Authors Posts by Uredništvo

Uredništvo

Zastrupitev pri otrocih

Majhen otrok je zelo radoveden, zato shranjujte vsa zdravila, čistila, lake ter ostale morebitne strupene substance (tudi alkohol) na otroku nedosegljivem mestu. Naučite ga, da ne daje jagod ter drugih delov rastlin v usta, ne da bi mu to vi dovolili in pred tem videli. Ko pri otroku sumite ali veste, da je zaužil, vdihaval, se polil z neko strupeno snovjo, najprej poskrbite za varnost ter pokličite zdravnika ali telefonsko številko 112.

Kako ukrepati

Pri zastrupitvah je pomembno, da poveste, kdo je zastrupljeni (starost, teža, morebitne bolezni), kaj je zaužil (embalaža, vzorci strupov), koliko, kdaj, kje, kako (zaužil, se polil, vdihaval), v kakšnem stanju je zdaj zastrupljeni. Zdravnik se bo po potrebi posvetoval s specialistom za zastrupitve in vam dal točna navodila, kako ravnati v vašem primeru. Brez navodil ne izzivajte sami bruhanja (razen, če ima stvar v ustih – mu jo odstranite), ne dajajte mu piti mleka, kisa, limoninega soka, surovih jajc. Lahko popije 1–2 dl vode po požirkih.

Zastrupitve z rastlinami

S strupenimi rastlinami se najpogosteje zastrupijo otroci, stari manj kot 6 let, ker so jim privlačne barve in oblike plodov. Zastrupitve z rastlinami pridejo po navadi med igro, ko zaužijejo manjše število strupenih rastlin, zato so znaki zastrupitve redki, ponavadi v obliki slabosti, bruhanja, driske in trebušne bolečine. V primeru, da je otrok zaužil veliko strupenih rastlin oziroma plodov, pa so posledice lahko zelo hude in se pokažejo s hudim bruhanjem, drisko, motnjo zavesti, krči, hitrim in plitkim utripom, težkim dihanjem.

<strong>KATERE RASTLINE SO STRUPENE, PA SO OBIČAJNO NA NŠIH VRTOVIH IN V STANOVANJIH</strong>
Strupene rastline in plodovi so plodovi tise, lovorikovca, bršljana, šmarnice, navadnega volčina, pasjega zelišča. V stanovanju pa se lahko zastrupijo s sobnimi rastlinami, kot so difenbahija, amarilis, božična zvezda, ciklama, glicinija.

Ob dotiku oziroma prijemanju nekaterih rastlin lahko pride do pordečitve kože oziroma srbenja, bolečine ali otekline, v tem primeru je pomembno, da čim hitreje splaknete mesto z mlačno vodo, ga očistite z milnico in znova izperete. Kožnih mehurjev se pri tem ne sme predreti.

Vročina pri malčku

Povišana telesna temperatura je obrambni mehanizem telesa, do katerega običajno pride ob okužbi z virusi ali bakterijami. O povišani telesni temperaturi govorimo takrat, ko temperatura, merjena pod pazduho, preseže 37,2 °C, v ušesu 37,5 °C, v ritki (najbolj natančno) nad 38 °C. Otrok ima enega ali več simptomov: je nemiren, razdražljiv, utrujen, zaspan. Ob hitrem porastu temperature ali visoki vročini ga lahko tudi trese mrzlica. Lahko zavrača hranjenje in pitje, ima pordelo kožo, vroče čelo in telo, okončine pa so hladne na otip, utrip srca je povišan, diha hitreje. Lahko se prekomerno poti, je omotičen, šibek, nima želje po igri in toži, da se slabo počuti. Neugodje zaradi vročine se ojača, ko telesna temperatura preseže 38,5 °C.

Pravilno merjenje telesne temperature

Otroku izmerite temperaturo v mirovanju, vsaj 2 uri po hranjenju, med tem naj ne pije toplih napitkov in naj ne bo pretirano oblečen in pokrit. Za merjenje temperature v spanju lahko uporabite elektronski brezkontaktni termometer: otrokovemu čelu se približate na 0,5–3 cm in po pritisku na gumb odčitate temperaturo. Natančno upoštevajte navodila proizvajalca, da bo tako izmerjena temperatura v rangu temperature izmerjene pod pazduho.

Kako in kdaj znižati telesno temperaturo pri otroku

Cilj zniževanja telesne temperature je zmanjšati neugodje. Pri otrocih, občutljivih za nastanek vročinskih krčev, se za zniževanje temperature odločite prej kot običajno. Otroku ponudite dodatno nesladkano ali malo sladkano tekočino sobne temperature. Otroka zračno oblecite in lahko ga pokrijete z lahko oz. tanko odejo/rjuho. Prostor, v katerem se nahaja, večkrat prezračite in skrbite, da je temperatura prostora ustrezna: 20–22 °C. Pripravite mu lahko mlačno kopel: sprva naj ima voda 36–37 °C, nato pa jo znižujte v 5–10 minut do 32 °C. Lahko ga prebrišete z ožeto, vlažno krpo, nato osušite do suhega in položite v posteljo. Pomagajo tudi ovoji okončin z vlažno krpo. Za zniževanje temperature lahko uporabljate tudi zdravila – antipiretike, v skladu z navodili. Po zaužitju prične praviloma temperatura padati po 30–60 minut, najnižja je po 2–3 urah, nato pa po 4–6 urah ponovno poraste, dokler obstaja vzrok, ki je vročino povzročil. Povprečno po antipiretiku temperatura upade za 1–2 °C, kar otroku že predstavlja olajšanje počutja. Antipiretike dajajte v skladu z navodili, kar je odvisno tudi od vrste zdravila.

V kolikor vročina traja več kot 3 dni ali se otrokovo stanje slabša, otrok ne pije dovolj ali se pojavijo dodatni znaki in simptomi, naj otroka pregleda zdravnik.  Pri majhnih otrocih pogosteje in tudi hitreje pride do dehidracije, zato velja posebna skrb dodatnemu pitje tekočine.

