Neža Ajdišek

Veliko staršev že v času nosečnosti začne pripravljati otroško sobo, na koncu pa so razočarani, ker njihov dojenček ni rad sam v svoji čudoviti sobi, temveč želi biti v bližini staršev, zato se kaj kmalu zgodi, da se zibelka ali otroška postelja preseli v spalnico staršev. Majhni otroci se v tihi sobi počutijo neprijetno, poleg tega je ponoči bližina otroške postelje dobrodošla ali pa otroci zelo radi prespijo tudi skupaj s starši v njihovi postelji.

Kdaj je primeren čas, da otroka prestavite v svojo sobo?

Prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek, razvojna psihologinja, razlaga, da bi težko na splošno določili starost otroka, ki naj bi bila primerna za to, da starši “preselijo” otroka v svojo sobo. To je v veliki meri povezano s siceršnjimi pogoji, ki jih imajo starši v stanovanju in ne nazadnje tudi z njihovo odločitvijo npr. ali bodo prvi mesec ali mesece večkrat na noč vstali in šli v otroško sobo, ali bodo raje imeli dojenčkovo posteljico v spalnici. Če imajo možnosti, potem večina staršev v tretjem, četrtem mesecu preseli otroka v njegovo sobo in ga “spremlja” z baby monitorjem, nekateri pa to naredijo že takoj. Pomembno je, da se oni počutijo dobro in imajo občutek, da imajo stvari pod nadzorom. Z vidika razvoja pa začne otroka že po drugem, tretjem mesecu njegove starosti zanimati okolje okoli njega, zato je prav, da mu v tem okolju (v spalnici ali v otroški sobi) tudi ponudimo dražljaje, ki jih lahko gleda, posluša, preizkuša z gibi rok, nog in celega telesa.

Vpliv selitve v svojo sobo

Običajno imajo mlajši otroci nekoliko več težav, če so prej svojo sobo delili s starši, kot pa starejši. Psihologinja Neža Ajdišek poudarja, da če je otrok bil vajen, da je v sobi skupaj s starši, potem bo selitev v svojo sobo pri večini verjetno terjala določeno obdobje prilagajanja. Starši lahko otroku pomagajo tako, da ga vključijo v pripravo in opremljanje nove sobe, se z njim pogovarjajo o tem, mu to predstavijo kot pozitivno spremembo in mu zagotovijo, da bodo kljub temu, da je v svoji sobi, poskrbeli zanj. Če je otroka strah, je pomembno, da se ohrani večerni ritual, ki ga otrok ima. Nekaterim otrokom pomagajo tolažilne igrače ali lučka ob postelji ali na hodniku. Pogosto pa otroci s sprejemanje nove sobe nimajo težav, saj jo težko čakajo in se zelo veselijo tega, da bodo končno imeli čisto »svojo« sobo.

Delitev sobe z bratci in sestricami

»Če je med otroki velika starostna razlika, potem skupna soba verjetno ne bo najbolj primerna rešitev, saj imata mladostnik in predšolski otrok le »malo skupnega« v smislu interesov, obveznosti, potreb. Če so si sorojenci starostno blizu, pa je odločitev, da o tem, da bi bili v skupni sobi, lažja, pogosto pa izkušnje staršev kažejo tudi, da zelo smiselna. Bratje in sestre so pogosto krasni igralni partnerji, zato je skupna soba ne le prostor, kjer spijo, temveč tudi prostor za igro in številna vsakodnevna opravila. Skupna soba lahko sorojence še bolj poveže, hkrati pa jim daje možnost, da se naučijo živeti skupaj, se drug drugemu prilagajati, pomagati, počakati, učiti drug od drugega. Ko so otroci šoloobvezni, so si lahko med seboj dober zgled pri učnem delu (včasih pa je ravno pri tem treba biti pozoren, da drug drugega pri učenju ne motijo).«

