Authors Posts by Uredništvo

Uredništvo

4 sklopi nasvetov pri otroškem oblačenju

Učenje oblačenja lahko spremenite v prijeten, zanimiv, izkustven čas druženja in kreativnosti. Otrok bo pri usvajanju novih veščin oblačenja sodeloval le, če ste vzpodbudni in pozitivni. Pohvalite vsak njegov trud in dosežek, tudi če so hlače obrnjene narobe.

DVA OSNOVNA NASVETA

Bodite potrpežljivi. Lažje in hitreje je obleči otroka, kot ga čakati in gledati kako se spopada z nam nepojmljivimi težavami. Potrpljenje se bo obrestovalo in kmalu se bo vaš otrok znal obleči primerna oblačila hitro. Bodite dosledni. Otroci naj samostojnost oblačenja utrjujejo povsod in stalno, ne glede na uro ali prostor (doma, v vrtcu, pri starih starših).

Če vas skrbi samostojnost vašega otroka, se pogovorite s pediatrom ali delovnim terapevtom. Delovni terapevt svetuje staršem in pomaga otroku, da se nauči spretnosti in strategij za lažje oblačenje, saj bo tako otrok postal samostojnejši.

Najprimernejši čas za oblačenje

  • Za usvajanje samostojnega oblačenja si vzemite več časa, morda bo treba vstati prej.
  • Izognite se motečim dejavnikom, npr. televiziji, računalniku, telefonu. Vzemite si čas le za druženje z otrokom.
  • Če ste v jutranjih urah v stiski s časom, poskusite z otrokom izbrati oblačila prejšnji večer.
  • Pustite otroku (čeprav se vam mudi), da samostojno opravi lažje dele oblačenja, nato mu pomagajte le pri težjih delih; npr. otrok samostojno nadene hlače, nogavice mu nastavite vi, sam pa jih potegne do konca gor.
  • Oblačenje vadite, ko se vam in otroku nikamor ne mudi ali nista utrujena (prosti vikendi, zjutraj in pred spanjem).

Izbira prvih oblačil

  • Otrokova oblačila naj bodo udobna, enostavna (trenirka, pižama), hlače naj imajo elastiko v pasu.
  • Oblačila, ki jih je treba zapeti naj imajo ojačane oprijeme zadrg, velike gumbe in gumbnice. Zapenjajo se lahko na ježke, pasovi naj bodo elastični.
  • Izbirajte oblačila, ki imajo jasne namige spredaj in zadaj – na primer slika na sprednji strani in oznaka na zadnji strani.
  • Mlajšemu otroku (2,5 let) ponudite na izbiro dve možnosti;  na primer izbira naj med dvema zgornjima in dvema spodnjima deloma oblačil, primernima vremenskim razmeram. Starejši otroci (5–6 let) naj si sami izberejo oblačila.
  • Pogovarjajte se o vremenu, medtem ko izbirate oblačila. Sprašujte ali je vroče ali hladno, dežuje ali je sončno. Z njim spoznavajte letne čase, dneve v tednu, učite ga obleči se vremenu primerno.
  • Otroku so lahko v pomoč slikovne kartice s postopkom oblačenja. Tako bo lahko samostojno preveril, ali je opravil vse korake.
  • Otroka naučite razlike med umazano in čisto obleko. Na primer: »Umazana oblačila gredo v košarico za perilo. Ponovno jih lahko nosiš, ko se vrnejo v predal.« Uporabite nekaj preprostih smernic, na primer vsak dan oblečemo čisto spodnje perilo in nogavice.
  • Otrok lahko zavrača določena oblačila, ker mu niso všeč, morda mu je v njih neprijetno. Ugotovite, zakaj jih zavrača, morda je elastika tesna, jih motijo tekstilne etikete, jim ne ustreza šiv, novi material, vonj, dolžina rokavov.

Strategije za spodbujanje oblačenja

  • Sprva mora biti oblačenje zanimiv postopek, pa tudi zabaven. Na primer, naj se nogavičke v vaših rokah gibajo do otroka in tožijo, da so se izgubile, in da si želijo čim prej objeti svoje nogice.
  • Najprej otroka naučite sleči (to bo poskušal storiti že sam), to je lažje kot oblačenje. Samostojno slačenje bo povečalo zaupanje vašega otroka.
  • Otrok naj pri oblačenju sedi na tleh, saj je to za otroke lažje kot sedenje na stolu ali postelji.
  • Otroka vzpodbujajte, da najprej sleče najpreprostejše kose oblačil: klobuk, nogavice, čevlje, nato šele težje, kjer mu na začetku še pomagajte.
  • Oblačila shranite v predale in omare, do katerih bo otrok lahko dostopal brez težav. Predale za oblačila označite s sliko ali besedo, da opišete oblačila v predalu.
  • Hvalite njegove dosežke pri oblačenju, obuvanju, tudi če rezultat ni popoln. Napak ne popravljajte, naj uživa v svojem dosežku.
  • Sposobnost samostojnega oblačenja se ne oblikuje takoj. Vaša naloga je, da z otrokom premagate težave tako, da mu pokažete kako pravilno obleči ta ali oni element garderobe. Lahko tekmujeta, kdo bo prej oblekel jakno, majico ali škornje.
  • Deklice obožujejo modne revije, oblačenje punčk z različnimi kosi oblačil, ki pomagajo k hitrejšemu usvajanju spretnosti oblačenja. Fantje imajo radi tekmovanja, organizirate lahko tekmo po predorih (hlač), v katere zapeljeta dirkalna avtomobila (nogici). Za razvoj fine motorike rok, ki je potrebna za oblačenje so zelo primerne tako imenovane »tihe knjige.«