Miti in resnice o vročini

  1. Pregrevanje telesa? Strokovnjaki odsvetujejo premagovanje vročine s pregrevanjem telesa, s pitjem velikih količin vročih pijač, čajev z žganjem in zavijanjem v odeje, da se človek preznoji.
  2. S pitjem hladne vode se bo otrok prehladil. Otroku bo najbolj prijala mlačna pijača, vendar tudi s hladno ni nič narobe, če on tako želi.
  3. Pri ohlajanju z vodo se otrok ne bo dodatno prehladil in tudi pljučnice ne more dobiti. Po ohlajanju z vodo bodite pozorni na to, da ga boste dobro osušili. Otroka hladimo z mlačno in ne s hladno vodo, saj ga tako lahko podhladimo. Previdnost zlasti velja pri majhnih otrocih.
  4. Če ima moj otrok vročino, vedno potrebuje antibiotik. Otrok potrebuje zdravljenje z antibiotikom ob bakterijski okužbi, ob virusni pa ne. Predpisal vam ga bo zdravnik. Antibiotika ne začnite dajati otroku po lastni presoji. Antibiotik jemljite skladno z navodili zdravnika.

Viri: Healthline.com, Drmed.org, prim. Rasta Rakar Radešček: Moj otrok ima vročino, Tiskarna Grafex, Ljubljana, 2016.

Razvoj malčkovega imunskega spomina

Malčkov imunski sistem se začne graditi ob rojstvu, njegov razvoj pa se zaključi v zgodnjem najstniškem obdobju (13.–14. leto). To obdobje je zato posebnega pomena za razvoj imunskega spomina in odpornosti otroka, ki se razvija z zagotavljanjem zdravja črevesja s hrano in dobrimi bakterijami ter tudi z vajo – boleznijo.

V črevesju se nahaja kar 60 % celic imunskega sistema. Imunski sistem se krepi z zdravo hrano, veliko gibanja na svežem zraku, dovolj spanja, primernimi igrami in vsekakor s tem, da se otroka ne drži v sterilnem okolju. Otroku ponudite zdravo prehrano, polno vitaminov in mineralov, da bo njegova črevesna flora ostala zdrava in bo s tem krepil imunski sistem.

Imunski sistem ob rojstvu ne deluje samostojno

Malčkov imunski sistem mora izoblikovati imunski spomin oz. imunsko inteligenco. Ob rojstvu je odvisen od protiteles v materini posteljici ter od prvega mleka po porodu, kolostruma. Zato je tudi pomembno, da že v času nosečnosti zaužijete dovolj hranilnih snovi in imate uravnotežen jedilnik (veliko sveže zelenjave pripravljene na sopari in zmanjšan vnos sladkorja). Pri razvoju imunskega sistema otroka je pomemben že sam porod, saj mati med vaginalnim porodom otroku preda veliko dobrih bakterij (bifidobakterije). Drugi člen v verigi razvoja imunskega spomina otroka je dojenje. Otrok v maternici prejema materine imunoglobine, ki mu v prvih mesecih služijo kot ščit proti okužbam. Vendar ti počasi tudi izginjajo iz otrokovega telesa in takrat začne otrok sam proizvajati imunoglobine. Materino mleko pa predstavlja nove zaloge imunoglobinov, ki ščitijo otroka pred boleznimi.

Naučite se opazovati vašega otroka

Podobno, kot se otrok uči gibati in govoriti, tako se uči tudi njegov imunski sistem. Otroka se naučite opazovati, saj boste tako lahko hitreje prepoznali, kako pristopiti k spodbujanju njegovega imunskega sistema.

Že iz spremljanja dojenčkovega blata lahko prepoznate, kako se razvija njegov imunski sistem. Pri malčkih pa vam informacijo sporoča tudi njegov odziv na bolezni. Otroci imajo pogosto vneto žrelnico in grlo. Vzrok lahko izvira iz sedeža otrokove imunosti v telesu – žrelnica, saj se pljuča in črevesje v telesu šele izoblikuje. Takrat je treba otrokov imunski sistem okrepiti z dobrimi bakterijami in poskrbeti za vnos vitaminov in mineralov iz sadja in zelenjave. Zdravljenje s protibolečinskimi tabletami (razen če jih predpiše zdravnik) pogosto lahko vpliva na to, da bo kratkotrajnih bolezni več in bodo vplivale tudi na razvoj imunskega spomina.

Za krepitev imunskega sistema bodite pozorni tudi na del telesa, skozi katerega otrok izgublja energijo. To so mrzli in/ali vlažni deli telesa. Poskrbite, da so otrokova stopala vedno topla (tudi z volnenimi nogavicami), saj otroci z mrzlimi nogami pogosto izgubljajo energijo ledvic. Opazujte tudi, ali se otrok med spanjem poti in ima mokro glavo ter hrbet. Ko malček zaspi preverite in potipajte predel hrbta med lopaticami. V kolikor je predel hladen in vlažen to lahko nakazuje na zmanjšanje energije pljuč, na primer pri otrocih z astmo, kašljem, bronhitisom je ta del telesa, ko zaspijo, vlažen in hladen.

Najpomembnejša je hrana

Stanje v črevesju in okrepljen imunski sistem je treba vzdrževati, kar boste dosegli z zdravimi obroki. Predvsem z večerjo, ki je sestavljena iz zelenjave (je bazična), da z vlakninami redno hranite dobre bakterije. Slabe bakterije se hranijo iz ogljikovih hidratov in sladkorja.

Poskrbite še za pravilno presnovo sladkorja. Zjutraj je zajtrk lahko bolj sladek, vendar z dobrim sladkorjem, ki naj bo zaužit do 9.00 ure (npr. lahko tudi palačinke iz polnozrnate moke). V dopoldanskem času lahko poje malček tudi kos svežega sadja za malico. Za kosilo pripravite riž na tisoč in en način ali polnozrnate testenine. Solatnih listov pa naj bo toliko, kot ima otrok let. Zmanjšajte mlečne izdelke ter izberite zelenjavno večerjo, s stročnicami ali z ribo, ali mesom in jajcem.

Vir: www.Saeka.si.

Vloga glasbe pri razvoju otroka

Z akustičnimi vzpodbudami, lahko vplivate na motorični, kognitivni, čustveni in socialni razvoj otroka. Vibracije zvoka na zarodek vplivajo že od spočetja naprej, uho pa se razvije okrog 18. tedna nosečnosti. Harmonija glasbe ustvari harmonijo v telesu, disharmonija ravno obratno.

