Avtorji Objave od Neža Ajdišek

Neža Ajdišek

http://www.vrtecjesenice.si/

univ. dipl. psih., svetovalna delavka, Vrtec Jesenice

Socializacija otroka v prvih letih

Izkušnje, ki jih otrok pridobiva v odnosu z vrstniki, so drugačne od izkušenj, ki jih pridobiva v odnosu z odraslimi, saj pri tem oblikuje odnos do avtoritete. V odnosu z vrstniki pa oblikuje in krepi socialne spretnosti s »sebi enakimi«. Obe vrsti izkušenj sta pomembni in nenadomestljivi.

Družinska socializacija

Po rojstvu otroka nastane nova celica, nova komunikacija, večja družina, v katero se dojenček prične takoj vključevati. Prvo vez socializacije vzpostavi v odnosu do matere ter ostalimi tesnimi družinskimi člani. Ta navezanost mora biti za otroka varna, torej taka, da čuti sprejemanje. Njegovi skrbniki se odzivajo na njegove potrebe, ga potolažijo, se čuti ljubljenega in varno sprejetega. S tem starši postavljajo temelj za nadaljnje socializacijske izkušnje, na podlagi katerega bo otrok lažje in hitreje oblikoval vezi v svojem širšem okolju. Starejši bratci in sestrice dajejo otroku dodatno oporo in drug nivo socializacije, kot jo podajata starša, kar gradi otrokovo zaupanje za socializacijo z vrstniki.

Socializacija v vrtcu

Večji izziv za otrokovo socializacijo je vstop v vrtec, ko se običajno prvič sooča z:

  • iskanjem svojega mesta v skupini,
  • upoštevanjem druge avtoritete,
  • upoštevanjem želja drugih,
  • odlaganjem zadovoljitve svojih potreb in
  • sklepanjem kompromisov.

Naštete izzive bodo poznali skozi igro. V začetku prevladuje t. i. vzporedna igra – otroci se igrajo drug ob drugem, ne še toliko drug z drugim (si izmenjajo igralni material, se dogovarjajo). Otroci, ki so zgodaj vključeni v vrtec, prej pridobijo te izkušnje, ki jim pomagajo pri vključevanju. Med 2. in 3. letom postanejo otroci bolj dojemljivi za igro z vrstniki in z njimi navežejo kontakt zaradi igrače, igre ali karakterja vrstnika, ki jim ugaja.

Ali se bo otrok težje vključil v vrtčevsko skupino, če je dlje časa v domačen varstvu

Otroci, ki so v domačem varstvu, morda včasih res potrebujejo več spodbud pri vstopu v vrtec, saj je vrtec zanje popolnoma novo okolje. A tako kot se mlajši uvajajo v vrtec, tako se bo tudi malček uvedel in vzpostavil nove odnose v skupini sovrstnikov. Če so imeli pozitivne izkušnje z osebami, ki so zanje skrbele in če so se te osebe ustrezno odzivale na otrokove čustvene potrebe in jih spodbujale, potem bodo hitro usvojili nova socialna pravila, ki veljajo v večji skupini. Vendar niso spodbude in spodbudno okolje vse, kar potrebuje otrok za kvalitetno vključevanje v socialno okolje. Veliko je odvisno tudi od njegovih osebnostnih lastnosti. Nekateri otroci so bolj odprti za nove izkušnje, drugi bolj zadržani in zato potrebujejo več časa, da sprejmejo novo okolje in so bolj previdni pri vzpostavljanju odnosov.

Kako lahko starši spodbujate socialno vključevanje

V prvi vrsti starši dovolite otroku, da se druži z vrstniki. Organizirajte obisk prijateljev, peljite otroka na sprehod in omogočite druženje v parku, na igrišču, na igralih. S tem omogočate zdrav razvoj socialnih odnosov med vrstniki – sami se bodo dogovorili, kdo bo posodil igračo, kdo se bo guncal na gugalnici prvi, kdo bo potem na vrsti itd.

Med igro otrok ne posegajte »na prvo žogo«. Pustite, da se otroci zbližajo sami in se sami dogovarjajo za igranje z igračami ali druženje skozi druge igre. Zavedajmo se, da se otrok socialnih spretnosti šele uči. Vmešajte se le, kadar spor postane preglasen ali ko se pojavi fizično obravnavanje ali zbadanje. Takrat otroke opozorite in jih spodbudite, da poiščejo druge rešitve. Vprašajte jih, kako mislijo, kako se drugi počuti ob tem, kaj bi lahko naredili drugače, da bi bili vsi zadovoljni.