Utrjevanje naučenih veščin

  • Pri oblačenju poskušajte upoštevati določeno zaporedje gibov, da si bo otrok lažje zapomnil, kaj sledi.
  • Pomagajte otroku pri zanj bolj zahtevnih oblačilih. Ne ponujate otroku stvari, na katere ni pripravljen, neuspeh mu lahko vzame voljo do oblačenja.
  • Ne vztrajate pri oblačenju, če otrok oblačenja novega oblačila še ni usvojil, ali če ima slab dan. Raje ga vprašajte, če potrebuje pomoč in ga podprite s pozitivno vzpodbudo.
  • Otroci se med igro bolje učijo. Otroku zagotovite veliko ponovitev v okolju, kjer se veščina oblačenja odvija dnevno. Ponavljanje in utrjevanje oblačenja je cilj do samostojnosti:
    • Obuvanje čevljev in nogavic se odvija pred odhodom na prosto in ob prihodu v prostor.
    • Ob navajanju na kahlico/stranišče vadite z otrokom oblačenje spodnjih delov oblačil.
    • Igra vlog spodbuja razvoj fine motorike, ki jo potrebujejo pri oblačenju (npr. punčko oblečejo za spanje).
    • Otroci lahko samostojnost pri oblačenju nadgradijo skozi domišljijsko igro (princeska, gusar). Omogočite mu različna oblačila za različne vloge – več različnih kosov oblačil.
    • Da bodo otroške roke pri oblačenju spretnejše, mu ponudite igre, ki razvijajo, krepijo fino motoriko (gibanje v naravi, vtikanke, gnetenje, vezanje, zapenjanje).

Viri: The OT toolbox. Independence with Self-Dressing and Fine Motor Skills (junij 2016). Raising Children. Dress-up games: activity for children 3-6 years (junij 2019).Raising Children. How to get dressed: teaching your child (junij 2019).

5 pogostih vprašanj staršev o oblačenju

Čebulno oblačenje

Oblačila naj bodo velika, široka (ne preozka), iz naravnih materialov (bombaž, volna) in lahka, da otrokova koža lahko diha. Znojenje je ključen proces za uravnavanje telesne temperature, telo s tem izloča tudi strupene snovi. V hladnejših dneh naj bodo otroci čebulno (večplastno) oblečeni, da se lahko hitro znebijo odvečnih plasti, ko jim postane pretoplo. Zjutraj na poti v vrtec potrebujejo več plasti (poleg jakne tudi npr. 3 majice – spodnjo majčko oz. bodi, majčko in jopico), v vrtcu bodo eno, ali ob igri celo dve, plasti slekli, ob odhajanju iz vrtca pa jih spet oblekli.

Velikosti oblačil glede na starost

Starost otroka Velikost
12–18 mesecev86
1 ½–2 leti92
2–3 leta98
3–4 leta104
4–5 let110
5–6 let116

 

Izbirčni otroci pri oblačenju

Pri približno 3 letih bodo otroci začeli sami izbirati kaj bodo oblekli in s tem bodo gradili svojo neodvisnost. Pri oblačenju jih sprašujte, ali želijo obleči rumeno ali zeleno majico. Povedali vam bodo, če česa ne želijo, morda tudi zato kjer jim ni udobno, jih pika ali tišči. Z odločanjem gradijo prepričanje vase, s tem pa bodo odšli v vrtec bolj samozavestni.

Daljšemu času izbiranja in zanimivim kombinacijam se lahko izognete tako, da sami ali skupaj z otrokom,  že zvečer pripravite oblačila, ki so ustrezna glede na vremenske razmere in otrokove aktivnosti v vrtcu. Med njimi naj se otrok naslednje jutro pred odhodom v vrtec sam odloči. Kljub temu, da je izbira ožja, dopustite otroku odločitev.

Kaj če se otroci ne želijo obleči? Otroci še ne razumejo, da je zunaj hladno (čeprav je notri, ko se oblačijo, toplo), zato jim dovolite, da to občutijo. Jakno nesite s seboj in ko bodo sami ugotovili, da je zunaj prehladno, bodo spoznali, da jo potrebujejo. Na to jih spomnite, ko se boste naslednjič oblačili.

Kako otroke spodbujati pri oblačenju

  • Ponudite jim pomoč, kadar je to potrebno in spodbujajte otroke, da znova in znova sami poskušajo tudi najtežje stvari.
  • Opazujte otroke. Če opazite, da so utrujeni, jim ponudite več pomoči kot običajno.
  • Otroci naj imajo zjutraj dovolj časa za oblačenje.
  • Oblačila izberite že prejšnji večer.
  • Kupujte oblačila, ki so preprosta za oblačenje. Hlače z elastičnim trakom je lažje obleči kot hlače z zadrgo, krilo z elastiko pa lažje kot krilo z gumbi. Čevlji se naj zapirajo na ježka, če si jih otroci še ne znajo zavezati.
  • Naučite otroke, da oblačila služijo svojemu namenu –  varujejo pred mrazom, dežjem in soncem. Z besedami ga pohvalite, spodbujajte, predvsem pa pokažite, da ste na njega ponosni.