Glasba v nosečnosti

Za nosečniško blagostanje poslušajte glasbo, ki v vas vzbuja pozitivno razpoloženje. Med prepevanjem nosečnica ustvari čustveno vez z zarodkom. Večerna rutina poslušanja sprostitvene glasbe v zadnjem trimesečju pripravi mamico na obdobje po rojstvu, ko jo bo ta ista glasba umirjala in pomagala pri uspavanju dojenčka. Glasnost naj bo sobne jakosti, odsvetovana so večja dinamična nihanja od popolnoma tihe k zelo glasni glasbi.

Področja vpliva na otrokov razvoj

  1. S pomočjo glasbenih dejavnosti lahko otroke spodbujate k razvoju grobe in fine motorike. Glasba predstavlja motivacijo za gibanje-ples, saj tako lažje osvojijo tekoče ali taktne gibe.
  2. Na področju miselnega razvoja spodbuja osredotočenost, hkrati je mnemotehnično sredstvo za lažje pomnjenje.
  3. Otrok spontano preko pesmic osvaja nove besede in besedne zveze.
  4. Na nivoju čustvenega razvoja lahko glasba prispeva k uravnavanju čustev. Glasbo uporabite kot orodje; če želite otroka umiriti predvajajte tišjo, za spodbudo k aktivnosti živahnejšo glasbo.
  5. Glasba spodbuja socializacijo, saj se v skupini otroci učijo medsebojnega sodelovanja, usklajevanja, prilagajanja in sozvenenja.
  6. Zgodnje srečevanje z glasbo spodbuja tudi razvoj glasbenega talenta. Od spodbud okolja je odvisno kako bo otrok svoj potencial razvil. Do 2. leta lahko s pomočjo ustreznih tehnik pripomorete k razvoju posluha (z otrokom v naročju igrajte klaviaturo in mrmrajte melodijo, predvajajte mu čim več klasične glasbe, predvsem baročne, ki ima podobna valovanja alfa valovom v možganih, predvajajte mu zvoke različnih inštrumentov, katerih posnetke najdete na spletu).

Vrste glasbe

Otrok je v predšolskem obdobju izjemno odprt in dojemljiv za raznovrstne zvoke. Naravno mu je dano, da prepozna lepoto v glasbi in ima potrebo po doživljanju lepote tišine, da v njej napaja lastno zvočno ustvarjalnost. Klasična glasba blagodejno vpliva na razvoj zato, ker je umirjena in v harmoniji, tako kot narava. Izberite primerne pesmice s prilagojeno vsebino, glasovnim obsegom, ki je primeren otrokovemu glasu in jih prepevajte skupaj z njim. Vključite tudi ljudske pesmi in spodbujajte, da si otrok sam izmišljuje besedilo. Učite ga otroških pesmic, preko katerih se bo otrok učil novih besed. Izmislite si koreografijo in vadite nove gibe. Prepevate lahko tudi pesmice v tujih jezikih, tako si bo otrok lažje zapomnil besede in stavčne strukture tujega jezika.

Otrok naj ima prostor za ustvarjanje

Otrok v predšolskem obdobju potrebuje veliko časa zase, v katerem razvija svojo ustvarjalnost in domišljijo, da kasneje prepozna, kaj ga zanima. Z otrokom veliko prepevajte in ob tem plešite. Skupaj se udeležite klasičnih koncertov, ki so prilagojeni otrokom. V starosti 5 ali 6 let ga lahko vpišete v glasbeno šolo, na glasbene urice, v kolikor za to pokaže interes. Takrat imajo dovolj velike roke, da oprimejo inštrument, nosijo harmoniko, dosežejo oktavo na klavirju in imajo že toliko razvita pljuča, da lahko pihajo v flavto. Obenem začenjajo razumeti pomen glasbe.

Viri: https://raisingchildren.net.au, www.figur8.net, https://www.creativesoulmusic.com.

Kdaj so otroške igrače varne

Malčkove igrače imajo veliko vlogo pri razvoju otrokovih govornih, komunikacijskih, gibalnih in tudi intelektualnih spretnostih. Privlačne igrače lahko starša hitro premamijo, vendar bodite pozorni, da so tudi kakovostno izdelane, močne in trdne.

Oznake na igračah

Izbor in nakup igrač, ki bodo razveseljevale vašega otroka naj bo premišljen – igrače naj v prvi vrsti imajo oznako CЄ (oznaka pove, ali je igrača načrtovana in proizvedena v skladu s predpisi EU glede varnosti) in če je vaš malček mlajši od 3 let še oznako, da igrača ni primerna za otroke mlajše od 3 let. Na igračah pogosto zasledimo tudi znak standarda EN 71, ki vam sporoča, da je igrača testirana in ustreza evropskim standardom za varnost igrač. Hkrati naj izbrana igrača ustreza otrokovemu razvojnemu obdobju oz. spretnostim ter interesom.

4 varnostna pravila (4 »V«) Nacionalnega inštituta za javno zdravje:

  1. Velikost: Otrokom mlajšim od 3 let lahko nevarnost predstavljajo igrače, ki imajo premer manjši od 3 cm – drobne kocke, žogice, figurice ljudi in živali, igrače z majhnimi baterijami, plišaste igrače s plastičnimi očmi. Pozornost namenite tudi igračam, ki so sestavljene iz več delov, da so le ti dobro pritrjeni ali dovolj veliki, ko se igrača razstavi. Poleg osnovne velikosti, bodite pozorni, ali je igrača dovolj velika, tudi ko jo otrok stisne (npr. igrača za grizenje). Za otroke mlajše od 6 let tudi niso priporočljive igrače z majhnimi in močnimi magneti, saj jih lahko pogoltnejo. V takih primerih lahko pride do težkih poškodb notranjih organov.
  2. Videz: igrača naj nima ostrih koničastih delov, robov ali delčkov, ki štrlijo iz igrače (npr. trske). V kolikor imajo koničaste dele, naj bodo le ti zaščiteni z varovali. V igračah naj ne bo odprtin, ki so velike med 0,5– 1,2 cm, saj bi se vanje lahko zataknili ali ujeli malčkovi prsti. Pri nakupu se izognite igračam z gibljivimi deli (npr. vzmeti, pogonski mehanizmi). Otrok bi se namreč med igro lahko uščipnil, urezal ali bi se vanj zapletli njegovi lasje.
  3. Vrvice: na igračah za otroke mlajše od 3 let, vrvice daljše od 22 cm niso primerne (npr. trakci, strune), saj se lahko otrok z njimi zadavi. Preden igračo ponudimo otroku, je pomembno, da iz igrač odstranimo vse vrvice. Najboljše pa je, da takšnih igrač ne kupujemo. Igrače nad posteljico pa naj imajo kratke vrvice ali zanke.
  4. Vrste materiala igrače: na prvem mestu naj bo zdravju neškodljiv in negorljiv material, saj otroci pogosto dajejo igrače v usta. Tudi barvice, voščenke in pisala lahko romajo v usta malčkov, zato izbirajte pisala iz zdravju neškodljivimi barvami in taka, ki se ne luščijo. Plišaste igrače naj bodo izdelane iz negorljivih tkanin, polnilo naj ne vsebuje drobnih delcev, ker lahko postanejo vzrok za zadušitev. Priporočljivo je tudi, da so pralne.