Čas, ki ga otrok preživi zunaj z drugimi otroci, ne more nadomestiti čas, preživet pred televizijskimi zasloni, tablicami ali telefoni, opozarja Tanja Hecl. Komunikacijski šum, ki nastaja zaradi uporabe tehnoloških naprav, osiromaši otrokove sposobnosti socialnega vključevanja v igro z vrstniki, zlasti na govorno jezikovnem področju. Vloga odraslih je, da poskrbite za vzgled pri uporabi teh naprav. Le tako še dodatno pripomorete, da bodo otroci zaradi veščin, ki jih pridobivajo v družbi vrstnikov, opolnomočeni.

Socialno vključevanje otroka v vrtec

Socialno vključevanje otroka se prične takoj po rojstvu, v družini. »Najprej se razvija v odnosu do matere, pri čemer je izjemno pomembna kvaliteta navezanosti med materjo in otrokom ter ostalimi tesnimi družinskimi člani. Če je ta navezanost varna – to pomeni, da otrok čuti, da se primarni skrbniki odzivajo na njegove potrebe, ga potolažijo, da se otrok čuti ljubljenega, varnega sprejetega – potem otrok lažje in hitreje oblikuje tudi vezi v svojem širšem okolju. Varna navezanost služi kot varen pristan za vse nadaljnje socialne izkušnje. Otroci, ki živijo v družinah skupaj s sorojenci, pridobivajo pomembne izkušnje tudi v odnosu z brati in sestrami,« pojasni Neža Ajdišek, univ. dipl. psih., svetovalna delavka, Vrtec Jesenice.

Vključevanje v vrtčevsko okolje

Z vidika socialnega vključevanja je po besedah Neže Ajdišek največja sprememba in izziv za otroka v predšolskem obdobju vključevanje v vrtčevsko okolje, ko se običajno prvič sooča s pomembnimi izzivi:

  • iskanje svojega mesta v skupini,
  • upoštevanje druge avtoritete,
  • upoštevanje želja drugih,
  • odlaganje zadovoljitve svojih potreb in
  • sklepanje kompromisov.

Med drugim in tretjim letom postanejo otroci bolj dojemljivi za igro z vrstniki in z njimi navežejo kontakt zaradi igrače, igre ali karakterja vrstnika, ki jim ugaja. »Pred tem prevladuje t. i. vzporedna igra – otroci se igrajo drug ob drugem, ne pa toliko drug z drugim (si izmenjajo igralni material, se dogovarjajo …). Otroci, ki se zgodaj vključeni v vrtec, prej pridobijo te izkušnje, ki jim pomagajo pri vključevanju. Otroci, ki so v domačem varstvu, pa včasih potrebujejo več spodbud, saj je vrtec zanje popolnoma novo okolje, v katerem si morajo poiskati svoje mesto v relativno veliki skupini sovrstnikov, ki je niso vajeni.« Vendar to ne pomeni, da otroci, ki so jih do npr. tretjega leta pazili starši, stari starši ali so bili v zasebnem varstvu, ne bodo vzpostavili takšnega kontakta oz. stika kot otroci, ki so bili s prvim letom vključeni v javni vrtec, varstvo. »Če so imeli pozitivne izkušnje z osebami, ki so zanje skrbele, če so se te osebe znale odzivati na njihove čustvene potrebe in jih spodbujati, potem bodo hitro usvojili nova socialna pravila, ki veljajo v večji skupini.« Vendar pa niso samo spodbude in spodbudno okolje vse, kar potrebuje otrok za kvalitetno vključevanje v socialno okolje. Veliko je odvisno tudi od njegovih osebnostnih lastnosti. Nekateri otroci so bolj odprti za nove izkušnje, drugi bolj zadržani in zato potrebujejo več časa, da sprejmejo novo okolje in so bolj previdni pri vzpostavljanju odnosov.