Pospravljanje oblačil

Otroci radi sodelujejo pri opravilih, zato jih poleg oblačenja učite tudi ostalih opravil povezanih s tem. Perilo je treba pospraviti in oprati, naj ga skupaj z vami odnesejo v kopalnico. Sodelujejo, ko ga boste obešali in pospravljali oblačila v njegovo omaro. Pri pospravljanju otroku pustite čas, da bo oblačila pospravil. V vrtcu bo tako že navajen, da pospravi svoja oblačila in čevlje na svoje mesto, da bo poznal in prepoznal svoja oblačila. Otroku pustite čas in ga vzpodbujate, ko bo ves svoj trud vložil v pospravljanje in zlaganje oblačil.

Razvoj veščin skozi oblačenje

V otrokovem življenju oblačenje predstavlja temelj samostojnosti, krepi njegovo samozavest in mu daje občutek dosežka in uspešnosti. Že dojenčki spoznavajo oblačila, ko jih oblačite in jih želijo odstraniti (npr. nogavice, čevlje ali kape). Kasneje, okoli 1 leta in pol, jih že poskušajo sami znova obleči. Pri učenju oblačenja otroku pomagajte, mu prigovarjajte katero oblačilo čemu služi, uporabljajte rime. Pri učenju oblačenja otrok potrebuje pomoč, zato oblačenje razdelajte na majhne korake, ki jih bo lažje usvojil.

Oblačenje pomaga otroku razviti številne veščine

  • grobe motorične sposobnosti, ko stoji na eni nogi, ohranja ravnotežje, da si sezuje čevlje, obleče, sleče hlače,
  • fino motoriko, ko se uči zapenjati gumbe in zadrge,
  • prostorske zaznave (spredaj, zadaj, zgoraj, spodaj),
  • kognitivne sposobnosti, npr. spomin; kateri deli oblačil se najprej oblečejo ter razvija zaporedja, reševanje problemov, pozornost in vztrajnost za dokončanje naloge,
  • motorično načrtovanje – kako dobiti nogico v svojo hlačnico,
  • senzorne zaznave (mehko, puhasto, dišeče), prepoznavanje predmetov oz. oblačil ( brez vidne kontrole loči spodnjo majico od vrhnje),
  • razširja govor in jezikovne spretnosti, saj poimenuje vrste oblačil, barve in velikosti, v igri vlog uporablja več fraz in govornih vzorcev, ki ustrezajo domišljijskemu liku,
  • poznavanje časa in prostora, ko se uči oblačiti za določene priložnosti in vremenske razmere.

Razvijanje spretnosti oblačenja po obdobjih

Pregled oblačenja v različnih starostnih obdobjih poda le splošne smernice razvoja posameznih spretnosti. Upoštevajte da:

  • je slačenje oblačil lažje kot oblačenje in ga otrok najprej usvoji,
  • je vsak otrok drugačen in bo razvijal spretnosti oblačenja s svojo hitrostjo,
  • bo z ustrezno vzpodbudo, vajo in vztrajnostjo pridobil na spretnosti in
  • zaostanke lahko nadoknadi.
 

1 leto

 

Potegne nogavičke in čeveljčke iz noge.

Potegne roko iz rokava in nogo iz hlačnice.

1 leto in pol

 

Nadene in sname klobuček ali kapo.

Nastavi in potisne roko skozi rokav in nogo v nogavičke, čevlje ter skozi hlače.

 

 

2 leti

 

Obdobje, ko želi malček narediti vse sam in je učenju oblačenja najbolj naklonjen.

Odpira in zapira sklenjeno zadrgo.

Sezuje čevlje, ki niso zapeti ali zavezani.

Sleče odpeti plašč/jakno.

Potegne hlače dol in gor do stegna (čez ritko še ne zmore).

Poišče luknje za roke v majicah.

2 leti in pol

 

Odpne velike gumbe, kjer so gumbnice večje od gumbov.

Sleče jakno, srajco, hlače, čevlje, ki niso zapeti, nogavice, čez glavo povleče spodnje perilo, pulover z večjo odprtino.

Obuje čevlje (potrebuje pomoč pri položaju levo, desno ter pritrditvi).

Spusti hlače z elastičnim pasom čez ritko.

Poskuša obuti nogavice.

 

 

3 leta

Samostojno obleče hlače na elastiko, ohlapne nogavice in ohlapno spodnje perilo.

Sleče spredaj odpeta oblačila.

S pomočjo obleče pulover, plašč, obleko.

Pomoč potrebuje pri pravilni nastavitvi obuval, obračanju oblačil (spredaj/zadaj, prav/narobe) vezalkah, zaponkah.

3 leta in pol

 

Sezuje čevlje na vezalke ali ježke.