Priporočilo za ravnanje z igračami doma

Darila, ki jih majhen otrok prejme, odvijemo in odstranimo vse papirje, vrečke in okrasne trakove, saj lahko pride do zadušitve ali zadavitve. Skrbno preberite opozorila in navodila za uporabo, sestavljanje in varno ravnanje. Še posebej bodite pozorni na igrače, sestavljene iz drobnih sestavnih delov, ker se majhen otrok lahko z njimi zaduši.

Z igračo ravnajte kot je navedeno v navodilih. Igrače redno pregledujte, da na njih niso nastali ostri robovi, konice, trske ali da iz igrače ni pogledalo polnilo ali da so kovinski deli zarjaveli ali pa da se je igrača začela luščiti. Mehke in druge igrače ne puščajte v bližini npr. kamina ali štedilnika, ker se lahko vnamejo in lahko povzročijo požar. Otroka naučite, da igrače takoj po igri pospravi v zabojnik za igrače ali na police, saj tako le-te ne predstavljajo nevarnosti, da bi nanje stopili ali se obnje spotaknili vi ali vaš otrok.

Vir: www.nijz.si.

Igra in igrače, ki spodbujajo otrokov razvoj

Preko igre se otrok uči, razmišlja, giba, čustveno ter socialno odziva in razvija komunikacijo, govor ter jezik. Že dojenček si izbere predmete, ki mu predstavljajo igračo ter z njimi odkriva svet. Ko igračo vrže po tleh, spoznava, kako daleč je padla in oblikuje načrt, kako bi jo pridobil nazaj.

Pri izboru primerne igrače ne prisegajte zgolj na njen privlačen izgled, temveč preverite, ali je igrača, ki ste jo izbrali, poučna in primerna za otrokovo starost. Izbrana igrača naj omogoča igro na več različnih načinov, otroku jo lahko ponudite v različnih razvojnih obdobjih ter obenem upoštevate njegovo trenutno stopnjo razvoja. Ob tem upoštevajte otrokova zanimanja in interese, saj bodo otroci tako za igro bolj motivirani in bodo po takšnih igračah raje posegali.

Ffunkcijska igraunkcijska, simbolna in domišljijska igra

  • Dojenčkom sprva igračo predstavljajo njegovi deli telesa, ki jih opazujejo in prijemajo.
  • Po 4. mesecu začnejo opazovati predmete v neposredni bližini in si jih ogledovati, jih obračati, prijemati, metati. Razvoj igre se nadaljuje, saj začnejo najmlajši igrače postavljati skupaj in jih primerjati glede na velikost, obliko, otip in mehkobo.
  • Iz funkcijske igre se razvije simbolna igra, ki se v prvih oblikah pojavlja že po 1. letu starosti, bolj prisotna pa je po 2. letu starosti, ko pričnejo malčki posnemati dogajanje iz njihove okolice ter to vnašati v svojo igro. Takrat okrog mize posedejo svoje igračke, jim kuhajo in jih hranijo.
  • Med 3. in 6. letom igra postaja vse bolj domišljijska, vse pogosteje se igrajo igre vlog.

Dojenčki in malčki najbolj uživajo ob tem, da v igri uporabljajo vse svoje čute in tako pridobivajo dragocene senzorne izkušnje, kar dokazano vpliva na razvoj možganskih povezav in omogoča razvoj otrokovega mišljenja, jezikovnih sposobnosti in motorike.

Skozi igro širite besedišče malčka

Pri dojenčkih in malčkih igro lahko izkoristite za oblikovanje številnih komunikacijskih priložnosti, za razvijanje njihovega razumevanja, za učenje gest, oglašanja in kot spodbudo pri pridobivanju govora. Malčkom ob vključevanju v igro pomagajte pri širjenju besedišča in pri izražanju v stavkih. Pri tem ponavljajte, dopolnjujte in širite njihove izjave ter jim s tem nudite slovnično pravilen jezikovni model povedanega, brez da bi jih neposredno popravljali. Izogibajte se preveliki količini zaprtih tipov vprašanj, ki zahtevajo zgolj ja-ne odgovor in zahtevi, da otrok ponavlja besede ali stavke za vami.

Ker dojenčki in malčki po navadi obožujejo vodo, jim lahko pripravite igro v vodi. Ob tem lahko uporabite različne gumijaste igrače, s katerimi popestrite čofotanje in ustvarite priložnosti za interakcijo z odraslim. Tako malo večji dojenčki kot malčki so navdušeni tudi nad igro z milnimi mehurčki. Malčki se radi zaigrajo s pomočjo vstavljank in preprostih sestavljank, zanje spodbudne igrače so tudi žoga, kocke, plastelin, plišaste igrače, lutke, vozila in dojenčki. Logopedinja Anja Koncilija še omeni, da starši pogosto mislijo, da so vozila namenjena zgolj dečkom, vendar jih prav vsi otroci radi vključujejo v svojo igro.

Prav tako pogosto sklepajo, da so dojenčki samo za deklice, vendar gre za igračo, ki je spodbudna za vse otroke različnih starosti, saj nudi odlične priložnosti za razvoj otrokovega mišljenja in govorno-jezikovnih sposobnosti ter spodbuja razvoj otrokove fine motorike, socialnih spretnosti in samostojnosti.