Spodbujajmo odnose s sovrstniki

»Odrasli otroka spodbujamo pri socialnem vključevanju predvsem tako, da mu omogočamo tudi odnose z njegovimi vrstniki – z vključevanjem v vrtec,  obiski prijateljev z majhnimi otroki in igro na igrišču z drugimi otroki. Staršem priporočam, naj v dogovarjanja otrok ne posežejo takoj, temveč dovolijo, da se določene reči dogovorijo sami. Pogosto namreč vidimo, da starši vse prepogosto posegajo in oblikujejo igro otrok. Otrok se socialnih spretnosti šele uči. Vmešajmo se, kadar spor postane preglasen ali ko se pojavi fizično nasilje ali zbadanje. Takrat otroke opozorimo, spodbujamo jih, da poiščejo rešitve, vprašajmo jih, kako mislijo, da se drugi počuti, kaj bi lahko naredili drugače.« Izkušnje, ki jih otrok pridobiva v odnosu z vrstniki, so drugačne od izkušenj, ki jih pridobiva v odnosu z odraslimi. »V odnosu z odraslimi otrok oblikuje svoj odnos do avtoritete, v odnosu z vrstniki oblikuje in krepi socialne spretnosti s “sebi enakimi”. Obe vrsti izkušenj sta pomembni in nenadomestljivi,« pojasni Neža Ajdišek.

Otrokove razvade

V predšolskem obdobju pri otrocih večkrat opažamo ponavljajoča se vedenja, ki so večkrat avtomatizirana, moteča zaradi posledic. Gre za prehodno obdobje, ki pa se lahko nadaljuje tudi v odraslo dobo, ker gre za nezavedno ponavljanje vzorcev in gibov.

»Na splošno velja, da vzporedno z »odvajanjem od razvade« otroku ponudite čim več možnosti za dejavnosti, ki omogočajo sproščanje – gibanje v naravi, gnetenje (npr. slano testo, plastelin), presipanje (pesek, igra s polento), igra z vodo, umirjen potek dnevne rutine … Največji »problem« razvad je ta, da so – kot pravi pregovor – res železna srajca, zato se moramo starši zavedati, da je za odvajanje od razvade potrebno veliko doslednosti, časa in ljubeče vztrajnosti. Pohvaliti moramo otrokov napredek (npr. eno popoldne ni sesal palca, en dan si ni grizel nohtov …).« pojasnjuje Neža Ajdišek, univ. dipl. psih., svetovalna delavka, Vrtec Jesenice.

»Če želite otroka odvrniti od razvad naj to poteka umirjeno in sproščeno. Pomembno je, da razvadi ne posvečate pretirane pozornosti, saj s tem lahko dosežete nasproten učinek od želenega. Pretirano opozarjanje, oštevanje ali kaznovanje povečuje napetost pri otroku, s tem pa se stopnjuje neprimerno vedenje oziroma ponavljanje razvade. V času odvajanja otroku nudite več nežnosti in pozornosti. Navade je težko opustiti čez noč, zato se pripravite, da je odvajanje lahko dolgotrajno in ohranimo potrpežljivost. Razvada, ki jo je otrok že opustil, se lahko tudi vrne v obdobju, ko otrok doživlja stresne spremembe,« pojasni Andreja Demšar.

Grizenje nohtov

Veliko otrok grize nohte, velikokrat vse do krvi, tako na rokah kot na nogah. Do pojava grizenja nohtov lahko pride v različnih obdobjih, ki imajo vmesne prekinitve. Grizenje nohtov je lahko posledica nervoze, strahu, odnosa s starši in emocionalnih težav, ali zaradi genov – če otrok vidi starše gristi nohte, jih bo tudi sam grizel. Pogosto je grizenje nohtov povezano s pretirano storilnostnimi situacijami (otrok ima občutek, da mora biti najboljši v primerjavi z drugimi ali pa okolica otroku postavi previsoke cilje). Grizenje nohtov (ali druge razvade) lahko zato razumemo tudi kot način sproščanja notranje napetosti. Ob tem si lahko sledijo tudi druge razvade, kot je puljenje las ali praskanje. Velikokrat se otroci ne zavedajo, da grizejo nohte, vse dokler jih ne opozorite na to. Grizenje nohtov lahko povzroči deformacije nohta, vnetje obnohtne kožice, težave z zobmi, otekanje in vetje dlesni, želodčne tegobe, virusne in bakterijske okužbe, zato je pomembno, da razvado čim prej odpravite. Opazujte kdaj otrok najpogosteje grize nohte, da boste lahko takrat ukrepali. Uporabite lahko grenke premaze za nohte in redno strižete nohte na kratko. Pri deklicah včasih deluje spodbudno, če jim nohte lepo oblikujete in namažete z lepim lakom za nohte, lahko prozornim. Ker predšolski otroci še težje vzpostavljajo kontrolo nad temi vedenji, včasih pomaga že, da jih med grizenjem nohtov pobožate po roki in roko date ven iz ust.