Samostojno obleče hlače.

Samostojno odpira oblačila (zadrge, ježek, veliki gumbi).

Zapira velike gumbe – vrstni red še ni usvojen.

Obleče jakno, jopico, ki je spredaj odprta.

Sleče pulover – najprej roke, nato glava.

 

4 leta

Sklene in zapre zadrgo.

Zapre že manjše gumbe.

Pravilno obleče pulover.

Obujte nogavice na pravi način.

Obuje čevlje z malo pomoči.

Loči sprednji in zadnji del oblačil.

4 leta in polZapne pas z zaponko.

Obleče se vremenu primerno.

5 letPravilno se obleče brez pomoči ali nadzora.

Odpre in zapre gumbe na srajci, jopici.

Obesi oblačila.

5 let in polSamostojno se obleče.
 

6–7 let

Zaveže čevlje ob demonstraciji in po navodilih.

Uspešno rokuje s pasovi, zaponkami, zadrgami, gumbi.

Obleče se aktivnosti primerno.

Izbere čista oblačila in redno menjava perilo.

Oblačilo obesi na obešalnik.

6 let in pol

 

Pravilno vstavi vezalke v čevlje in jih zaveže.

Oblačila poravna in zloži.

Vir: Marija Leskovar. Staršem v pomoč pri vzpodbujanju malčka za samostojno oblačenje. zd-mb.si. Mama OT. When Do Kids Learn to Dress Themselves? The Developmental Progression of Self-Dressing Skills. (April 2016)

PRVA POMOČ – zbrane vsebine

Nujna prva pomoč – dušenje


1. Otroka pri dušenju bodrimo, da čim bolj kašlja, da bi izkašljal tujek.

2. V primeru, da otrok ne more dihati, a je pri zavesti, otroka položimo na trdo podlago (ali ga držimo v roki) in pritiskamo na sredino prsnega koša ter s 5 sunkovitimi pritiski skušamo spraviti tujek iz dihal.

3. Če ni nič bolje, otroka obrnemo, pridržimo bradico in s 5 udarci med lopaticami skušamo spraviti tujek iz dihalnih poti.

Zaužitje nevarne snovi – kako ukrepamo

V primeru, da je otrok popil nevarno snov (kislino), ustno votlino otroku spiramo z vodo (grgranje, izpljuvanje).

Opekline, oparine – kako ukrepamo

V primeru opekline moramo otroka čim prej umakniti od vira toplote, in čim prej začeti s hlajenjem opečenega dela telesa z mrzlo vodo. Hladimo dokler bolečina ne postane znosna (topa), približno od 20 do 30 minut. Nato opečen del pokrijemo s sterilizirano gazo in otroka odpeljemo k zdravniku.

Prometna nesreča – kako ukrepamo

1. Zavarujte sami sebe in otroka, da ne pride do dodatnih poškodb.

2. Pokličite reševalno službo – 112

3. Pri premikanju otroka je pomembno, da s premikanjem ne povzročite še večjih poškodb.

4. Če je otrok pri zavesti, ga pomirite in ga skušajte čim manj premikati (glavo, vrat, hrbtenica).

5. Do prihoda reševalcev se pogovarjate z otrokom in poskusite izvedeti, kaj ga boli.

Padci dojenčkov – kako ukrepamo

Pri padcu dojenčka je potrebna velika previdnost, ker dojenček ne zna povedati, kaj ga boli. Zato je potrebno dojenčka opazovati, če postane neješč, bruha, več joka, ga je potrebno peljati k zdravniku.

Najpogostejše poškodbe pri dojenčkih

Najpogostejše poškodbe pri dojenčkih so lažje poškodbe kot so padci, dušenje s hrano. Ponavadi poškodbe niso hude in ne zahtevajo hospitalizacije.

Utopitev – kako jo lahko preprečimo

Pri mlajših od 4 let je pogostejša utopitev doma v kadi, pozneje pa so pogostejše utopitve v bazenih, jezerih. Ob preprečevanju utopitev otroka je najpomembnejši skrben nadzor otroka. Če se otrok utaplja, ga moramo varno potegniti iz vode.

Prva pomoč pri zastrupitvi

1. Najprej poskrbimo za varnost.

2. Pokličemo 112.

3. Pri zastrupitvah je pomembno, da povemo, kdo je zastrupljeni (starost, teža, morebitne bolezni), kaj je zaužil (embalaža, vzorci strupov), koliko, kdaj, kje, kako (zaužil, se polil, vdihaval), v kakšnem stanju je zdaj zastrupljeni.

4. Pri dotiku strupenih rastlin lahko pride do pordečitve, srbenja, zato je v tem primeru pomembno, da čim hitreje splaknemo mesto z mlačno vodo, ga očistimo z milnico in znova izperemo.

Prva pomoč pri krvavitvah

1. Na rano pritisnemo s sterilno kompreso.

2. Ob hujši krvavitvi naredimo kompresijsko obvezo – na sterilno kompreso položimo zvit povoj in močno povijemo.

3. Če otrok krvavi iz okončine, če se krvavitev ne ustavi kljub kompresijski obvezi, pritisnemo na arterijo nad mestom poškodbe.