Predšolski otroci – »varne « in sledenje navodilom

Starejši predšolski otroci se preko igre učijo barv, oblik, nasprotnih pojmov in predlogov, v igri z drugimi tudi odgovarjajo na »K-vprašanja« (kdo, kaj, kje, kako), sledijo navodilom in razvijajo socialne ter pragmatične spretnosti ob igri vlog. Zanje je ustrezno izbrati igrače, kot so zdravniški kovček, kovček za veterinarja, hišo za punčke, vozila, železnico z vlakom, hišo za živali s figurami, kocke, otroško kuhinjo, otroško tržnico in podobne igrače, ki spodbujajo igro pretvarjanja. Radi sodelujejo tudi v igrah, ki spodbujajo razvoj njihove domišljije, kar pozitivno vpliva tako na njihov kognitivni kot socialni razvoj.

<strong>SPODBUJANJE RAZVOJA</strong>
Logopedinja poudari, da so premišljeno izbrane igrače koristna priložnost za spodbujanje razvoja komunikacije, govora in tudi jezika.

Čim bolj se izogibajte igračam na baterije, igračam z dodatnimi efekti in se odločite za preprostejše, netehnološke igrače, ki bolj aktivno spodbujajo otrokovo radovednost, domišljijo, ustvarjalnost in sposobnosti reševanja problemov. Manj kot igrača naredi sama, več priložnosti za učenje da otroku.

Stik otroka in starša med igro

Kljub vsemu se zavedajte, da obilica igrač, pa naj bodo še tako skrbno izbrane, poučne in zabavne, nikoli ne nadomestijo pristnega stika odraslega s svojim otrokom. Zagotovo se mora otrok kdaj igrati tudi sam in ob samostojni igri raziskovati, a je hkrati izjemno spodbudno, da se v igro z otrokom vključujete tudi starši. Igra ponuja številne zabavne priložnosti za komunikacijo in povezovanje med staršem in otrokom. Igrive priložnosti ne ponujajo le igrače, temveč so dobra »igrača« predvsem starši, ki se lovijo, skrivajo, žgečkajo in zabavajo skupaj z otrokom.

Viri: Ebert, C. (2018). Top 10 criteria for buying high-quality toys for toddlers & preschoolers. Pridobljeno s https://www.cariebertseminars.com. Kiley, C. (2012).Why Kids Should Play With Baby Dolls (Yes, Even Boys!). Pridobljeno s  http://mamaot.com. Lowry, L. (2019). Does Pretend Play Set The Stage for Early Communication. Pridobljeno s  https://www.hanen.org. Novak, D. (2013).  Razvoj igre v predšolskem obdobju. Pridobljeno s: https://www.zd-lj.si/zdlj.

Malček naj preizkusi različne športne aktivnosti

Skozi igro s starši

Otrok naj dobi čim več gibalnih izkušenj znotraj družine. Starši ga vzemite s seboj, medtem ko se ukvarjate s športom, pojdite z njim na sprehod, spodbujajte ga, da pleza po igralih, premaguje različne ovire na otroškem igrišču, se igra z žogami. Zelo uporabni so tudi raznovrstni baloni.

Aktivnosti s katerimi bo otrok razvijal grobo in fino motoriko lahko vnesete tudi tako, da postane vaš hišni pomočnik, dovolite mu, da pometa, briše prah, peče piškote. Najprej naj vas opazuje, nato ga spodbudite, da gibalne vzorce poskusi skupaj z vami, prilagojeno njegovim sposobnostim.

Čim več gibanja vključite v igro, pri kateri sodelujete tako starši kot otrok: lovljenje, metanje žoge, kotaljenje, prevali. Skozi igro bo izoblikoval ljubezen do gibanja.

Pridobivanje vrednot

Med 2. in 6. letom so za spoznavanje novih športov primerne različne vadbe in tečaji, pri katerih otrok spoznava različne vrste gibanja, ne gre pa še za resno treniranje športa. Ne hitite z resnimi treningi, ki otroka v tej starosti preobremenijo. Izberite dejavnosti, ki potekajo 1–2x tedensko.

Na vadbi se učijo pravil in sodelovanja, da znajo počakati na navodila vaditelja, spoštovanja in upoštevanja različnosti med posamezniki. Otrok, ki že od malega hodi na športno vadbo, se bo mimogrede naučil, da ne sme zamujati na treninge v kasnejših letih.

Bodite potrpežljivi in otroku predstavite gibe, ki so primerni njegovemu razvoju. Prehitro obremenjevanje lahko negativno vpliva na razvoj mišičja in okostja, hitreje se zgodijo poškodbe, večja je verjetnost, da se jim šport v kasnejšem obdobju upre.

Vključevanje v organizirano vadbo

Otroka lahko v organizirano vadbo vključite že v 1. letu starosti, a večina se začne vključevati pri starosti 2 ali 3 let, ko se vadbe udeležujejo skupaj s starši. Od 3. oz. 4. leta se otrok že lahko vključi v samostojno športno vadbo, ki temelji na naravnih oblikah gibanja (tek, lazenje, plazenje, plezanje, skoki, poskoki) in na razvoju otrokovih gibalnih sposobnosti (koordinacija gibanja, ravnotežje, moč, hitrost, gibljivost in natančnost).

Primerna športna dejavnost otroku omogoča sprostitev, tesnoba , tesnobe in potrtosti, spodbuja gradnjo samospoštovanja in pozitivne samopodobe ter pomaga pri socializaciji in oblikovanju dejavnega odnosa do samega sebe in sveta. Dejstvo je, da aktiven otrok postane aktiven odrasel. Starši lahko otroku pri spoznavanju športov pomagate tako, da mu jih predstavite čim več, ga učite osnovnih gibov posameznih zvrsti in ga opazujete, če za katerega izmed športov pokaže večje zanimanje. Dobro je upoštevati tudi otrokovo konstitucijo, ki je pri nekaterih športih zelo pomembna.

Med skupinsko športno aktivnostjo se otroci učijo tudi poštene igre (fair-play). V redkih primerih ima večjo korist individualna vadba, kadar sodelovanje pri skupinskem športu otroku predstavlja stigmo. Na primer, če se boji vode, ga samega odpeljite na bazen, kjer bo dobil več izkušenj z vodo in premagal strah, z vami ob strani, ko se počuti varnega.