Kako opremiti otroško sobo

Ko se družina odloči za opremljanje otroške sobe za predšolskega otroka, je smiselno upoštevati otrokove želje in interese. Otroška soba in njeno opremljanje je lahko za otroke prava »pustolovščina«. Starši mu lahko pokažejo različne sklope pohištva, otrok pa se odloči za tistega, ki mu je najbolj všeč. Otroka lahko vključimo tudi v izbiro barv za stene, pomaga lahko pri izbiri stenske dekoracije, preproge, posteljnine. »Tako se bo otrok čutil pomembnega in upoštevanega, čutil bo, da je prispeval svoj delež in da so ga starši slišali, kar je izredno pomembno sporočilo, ki ga moremo in moramo starši dati svojim otrokom.«

Soba za malčke

»Ko otrok shodi, začne še bolj spoznavati svet okoli sebe. Z rokami išče in dosega police, odpira omare itd. Zato morate biti pozorni, da predmeti na omarah ne bodo ogrožali otrokove varnosti. Sestavni deli otroške sobe so postelja, omara, otroška mizica s stolčki ter razni dodatki, kot so risalne table, zaboji za igrače itd. Otrok v sobi potrebuje predvsem prostor za igro. Pri izbiri pohištva svetujemo, da izbirate predvsem pohištvo, ki je uporabno, trpežno in enostavno za čiščenje, prav tako je najbolje, da so barve sten pralne. Stene so v tem obdobju pisane in polepljene,« svetuje Maja Blažič, oblikovalka notranje opreme.

Temperatura in prostor za igro

»Temperatura otroške sobe mora biti primerna, to pomeni ne prevroče, ne prehladno. Optimalna temperatura je med 21 in 22 stopinjami Celzija. Poleg tega je pomembna tudi vlažnost sobe, posebno v zimskih mesecih. Otrok v svoji sobi potrebuje prostor za igro oziroma za svoj razvoj,« pravita Manja Plesničar in Mateja Metličar.

Izjave staršev

Andreja Kovič: »Naš mali Jan ima svojo zelo, zelo majhno sobico. Njene mere so 2 m x 3 m. Ima pa SVOJO SOBO! Preden jo je dobil, smo vsi skupaj spali v dnevni sobi. Sicer je spal v svoji posteljici poleg najine. Otroško sobo je dobil, ko je bil star 10 mesecev, ker smo v hiši moževih staršev dobili dodaten prostor, da smo si lahko uredili spalnici. Ločili smo jo s predelno steno in dobili najino spalnico, skozi katero se pride v otroško sobo. Vanjo smo namestili prejšnjo otroško posteljico, predalnik, nekaj igrač in knjig. Na steno sem narisala “žirafometer” in tri manjše slike Žiraf, ki jih zelo rad opazuje in jih boža. Na novo sobico se je hitro privadil, saj je bil veliko časa prisoten, ko smo jo urejali, da se je počutil domače. Zdaj zaspi čisto sam. Težave ima s spanjem v drugih prostorih, tako da mu je sobica najverjetneje prijetna.«

Tina Cigale: »Najini trije otroci imajo svojo sobo, starejša dva že spita v njej, najmlajša Blažka pa je še v najini sobi. Ano sva preselila v svojo sobo, ko je bila stara pol leta. Takrat je namreč prespala večino noči. Problema pri selitvi sploh ni bilo, saj je bila še premajhna, da bi se sploh zavedala, kje je. Vsi smo se tako bolj naspali. Jakob je šel v svojo sobo pri starosti leto in pol, ko je na svet privekala naša najmlajša in ji je moral “odstopiti mesto”. Imel je nekaj težav, ker ga je Ana motila in zvečer ni mogel mirno zaspati, zdaj pa ne zna več spati brez nje. Starejša spita kar na velikih jogijih na tleh, tako je to prostor za spanje, igranje, skrivanje in “domači trampolin”. Soba ima minimalno količino opreme, da ostane čim več prostora za igranje. Tako imata poleg jogijev še malo mizo in dva stolčka, police za igrače in hiško, ki sta jo dobila v dar od starih staršev. Stene krasijo njune umetnine.«