4. V primeru najhujših poškodb, kot so amputacija ali hude zmečkanine uda, naredimo prevezo uda.

Prva pomoč – tujki v ranah

1. Če je rana velika, hudo krvavi ali če ima otrok pridružene še druge poškodbe, pokličemo 112.

2. Pri površinski rani s tujki na njej rano speremo s čisto vodo in jo zaščitimo s sterilno gazo.

3. Če je rana globoka, jo odkrijemo, da prikažemo celo rano ter zaustavimo krvavitev. Rano skupaj s tujkom pokrijemo.

Prva pomoč – udeležba otroka v prometni nesreči

Če pride do prometne nesreče, je pomembno, da najprej poskrbimo za varnost (svojo in otrokovo). Otroka ne premikamo, preden ne ugotovimo, kako je poškodovan; razen če mu grozi nevarnost, ki je ne moremo odpraviti (ogenj, eksplozija, deroča voda, možnost naleta vozil). Pozorni bodite tudi na zunanje krvavitve, ki jih moramo čim prej zaustaviti tako, da tiščimo sterilno gazo ali čisto tkanino na mestu krvavitve ali pa to mesto povijemo s povojem.

Prva pomoč – šok 

Znaki šoka so: hiter srčni utrip (pri otrocih nad 130 utripov/min., pri novorojenčkih nad 160/min.), slabo tipen utrip, hladna, marmorirana in znojna koža, hladne okončine, spremenjeno stanje zavesti (najprej nemir, nato zmedenost, upočasnjenost, zaspanost, vse do kome), bruhanje, zmanjšano odvajanje urina, lahko hitrejše dihanje, nizek krvni tlak. Če vzrok zanj ni poškodba, otroka položimo na ravno podlago in mu dvignemo noge. Otroku, ki ima motnje zavesti, ne dajemo piti ali jesti. Pokrijemo ga. Pokličemo ekipo nujne medicinske pomoči in otroka stalno nadzorujemo.

Prva pomoč pri utopitvi otroka

Če se otrok utaplja, ga moramo varno potegniti iz vode. Pokličemo na pomoč, potem se lotimo reševanja otroka iz vode. Ko je otrok na varnem, najprej preverimo odzivnost. Če je neodziven, sprostimo dihalno pot in preverimo dihanje. Če ne diha, nadaljujemo s temeljnimi postopki oživljanja.

Prva pomoč – vročinski krči

Otroka obrnemo na bok in ga zavarujemo pred morebitno poškodbo. Pokličemo ekipo nujne medicinske pomoči (NMP).

Prva pomoč – električna poškodba otroka

Otroka varno odstranimo od vira električnega toka in ga prenesemo na suho podlago. Nato preverimo odzivnost. Če otrok ni odziven in ne diha, izvajamo temeljne postopke oživljanja. Če je otrok normalno odziven, ga moramo opazovati, najpogosteje v bolnišnici, kjer se bodo po pregledu otroka in po oskrbi opeklin in morebitnih drugih poškodb odločili, če bo potrebno nadaljnje opazovanje.

Prva pomoč – opekline

Če do opekline pride, najprej poskrbimo za varnost sebe in otroka. Nato pa čim prej začnimo opečeni predel ohlajati pod tekočo hladno vodo. Po tem, ko smo obsežno oteklino prenehali hladiti, jo pokrijemo s čisto, suho tkanino ter počakamo reševalce ali odpeljemo otroka čim prej do zdravnika.

Prva pomoč pri padcih

Po vsakem udarcu v glavo je pomemben podatek, ali je otrok neposredno po dogodku zajokal, in ali je bil ves čas buden. Tudi, če je bil le kratek čas brez zavesti (1–2 minuti) je varneje, da otroka odpeljete do zdravnika.

Temeljni postopki oživljanja otroka in dojenčka

1. Varen pristop – Pristopi previdno, bodi pozoren na nevarnosti.

2. Preveri odzivnost  – Ali si dobro? Me slišiš? Stresemo roko.

3. Klic na pomoč – Vzklik morebitnim očividcem, nekdo naj odide po AED (avtomatski zunanji defibrilator).

4. Sprostimo dihalno pot

5. Ocenimo dihanje – Gledamo dvigovanje prsnega koša, poslušamo in čutimo dihanje.

6. 5 vpihov – Usta na nos in usta, usta na usta.

7. Znaki življenja? Če so prisotni, obrnemo otroka na bok, sicer nadaljujemo s temeljnimi postopki oživljanja.

8. Začnemo z oživljanjem – Vedno na ravni in trdi podlagi.

9. 30 vtisov prsnega koša, 2 vpiha (1 minuto)

10. Klic 112

11. Nadaljevanje oživljanja 30:2

RAZLIKA OŽIVLJANJA PRI DOJENČKU IN MALEM OTROKU

Edina razlika oživljanja malega otroka in dojenčka je ta, da

  • pri malem otroku vdihujemo samo na usta, nos pa pritisnemo s prsti ter da za masažo srca uporabimo našo dlan;
  • pri dojenčki pa vdihujemo na nos in usta, masažo pa izvajamo z dvema prstoma.