Vpis otroka v redne treninge

Čas za prve treninge nastopi najprej pri 5.–6. letih. Takrat že začnejo trenirati športe, ki vključujejo bolj zapletene gibe in so visoko specializirani, npr. umetnostno drsanje, hokej, plavanje, smučanje. Pri teh športih si prizadevajte za čim večjo pestrost in širino, kar spodbuja celostni razvoj otroka in njegovo motivacijo. Rokomet lahko začnejo trenirati pri 10. letih, atletiko pa tudi pri 13. letih.

Otroci so za usvajanje zahtevnejših spretnosti pripravljeni pri različnih starosti, saj razvoj poteka v interakciji med zorenjem, učenjem in posamezno lastno voljo: nekateri vozijo kolo pri 4. letih ali še prej, nekateri šele v osnovni šoli. Ob tem je pomembno, da so športni pripomočki in oprema (smuči, rolerji, poganjalec namesto kolesa s pomožnimi kolesi) prilagojeni otrokovi razvojni stopnji.

Med aktivnostmi spoznajo svoje sposobnosti, uživajo ob uspehu in napredku ter se učijo prenašati poraz. Otroci, ki imajo popoldanske treninge, so lahko v šoli bolj motivirani in skoncentrirani, da imajo popoldan čas za trening. Zavedajte se, da je vaš otrok individuum in, da ni nujno, da mu je pomembno isto kot vam. Četudi ste bili starši nekoč uspešni mladi športniki ali ste sanjali, da bo vaš otrok nekoč svetovna zvezda, otroku dovolite, da sanja svoje sanja. Sodelovanje pri športni dejavnosti je pomembnejše kot izbira točno določene dejavnosti.

Potrudite se, da otroka k športni dejavnosti ne boste prisilili in, da otrok ne bo čutil pritiska z vaše strani. Prizadevajte si za zdravo podporo. S spodbudnimi besedami mu nudite oporo, kadar je neuspešen. Otroku pomagajte pri vaji težjih gibov, kadar za to pokaže interes.

Viri: www.liveabout.com, www.stanfordchildrens.org.

Ljubeč odnos po rojstvu otroka

Za ohranjanje iskrenega in predanega medsebojnega odnosa v zakonu je pomembna učinkovita priprava na zakonsko življenje. Iz tega bo izvirala trdnost in zaupanje med vama, s katero bosta prešla še tako pestre izzive in ustvarila toplo zavetje za vajine otroke.

Bodita kos novim izzivom

Sprotno prilagajanje izzivom mladega starševstva vama bo omogočalo, da skozi skupni dialog rasteta in se povezujeta ter tako sprejmeta, da redko obstaja zadnja in dokončna rešitev k vajinemu izzivu. Pri izražanju svojih potreb, npr. potreba po tem, da mi pomagaš pri negi otroka, hranjenju, gospodinjskih opravilih, v ospredje postavita praktičen vidik in tudi rešitve. Pri tem bodita proaktivna in konstruktivna. Na ohranjanje dobrega odnosa vpliva medsebojna komunikacija in sprotno upravljanje neskladij in morebitnih razhajanj. Konflikte se učita upravljati in ne razreševati. Upoštevajta oba vidika komuniciranja – izražanje svojih potreb nasproti izražanju doživljanj. Ne pričakujte, da bo partner znal brati vaše misli. Če ne dobite tistega, kar ste prosili, to ponovno povejte, za kar bo potrebno veliko moči.

Zakon se prilagaja vajinim potrebam

Nega partnerskega odnosa je odločitev in ta naj bo vajina glavna in prednostna naloga. Na dolgi rok je ključno, da sta skupaj srečna. Potrudita se sprejeti kompromise, ki so zdravo jedro vseh odnosov: sprejmita drugo mnenje in delno popustita pri svojih zahtevah in pogojih. Sklepajta jih sproti, s čim manj stresa in ne na zalogo vnaprej. Večkrat bo potreben tehten premislek, temeljit pogovor in ponovno medsebojno uglaševanje.

V odnosu sta pomembna oba partnerja, a je treba žensko, ki nosi in doživlja spreminjanje telesa med nosečnostjo, ob porodu in po rojstvu otroka postaviti na prvo mesto. Novopečena mama v poporodnem obdobju potrebuje več ljubečih besed partnerja: Lepa si; Rad te imam; Čudovita si; Ljubim te; Kaj lahko naredim zate? S čem te lahko podprem? Mož naj razmisli, kako in s katerimi besedami, bo razveselil svojo ženo. Po rojstvu otroka si vzemita dovolj časa, da spolnost spet postane čudovit način za ponovno povezovanje in preživljanje dragocenega časa v dvoje.

Sprejmita dogajanje v danem trenutku

Imejta realna pričakovanja. Ne primerjajta se z drugimi starši. Zaupajta si, da bosta dobro skrbela za otroka. Uživajta v vzgoji, ljubkujta ga in se z njim igrajta. Osebnostni razvoj in rast bosta doživljala prav skozi starševstvo.

Bodita nežna, ljubeča, sprejemajoča. Spodbujajta in pohvalita se, da se bo vaš partner počutil bolj vpletenega in se bo zavedal pomembne vloge pri ustvarjanju družine. Opazite ga v njegovi ranljivosti in mu dajte priznanje za ves vložen trud. Ne varčujta s humorjem in v vsaki stresni situaciji poskusita videti kaj zabavnega.

Vloga očeta pri razvoju hčerke ali sina

Oče je v zgodnejših letih tisti, ki je stik med zunanjim in notranjim svetom družine. Na eni strani jo varuje in ščiti, hkrati pa prinaša zunanji svet in norme, ko otroka uči vstopati v svet z zgledom ali s konkretnimi navodili in vodenjem. Očetje so pri vzgoji večkrat realistični in manj pesimistični in idealistični od mater. S tem predstavljajo ravnovesje in trdnost, kjer je manj strahov in dvomov. Če je oče pri tem trden, odločen, razsoden, se otrok ob tem umiri in lažje išče prave korake v svet. Pri tem se zaveda, da je oče zatočišče, kamor se lahko vedno vrne po podporo. Vzgojo predaja ne le s konkretnimi navodili in vodenjem, ampak tudi z zgledom.

