preizkušena na vseh ključnih področjih, ki so pomembna za varno in sproščeno igro. Vendar ima to oznako le malo igrač, zato se osredotočite tudi na znak CE, ki ga podeljuje carina in predstavlja minimalno zagotovilo, da je igrača varna. Izbira pa je še vedno vaša odločitev, zato bodite zahtevni kupci.
VEDNO:
  • vzemite igračo iz embalaže,
  • preberite vse podatke o igrači in navodila za njeno uporabo,
  • presodite, ali je primerna za starost otroka, ker so oznake na igračah pogosto zelo široke, npr. 3–99 let in
  • preglejte osnovno sestavo in izdelavo igrače – ali morebiti odpadajo deli igrače, barva pušča sledi ipd.

Igrače lahko izdelamo sami

Uporabite lahko različne materiale – papir, naravni materiali, kot so kostanj, listje, kamen. Pri izdelavi igrač v sam proces vključite otroka, da vidi, kako lahko naredimo, recimo, ptiča iz papirja. S tem boste otroku pokazali, da se radi igrate z njim in sprejemate njegovo igro, zaradi česar vam bo hvaležen. Te izdelke običajno hranijo otroci na posebnem mestu in jih ne zavržejo.

Kaj je dobra igrača

O pomenu igre ter o tem, kako prepoznamo dobre igrače in kako se starši lahko vključujemo v igro, smo se pogovarjali z razvojno psihologinjo in redno profesorico na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Ljubico Marjanovič Umek.

V čem je pomen igre za otroka?

Igra je pomembna za otrokov razvoj in učenje ne glede na to, ali gre za dojenčka, malčka ali otroka v zgodnjem otroštvu. Otroku omogoča, da se razvija na zaznavno-gibalnem, čustvenem, socialnem in spoznavnem področju. Igra je učenje, za katero je otrok notranje motiviran, saj mu igranje kot dejavnost veliko pomeni. Njena prednost je v tem, da pri njej rezultat oziroma dosežek nista cilj.

Kakšne vrste iger poznamo in kako se ločijo po različnih razvojnih obdobjih?

Dojenček se v prvih treh mesecih igra z lastnim telesom. Njegove »igrače« so prsti, noge in roke. Opazuje predmete okoli sebe, obraze najbližjih, posega po stvareh, tlači prste v usta. Približno po tretjem mesecu začnejo dojenčka zanimati igrače v pravem pomenu besede. Za obdobje do približno 18. meseca starosti je za dojenčka oziroma malčka najbolj tipična zaznavno-gibalna igra: igrače opazuje, grize, preizkuša, se jih dotika, ropota z njimi, jih premika, trese, spušča, za seboj vleče vrvico ipd. V naslednjem razvojnem obdobju, približno od 15. meseca starosti dalje je vse bolj pomembna simbolna (oziroma domišljijska) igra, ki pripomore tudi k čustvenemu in socialnemu razvoju.

Na kaj naj bodo starši pozorni pri nakupu igrač?

Kupovanje igrač je ravno tako zahteven posel kot kupovanje drugih izdelkov. Zanj si je treba vzeti čas. Starši naj ne kupujejo igrač zato, da bi se otroku odkupili. Otrok mora imeti omejeno zbirko igrač, saj se v nasprotnem primeru lahko zgodi, da se ne bo igral z nobeno.

Igrače so pomembne tudi za razvoj.
Igrače so pomembne tudi za razvoj.

Starši naj postavijo kriterije, po katerih bodo kupovali igrače. V trgovini naj vzamejo igračo v roko in preberejo deklaracijo. Če izdelek deklaracije nima, je pomembno, da si igračo vsaj podrobno ogledajo in pogledajo, kako je izdelana (zlasti z vidika varnosti): ali je npr. ropotuljica izdelana tako, da jo dojenček lahko drži, ali pri mehkih, plišastih igračah, kot so medvedki in pajaci, ne ostajajo dlake v rokah.

Pozorni naj bodo tudi na to, da igrače iz tekstila, lesa ali katerega drugega materiala ne puščajo barve že ob dotiku oziroma stiku s potno dlanjo. Pomembno, zlasti  za dojenčke oziroma malčke, je tudi, da igrače nimajo z lepilom ali zgolj z enim šivom pritrjenih različnih stvari, npr. oči, brkov. Ko starši kupujejo igrače za otroke, starejše od treh let, je tudi pomembno, da preverijo, kako je igrača narejena in ali služi svoji funkciji, npr. ali se kolesa pri avtu vrtijo.  

Zakaj nekatere igrače uvrščamo med didaktične?

Nekateri med didaktične igrače uvrščajo tiste igrače, za katere so že konstruktorji igrače načrtovali, da naj bi se otrok v igri s tako igračo nekaj naučil oziroma dosegel nek cilj, kot npr. se  naučil črk, številk, drobnih gibov. Osebno menim, da je vsaka igrača v širšem pomenu besede didaktična igrača, če je le kakovostna in primerna otrokovi starosti. Ta izraz se mi zdi odveč, saj se npr. otrok, ki niza perle v ogrlico, uči tudi drobnih gibov, otrok, ki »dela denar« za blagajno, se uči pomena številk in pisanja le teh, pa niti perle niti blagajna verjetno ne bodo imele posebej napisano, da gre za didaktično igračo.

 

WordPress Ads