Prva pomoč – Šok

Šok je stanje nezadostne prekrvavitve tkiv zaradi premajhne polnjenosti žil ali odpovedi črpalne funkcije srca. Je življenje ogrožajoče stanje. Najpogostejši vrsti šoka pri otrocih sta hipovolemični zaradi izgube tekočine (okužbe, opekline, driska, bruhanje, krvavitev) in anafilaktični šok (alergije na alergene v hrani, pike žuželk, antibiotike).

Znaki šoka so:

  • hiter srčni utrip (pri otrocih nad 130 utripov/min., pri novorojenčkih nad 160/min.),
  • slabo tipen utrip,
  • hladna, marmorirana in znojna koža (ob okužbi je koža topla),
  • hladne okončine,
  • spremenjeno stanje zavesti (najprej nemir, nato zmedenost, upočasnjenost, zaspanost, vse do kome),
  • bruhanje,
  • zmanjšano odvajanje urina,
  • lahko hitrejše dihanje,
  • nizek krvni tlak.

Ob anafilaktični reakciji na koži vidimo rdečico, koprivnico, otrok ima lahko občutek dušenja, cmoka v grlu, lahko mu zatekajo usta in ustnice, lahko ima trebušne krče in drisko. Najpomembnejše je, da šok prepoznamo pravočasno. Če vzrok zanj ni poškodba, otroka položimo na ravno podlago in mu dvignemo noge. Otroku, ki ima motnje zavesti, ne dajemo piti ali jesti. Pokrijemo ga. Pokličemo ekipo nujne medicinske pomoči (NMP) in otroka stalno nadzorujemo.

Šok - poležemo in dvignemo noge
Slika 1: šok

Slika 1. Šokiranemu otroku dvignemo noge, da povečamo priliv krvi v srce in možgane.

 

 

Prva pomoč – Opekline

Otroci se pogosto opečejo v domačem okolju. Najpogostejše so oparine (prevrnejo nase vrelo vodo, kavo, čaj, juho), manj je kontaktnih opeklin (primejo vroč likalnik, pokrov sveče, štedilnik, pečica, žar). Kaj lahko naredimo, da do opeklin ne pride?

POZOR
Ne puščajmo otrok brez nadzora v bližini odprtega ognja, ne puščajmo vročih predmetov, posod z vrelimi tekočinami ob robovih štedilnikov, pultov, miz, da jih lahko otrok zvrne nase.

Kaj storimo, če se otrok opeče

Če do opekline pride, najprej poskrbimo za varnost sebe in otroka. Nato pa čim prej začnimo opečeni predel ohlajati pod tekočo hladno (10–15 stopinj Celzija) vodo. Če gre za predel opekline, ki je večji kot 10 otrokovih dlani (orientacijska ocena: površina otrokove dlani predstavlja približno 1 % otrokove telesne površine) naj to ne traja več kot 1–2 minuti, ker lahko otroka na tak način podhladimo. Če gre za manjše predele (npr. samo dlan), pa lahko to traja tudi dalj časa (10–30 minut). Po tem, ko smo obsežno oteklino prenehali hladiti, jo pokrijemo s čisto, suho tkanino (lahko rjuha; ni nujno, da je to sterilna gaza) ter počakamo reševalce ali odpeljemo otroka čim prej do zdravnika.

Kdaj k zdravniku

Do zdravnika moramo odpeljati otroka, kadar gre za opekline, ki zajemajo več kot 10 % otrokove telesne površine, ali kadar globoke opekline (koža je rdeča ali bela, z mehurji, ki imajo debelo steno, so boleči) zajemajo 2 ali več odstotkov telesne površine ali kadar je zajet eden od spodaj navedenih delov telesa, ne glede na globino in površino opekline: obraz, oči, ušesa, stopala, roke, predeli nad sklepi in presredek, ali gre za opekline zaradi električnega toka, inhalacijske opekline ali opekline z dodatnimi poškodbami ali sumom na zastrupitev (npr. v požaru izpostavljenost plinom, ki nastajajo pri gorenju različnih snovi, ali ogljikovemu monoksidu).

Otrok se je poparil

Če se je otrok poparil, mu oblačila najprej, če se le da, zmočimo z mrzlo vodo ter nato odstranimo ali pa mu jih razrežimo s telesa (ne slačimo vročih oblačil preko glave ali drugih ne opečenih delov). Prav tako sami ne odstranjujmo delov oblačil, ki so se morda stopili in prilepili na opečeno kožo. Manj obsežne površinske opekline (pordela, suha koža) lahko hladimo sami doma z oblogami za opekline, ki se dobijo v lekarni. Po potrebi, če se okoli opekline pojavi dodatno vnetje (pordela koža, močnejša bolečina), naj to pogleda zdravnik. Ob bolečinah lahko otrok dobi analgetik paracetamol v obliki rektalnih svečk ali sirupa.

Prva pomoč – Padci

Pri otrocih je glava zaradi sorazmerno večje teže kot pri odraslem vodilni del telesa in zato je ob padcih pri otrocih več poškodb glave. Po vsakem udarcu v glavo je pomemben podatek, ali je otrok neposredno po dogodku zajokal in ali je bil ves čas buden. Tudi, če je bil le kratek čas brez zavesti (1–2 minuti) otroka odpeljite do zdravnika. Če pa je obdobje nezavesti daljše, kličite reševalce.