Pri tem je pomembno, da si oče dovoli ob otroku zdržati tudi takrat, ko je morda sam negotov in ne ve, kaj reči otroku. Pomembno je, da v takih trenutkih ne odide in prepusti komunikacije in vzgoje samo materi. Ko je otrok obvladljiv in uspešen, očetu običajno ni težko pokazati, da otroka občuduje in je nanj ponosen. Dobro je, da oče zna otroka pohvaliti in mu povedati, da je nanj ponosen, ko opazi, da otroku nekaj uspe. Beseda BRAVO je pri tem univerzalna. Ko otrok potrebuje vodenje in meje, je prav, da mu te postavi na trden, ne pa na pretrd način. Tudi v takih trenutkih mora otrok čutiti, da ga ima oče rad in ga ne obsoja tudi, če otrok naredi kakšno napako. Oče mora paziti, da »graja« napake, ne otroka. Pri tem je potrebno, da ima sebe toliko pod kontrolo in to pove na miren in suveren način.

Vzpostavljanje stika z otrokom

Pomembno je, da se oče vključuje v aktivnosti z otrokom, sodeluje pri skupnih dejavnostih, ga neguje, mu daje priložnosti, spodbuja iniciativo in raznolikost in se z njim igra. Ne govorimo le o fizični prisotnosti očeta, ampak tudi o njegovi čustveni prisotnosti: kako pokaže naklonjenost v trenutkih, ki jih aktivno preživi z otrokom. Oče je ključen člen v skrbni in senzitivni vzgoji otroka. Neposreden vpliv ima ob negi in kasneje pri reševanju skupnih problemov. Pomembni vidiki očetovstva preko katerih se vrši razvoj otroka so tudi očetovska skrb, toplina, podpora, tolažba, naklonjenost. Vpliva na tvorjenje in razvoj odnosov z ljudmi, s katerimi se otrok sreča v otroštvu in postavi temelje za partnerske odnose v odraslosti. Otrok druge ljudi vidi v takšni luči kot nanje gleda oče.

Razvoj otrokove samopodobe

Oče kaže smernice za prave oblike vedenja ter ustvarja področje zaupanja in zanesljivosti. Njegovo vedenje in vedenje do matere je za otroka najočitnejši kažipot za življenje. Pomembno je, da ga otrok prepozna kot nekoga, ki ga lahko spoštuje, ne pa prezira. Njegovo obnašanje ima vpliv na kasnejši razvoj motenj vedenja: zlorabo drog in alkohola, depresijo, vedenjske probleme otrok (agresija).

Očetje naj bi bolj kot matere imeli pomemben vpliv na razvoj otrokovih spolnih vlog. Že od najbolj zgodnjega obdobja imajo očetje do hčerk drugačen odnos kot do sinov. Glede na spol se kasneje razlikuje tudi igra: z dečki je več fizične aktivnosti, z deklicami pa več besedne izmenjave.

Razlika v razvoju naj bi temeljila na drugačnem razvoju možganov. Pri deklicah se na začetku intenzivneje razvije desna hemisfera, da že kot dojenček aktivira v starših drugačne načine interakcije kot, če bi bila fantek.

1. Razvoj sinove samopodobe

Oče ima pri sinovih pomemben vpliv na razvoj samospoštovanja. Pri vzgoji sinov se večkrat postavi vprašanje, ali sin odrašča v očetovi senci, ko mu sledi, opazuje in se od njega direktno uči, kako živeti naprej kot fant in moški. Sin se mora ob očetu počutiti sprejetega in prejeti njegovo potrditev. Pogosto posnema njegovo obnašanje. Očetove potrditve in ponos na prve korake so temelj za izgradnjo trdne moške notranjosti in zaupanja vase. Njegov zgled predstavlja temelje za sposobnost vstopanja v partnerske odnose. Otroci imajo tudi manj težav pri obnašanju. Če sin tega občutka od očeta ne dobi, bo v sebi vedno dvomil vase. Ob odsotnosti očeta se dečki zgledujejo po drugih moških, ki jih srečajo v svoji okolici, ki pa lahko podajo negativen zgled.

2. Razvoj hčerkine samopodobe

Oče deklic ne more naučiti kako biti ženska, lahko pa je zanje najpomembnejši moški v življenju, ki ji pokaže vrednote, moč, vero vase, jo varuje in vodi ter s tem vpliva na izbiro partnerja v odraslosti. V odnosu do mame izkazuje, kakšen je dober odnos do ženske. Če je oče nežen in ljubeč, je večja verjetnost, da bo hčerka kasneje v življenju iskala partnerja s podobnimi lastnostmi. Ob njegovi prisotnosti se oblikuje dekličina samozavest in pozitivna samopodoba. Prav je, da si vzame čas za hčerko: za poslušanje, pokaže interes za njene hobije in pokaže razumevanje do izraženih čustev. Tako vzgajane deklice so bolj uspešne v šoli, dosegajo več točk pri psiholoških testih in poklicni karieri ter znajo bolje obvladovati stresne situacije. Če je oče ljubeč in pozoren, je večja verjetnost, da bo hčerka odrasla v uspešnejšo in pametnejšo osebnost, bo manj anksiozna, verjetnost, da bi zavila na stran pota, pa minimalna. Če potrditve in občutka ponosa od očeta ne prejme, lahko ostaja v njej praznina, hrepenenje, pogrešanje, včasih občutek zavrženosti, zaradi česar lahko stopi v patološke odnose, ki jih ne bo prekinila, saj ji zagotavljajo pripadnost in vrednost.

Viri: https://www.researchgate.net, https://childcrisisaz.org, https://www.pediatricsoffranklin.com, https://www.fatherly.com/health-science.

Postavljanje jasnih in osebnih mej otroku

Ko otrok ne dobi igračke v trgovini se pri njem lahko sproži reakcija (frustracija) na vaš »ne,« ki za otroka ni škodljiv (oziroma vemo, da je določen nivo frustracije pri otroku celo zaželen in nujno potreben za njegov zdrav čustveni razvoj). Reakcija izhaja iz otrokove potrebe po tem, da je slišan, vendar ne nujno tudi u-slišan. Hkrati se zavedajte svojih meja in svojega nelagodja ob misli, da bi mu igračko zares kupili. Poznajte svoje razloge, zakaj mu igračke nočete (ali ne morete) kupiti ter mu jih jasno in na kratko obrazložite. Pri tem vztrajajte, kljub otrokovemu negodovanju in pogajanju.