Vrtanje po nosu

Vrtanje po nosu je ena izmed navad, ki se pojavi zelo zgodaj in se najpogosteje nadaljuje v odraslo dobo. Med vrtanjem po nosu si lahko otrok poškoduje kožo v nosnicah, pri tem pa številnim mikroorganizmov omogoči, da pridejo v otrokovo kri, in posledično lahko pride do infekcije v nosu. Naučite otroka, da pri čiščenju nosu uporablja robček.

Duda in steklenička

»Otroka bomo težko odvrnili od dude/steklenice takrat, ko ga čakajo večje prelomnice ali dogodki v življenju (npr. kadar je otrok bolan ali med uvajanjem v vrtec). Pomembno je, da je vse ostalo tako kot običajno, da bo k lažje prenesel odmik od stvari, ki mu običajno predstavlja tolažbo. Ne glede na to koliko je otrok star mu razložimo, da dude ali steklenice ne potrebuje več in tudi razložimo zakaj – da bo rast zobkov in razvoj ustne votline in govora potekalo čim bolj nemoteno in naravno. Če ima otrok dudico velikokrat v ustih pasivno (je ne sesa), lahko cuceljček vpliva na pravilen razvoj ustne votline. Če so v steklenički sladke tekočine, to vpliva tudi na razvoj kariesa na mlečnih zobkih. Če so usta ves čas zasedena z dudo ali stekleničko, ima otrok manj možnosti za kvaliteten motoričen razvoj ustne votline, kar vpliva na razvoj govora. Če se ustna votlina razvojno gledano razvija normalno, ima otrok veliko manj možnosti za preizkušanje svojih glasovnih in govornih sposobnosti, kot če so usta prazna,« pojasni pomen opustitve dude in stekleničke Špela Gorenc Jazbec.

Sesanje palca

Sesanje palca je najbolj pogosta razvada pri otrocih. Sesanje palca se pojavlja že v prenatalnem obdobju – dojenček sesa palec že v maternici. Palec tolažilec je vedno na voljo, kadar je otrok prestrašen, osamljen, žalosten, utrujen ali mu je preprosto dolgčas. Če otrok s sesanjem preneha do približno četrtega leta, posledice niso tako hude, če pa se sesanje nadaljuje dlje časa, pride do spremembe funkcije v celotnem ustnem sistemu. Sesanje palca lahko privede do nepravilnega položaja zob in ugriza, otrok pa ima lahko težave tudi pri izgovorjavi. Tudi pri preprečevanju sesanja palca velja podobno. Ko otrok prične s sesanjem palca, ga lahko nežno pobožamo po roki in roko odmaknemo iz ust, pri starejšem predšolskem otroku se lahko dogovorimo za »skrivni znak«, ki ga spomni, da sesa palec (npr. pobožam se po nosu, to pomeni, da daš roko ven iz ust).

Samozadovoljevanje

Med razvadami, ki se lahko pojavijo pri starejšem šolskem otroku je tudi dotikanje oziroma drgnjenje spolovil. Vedenje odrasle pogosto preseneti in spravi v zadrego. Pri otroku ne gre za pravo samozadovoljevanje in nima erotičnega pomena. Otroci v predšolskem obdobju raziskujejo in spoznavajo svoje telo, medtem pa ugotovijo, da je dotikanje spolovil prijetno, pri nekaterih pa se razvije v navado s katero sproščajo napetost. Gre za povsem normalno vedenje in pomembno je, da se odrasli tako odzovete. Kot pri drugih razvadah ni priporočljivo pretirano posvečanje pozornosti in opozarjanje otroka, vedno ko se vedenje pojavi. Še posebej pomembno je, da otroku ne vzbudite občutka sramu in manjvrednosti. Če se samozadovoljevanje pojavlja občasno, npr. zvečer pred počitkom, je priporočljivo, da otrokovo vedenje ignorirate. Kadar je vedenje moteče, preusmerite otrokovo pozornost, tako da ga zamotite z drugo dejavnostjo. Več pozornosti potrebuje, kadar je samozadovoljevanje stalno, otroka ovira pri igri ter drugih vsakdanjih dejavnostih ali se pojavlja skupaj z drugimi vedenjskimi spremembami. Kadar imate občutek, da se otrok praska, je potrebno preveriti tudi možnost infekcije.