Kaj storiti pri poškodbi glave

Če je nastala buška, jo poskušajte hladiti, v kolikor otrok to pusti (brisača, zmočena pod mrzlo tekočo vodo in dobro ožeta, ali mrzle želatinaste blazinice). Če je na glavi rana, iz katere močno krvavi, običajno zadošča, da nanjo pritisnete s sterilno gazo ali čisto tkanino ter jo skušajte poviti s povojem. Če rane ni, otrok pa je neposredno po padcu buden, normalno živahen, bodite naslednjih 24 ur še pozorni na morebiten hujši glavobol, bruhanje, neobičajno zaspanost ter v primeru teh težav obiščite zdravnika.

Poškodbe telesa

Skelet je pri otrocih bolj elastičen, zaradi česar prihaja pri njih redkeje do zlomov kosti, vendar pa to pomeni, da je večja možnost hujših poškodb notranjih organov (ob udarcu v prsni koš lahko rebra ostanejo cela, pljuča pa so lahko poškodovana). Na zlom kosti udov pomislimo, ko otrok po padcu toži o hudih bolečinah v poškodovanem predelu, kadar tega uda ne uporablja, ali pa je ta del otekel, podplut ali celo deformiran. Ta del poskušajte imobilizirati z namenom, da zmanjšate bolečino. Imobilizira se vedno sklep nad in pod poškodbo. Prizadeti ud naj bo dvignjen. Otroka odpeljite do zdravnika.

Trebušni organi so pri otroku veliko bolj izpostavljeni poškodbam kot pri odraslih. Ob močnejšem udarcu v trebuh (brca, udarec ob oster rob mize, padec s kolesom), po katerem se pojavi huda bolečina v trebuhu ali otrok postaja bled, koža pa potna, hladna, je treba pomisliti, da bi šlo lahko tudi za notranjo krvavitev (poškodba vranice ali jeter). Otrok naj miruje, leži,  s pokrčenimi nogami, ne dajajte mu piti ali jesti ničesar, če je manjši, ga lahko sami čim prej pripeljete do zdravnika, če je večji (med vožnjo naj leži)  pokličite reševalce.

 

 

Prva pomoč – Temeljni postopki oživljanja otroka in dojenčka

Če vidimo, da se je otrok nenadoma onesvestil ali negibno leži ali ne diha, moramo k njemu najprej varno pristopiti in preveriti njegovo odzivnost. Če je potrebno, začnemo izvajati temeljne postopke oživljanja. Za laike velja, da so smernice temeljnih postopkov oživljanja otroka podobne, kot pri oživljanju odraslega s poudarkom, da damo otroku najprej 5 rešilnih vdihov, nato 1 minuto izvajamo stise prsnega koša in dajemo vpihe, šele potem kličemo 112.

VAREN PRISTOP: Pristopi previdno, bodi pozoren na nevarnosti.

PREVERI ODZIVNOST: »Ali si dobro? Me slišiš?« Stresemo roko, ramo.

NI odziva – KLIC NA POMOČ: Vzklik morebitnim očividcem, nekdo naj odide po AED.*

SPROSTIMO DIHALNO POT

Sprostimo dihalno pot

Otroku privzdignemo brado (razen ob morebitni poškodbi hrbtenice) ter se sklonimo nad njegov obraz tako, da gledamo njegov prsni koš.

OCENIMO DIHANJE: Štejemo do 10 ter v tem času gledamo dvigovanje prsnega koša, poslušamo in čutimo  dihanje.

 

Če NE  zaznamo dihanja izvedemo:

5 VPIHOV: Usta na nos in usta ALI usta na usta.

ZNAKI ŽIVLJENJA (dihanje, kašljanje, premikanje )? DA, otroka obrnemo tako, da leži na boku (stabilni bočni položaj) in pokličemo 112 ter pozorno spremljamo njegovo dihanje (če preneha dihati začnemo z oživljanjem).

Ni znakov življenja – ZAČNEMO Z OŽIVLJANJEM:

30 STISOV PRSNEGA KOŠA nato 2 VPIHA, to ponavljamo 1 MINUTO.

Pri otrocih izvajamo masažo z eno roko, ki jo držimo iztegnjeno v komolcu, pri večjih otrocih pa lahko z obema rokama. Globina stisov je približno eno tretjino globine prsnega koša.

Stise izvajamo s frekvenco 100 do 120 vtisov v minuti.

Po 1 minuti izvajanja oživljanja KLIČEMO na 112 ter nato

NADALJUJEMO Z OŽIVLJANJEM: 30 STISOV prsnega koša nato 2 VPIHA kar ponavljamo vse  dokler ne pride ekipa nujne medicinske pomoči (NMP) ali otrok začne dihati, zakašlja, se premakne ali dokler nismo sami fizično tako utrujeni, da ne zmoremo več izvajati temeljnih postopkov oživljanja. Če je očividcev več, naj se večkrat v izvajanju temeljnih postopkov oživljanja zamenjajo, saj je to izvajanje zelo utrudljivo.