Vaše besede naj bodo pomirjujoče, vaše meje osebne in jasne: »Vem, da si zelo želiš te igračke. Razumem in slišim te. Vendar je danes ne bova kupila, ker sva prišla iskat darilo za tvojega prijatelja.«

Komunikacija z otrokom

Pri komunikaciji z otrokom izhajajte iz sebe, govorite o tem, česa si želite, kaj potrebujete, česa ne marate. S takšnim pristopom se izognete značilni komunikaciji z otrokom, ki temelji na ukazih, pridigah, zapovedovanju, preusmerjanju pozornosti, manipulaciji (npr. z nagradami, ali obljubami). Starši, niste vedno nasmejani, veseli, pozitivni, zato otroku pokažite čustva in sporočila, ki so del vsakdana.

Poslušanje otroka je veliko pomembnejša veščina, kot pridiganje. Ko otroku zares prisluhnete, posebej v težkih trenutkih, otrok začuti, da vam lahko zaupa. Zaupanje je eden izmed ključnih dejavnikov za dober odnos med vami in vašim otrokom. Otrok, ki staršu zaupa, se bo v težavah zatekel k njemu.

Otroku postavite jasne in osebne meje

Ko postavljate meje, tako da izrazite, česa vi ne dovolite, kaj je vam všeč ali vam ni všeč, kaj marate in česa ne marate, otrok začuti, da ste v teh mejah prisotni vi. Otroci ne upoštevajo mej, ampak upoštevajo človeka, ki je mejo postavil. Če torej postavljate neosebne meje (Tega ne delamo… ne tepemo se, nisi priden, vsi tako delajo), vas ni v tem odnosu. Ko postavite osebno mejo, ste v odnosu vi in vaš otrok, zato ob tem vzdržujete stik, ki je najpomembnejše vzgojno sredstvo.

Kako zastaviti stavek pri osebnem postavljanju meja:
Ne maram, da me tepeš, to me boli!
Nočem, da se tako pogovarjaš z mano. To me prizadene.
Skrbi me, da se boš resno poškodoval, če plezaš po tej ograji, zato hočem, da greš dol.
Strah me je, da …..
Rada bi ….
Všeč mi je, če ….
Ni mi všeč, ko ….
Ne zmorem ….

Ob tem ni potrebno, da ste vedno prijazni. Če čutite jezo, ker so vam bile prekoračene meje, si jo dovolite izraziti. Ob tem pazite, da ostajate lastniki svoje jeze. Da na otroka ne prelagate odgovornosti za vse vaše občutke (ne samo jezo). Za svoje občutke ste odgovorni sami, otroci (in ostali ljudje) jih samo vzbudijo v vas. Torej stavki kot so: »Mamica je žalostna zaradi tebe. Razočaral si me. Razjezil si me.« povzročajo, da se otrok nauči prevzemati odgovornost za občutja drugih, kar je preveliko breme zanj in vodi v izgubo občutenja sebe in svojih občutkov. Bolj primerno je, če rečete, da ste jezni, žalostni, vas je strah ali da čutite jezo, žalost. Da so to vaši občutki in ste sami odgovorni zanje. Ob tem lahko ugotovite, da je otrok pritisnil na vaš boleči gumb in da so vaša čustva pravzaprav odraz vaše rane in ne odraz otrokovega vedenja.

Ko začnete postavljati osebne meje, kmalu opazite, da vas otrok bolj upošteva. Kar vodi v to, da uporabljate manj groženj in kazni ter tudi manj manipulacij v obliki podkupovanj in obljub ter nagrad.

Pristop do vzgoje brez kazni in nagrad

Staršem je pristop brez nagrad in kazni tuj in ga najtežje sprejmejo, saj je kaznovanje in nagrajevanje tako zakoreninjeno v naši družbi, da si uspešno vzgojo brez tega težko predstavljamo. Namesto kaznovanja je včasih, poleg osebnih meja, dovolj že samo to, da otroku dovolite občutiti naravne posledice njegovih dejanj in ga pred njimi ne ščitite (to bi pomenilo, da vzgajate permisivno). Kadar naravne posledice niso možne, lahko uveljavljate vnaprej dogovorjene logične posledice. Torej posledice, ki imajo zvezo z dejanjem (npr. če otrok ne preneha z risanjem po steni, mu vzamete barvico in ga usmerite v risanje na list, namesto da mu grozite z odvzemom risanke, ki s pisanjem po steni nima nobene zveze).

 

Postavljajte jasna pravila in otroka ustavljajte pri prestopanju meja (neprimernem vedenju). Ko otroka ustavite (včasih ga je treba ustaviti tudi fizično) in pomirite njegova čustva (se povežete z njim), se lahko takoj premaknete v učenje. Kar pomeni, da ne grozite s kaznijo, ga ne ponižujete in zmerjate, se izogibate besednih zvez nikoli in vedno, ne pridigate, ne moralizirate. Vsega tega otrok ne potrebuje in ne bo pripomoglo k temu, da se bo v prihodnje lepše obnašal. Lahko pa povzroči, da bo imel slabšo podobo o sebi, kar bo vodilo v še več neprimernega obnašanja.

Posebej pomembno pri neprimernem vedenju je to, da poskušate ugotoviti, kaj se skriva za tem vedenju. V nasprotnem primeru se bo otrokovo neprimerno vedenje lahko stopnjevalo. Na ta način bo namreč poskušal izraziti stisko. Če ga ne boste razumeli takoj, bo otrok moral svojo stisko izraziti še bolj na glas in na še bolj neprimerne načine, zato da ga končno razumete in mu lahko pomagate. Iz tega po navadi sledi, da otroci, ki se obnašajo najbolj neprimerno, v sebi čutijo največjo stisko. Pod stisko spada tudi občutek ne-varnosti, ki jo otrok čuti, ko ga odrasli ne vodijo, ampak vodstvo prepuščajo otroku.