 

* Pri oživljanju otrok je uporaba AED-ja (avtomatski zunanji defibrilator) zelo redko potrebna. Pogosteje se potrebuje pri oživljanju otrok z že znanim srčnim obolenjem. Pri teh otrocih se namesti elektrode AED-ja tekom oživljanja takoj, ko je AED dostopen. Držimo se navodil, ki nam jih daje aparat.

Prva pomoč – Krvavitve

Krvavitev je izguba krvi iz žil ali srca navzven (zunanja krvavitev) ali v telesne votline ali tkiva (notranja krvavitev). Glede na krvavečo žilo delimo krvavitve na arterijske, venske in kapilarne. Najnevarnejša je arterijska krvavitev, saj lahko otrok v kratkem času izgubi veliko krvi. Pri arterijski krvavitvi je kri svetlo rdeče barve, lahko brizga hkrati z utripanje srca. Pri venski krvavitvi je kri temnejše barve, ponavadi ne brizga, če je krvavitev obsežna, je lahko prav tako kot arterijska življenje ogrožujoča.

Znaki šoka

Pri veliki izgubi krvi nastopijo simptomi in znaki šoka. Otroka lahko sili na bruhanje, je žejen, megli se mu pred očmi, šumi mu v očesih, ima občutek, da bo omedlel. Otrok bo bled, koža bo hladna, znojna, lahko bo dihal hitro, pulz bo slabo tipen, zelo hiter.

Kako ukrepamo ob krvavitvi

Če je otrok udeležen v poškodbi in je prišlo do hude zunanje krvavitve, varno pristopimo k otroku, poskusimo zaustaviti krvavitev, nato pokličemo na pomoč.

Krvavitev poskušamo zaustaviti tako, da na rano pritisnemo s sterilno kompreso (če jo imamo) ali drugo čisto tkanino ( brisača, kuhinjska krpa).

Ob hujši krvavitvi naredimo kompresijsko obvezo – nad sterilno kompreso damo zvit povoj in močno povijemo. V kolikor se krvavitev ne ustavi in je kompresijska obveza hitro prepojena s krvjo, poskušamo krvavitev ustaviti s pritiskom na arterijo višje od mesta  poškodbe. S prsti ( blazinicami prstov) pritiskamo toliko časa, da vidimo, da se je krvavitev ustavila.  Zapomnimo si čas, ko smo začeli pritiskati na žilo.

V primeru najhujših poškodb, kot je amputacija uda, hude zmečkanine uda, naredimo prevezo uda. Prav tako si zapomnimo točen čas preveze uda.

Zastrupitev pri otrocih

Majhen otrok je zelo radoveden, zato shranjujte vsa zdravila, čistila, lake ter ostale morebitne strupene substance (tudi alkohol) na otroku nedosegljivem mestu. Naučite ga, da ne daje jagod ter drugih delov rastlin v usta, ne da bi mu to vi dovolili in pred tem videli. Ko pri otroku sumite ali veste, da je zaužil, vdihaval, se polil z neko strupeno snovjo, najprej poskrbite za varnost ter pokličite zdravnika ali telefonsko številko 112.

Kako ukrepati

Pri zastrupitvah je pomembno, da poveste, kdo je zastrupljeni (starost, teža, morebitne bolezni), kaj je zaužil (embalaža, vzorci strupov), koliko, kdaj, kje, kako (zaužil, se polil, vdihaval), v kakšnem stanju je zdaj zastrupljeni. Zdravnik se bo po potrebi posvetoval s specialistom za zastrupitve in vam dal točna navodila, kako ravnati v vašem primeru. Brez navodil ne izzivajte sami bruhanja (razen, če ima stvar v ustih – mu jo odstranite), ne dajajte mu piti mleka, kisa, limoninega soka, surovih jajc. Lahko popije 1–2 dl vode po požirkih.

Zastrupitve z rastlinami

S strupenimi rastlinami se najpogosteje zastrupijo otroci, stari manj kot 6 let, ker so jim privlačne barve in oblike plodov. Zastrupitve z rastlinami pridejo po navadi med igro, ko zaužijejo manjše število strupenih rastlin, zato so znaki zastrupitve redki, ponavadi v obliki slabosti, bruhanja, driske in trebušne bolečine. V primeru, da je otrok zaužil veliko strupenih rastlin oziroma plodov, pa so posledice lahko zelo hude in se pokažejo s hudim bruhanjem, drisko, motnjo zavesti, krči, hitrim in plitkim utripom, težkim dihanjem.

KATERE RASTLINE SO STRUPENE, PA SO OBIČAJNO NA NŠIH VRTOVIH IN V STANOVANJIH
Strupene rastline in plodovi so plodovi tise, lovorikovca, bršljana, šmarnice, navadnega volčina, pasjega zelišča. V stanovanju pa se lahko zastrupijo s sobnimi rastlinami, kot so difenbahija, amarilis, božična zvezda, ciklama, glicinija.

Ob dotiku oziroma prijemanju nekaterih rastlin lahko pride do pordečitve kože oziroma srbenja, bolečine ali otekline, v tem primeru je pomembno, da čim hitreje splaknete mesto z mlačno vodo, ga očistite z milnico in znova izperete. Kožnih mehurjev se pri tem ne sme predreti.