Kakšne naj bodo meje, pravila

Pri pravilih, omejitvah, ki jih postavljamo, je pomembno, da so:

– realna, torej pomembna (to pokažemo z verbalno in neverbalno komunikacijo: ton glasu, očesni kontakt),

– nadzorovana (pohvalimo upoštevanje pravila in ne le graja, kadar je pravilo prekršeno, s tem namreč otroku sporočamo, da dobi našo pozornost samo takrat, kadar se vede neustrezno),

– razumljiva, jasna, primerna starosti otroka (postavljanje meje dvoletniki ali petletniku sta dve različni stvari – petletnik bo od nas zahteval in pričakoval nekoliko več argumentacije, zakaj se nekaj ne sme, zakaj je dobro, da česa ne naredi ali pa naredi, dvoletnik pa naših dolgoveznih razlag ne potrebuje in jih tudi ne more sprejeti, ne je včasih pač samo ne)

– lahko jih uveljavimo brez slabe vesti in posredujemo z zahtevo, a prijazno.

Meje ne postavimo zato, ker je nam, odraslim, bolj udobno, temveč zato, ker jih potrebuje otrok. Otroku ne rečemo, naj ne sili na sprehod, samo zato, ker se nam ne ljubi iti ven. Ne mu rečemo takrat, kadar nimamo časa ali je v tistem trenutku pomembno kaj drugega.

 

Moteče vedenje otroka

Zakaj se otrok vede moteče, kateri so vzroki za takšno vedenje?

– nepoznavanje pravil

– pravila niso jasna

– radovednost (zanima jih, kaj bi se zgodilo, če nekaj naredijo, tako se učijo)

– pridobivanje pozornosti odraslega

– ne počutijo se dobro »v svoji koži«

– so utrujeni ali bolni;

– ukvarjajo se z nečim, kar je zanje pretežko

– počnejo stvari, ki so običajno za otroke njihove starosti (določena vedenja so značilna za neko razvojno obdobje, ki bodo pač minila)

– to vedenje jim je prešlo v navado

– ne vedo, kaj bi počeli drugega (dolgčas)

– takšni so (nekateri otroci so glede na svojo osebnost bolj, drugi manj živahni, otrokove osebnosti ne moremo popolnoma spremeniti, temveč ga moram sprejeti takšnega, kot je)

– posnemajo nekoga drugega, npr. starše ali vrstnike

– imajo resnejše težave (potrebuje strokovno pomoč)

Vsak starš najbolje pozna svojega otroka in če se z njim ukvarja, z njim preživi veliko časa, bo opazil spremembe vedenja pri otroku in znal preceniti, kaj bi lahko bil vzrok za to.

Razvojne potrebe otrok od 0 do 1 leta

Razvoj v prvem letu življenja otrok je temeljni, takrat se razvija temeljni občutek zaupanja do sebe in sveta okrog sebe. Zelo pomembno je, da so izkušnje v prvem letu življenja ugodne, prijetne.Otrok naj bo v prvem letu deležen tako telesnega kot tudi duševnega ugodja.

Pomembno je, da so njegove osnovne potrebe po hrani, negi, toplini, varnosti zadovoljene. Že v prvem letu se pri otroku razvija tudi samozavedanje, medtem ko je sposobnost ločevanja sebe od drugih prisotna takoj po rojstvu. Če bo otrok imel negativne izkušnje z najbližjimi, bo zaradi negativnih doživljanj tudi sam doživljal občutek, da on ni vreden, da je slab, kar pa je lahko slaba popotnica za kasnejši razvoj.

Kako opremiti otroško sobo

Veliko staršev že v času nosečnosti začne pripravljati otroško sobo, na koncu pa so razočarani, ker njihov dojenček ni rad sam v svoji čudoviti sobi, temveč želi biti v bližini staršev, zato se kaj kmalu zgodi, da se zibelka ali otroška postelja preseli v spalnico staršev. Majhni otroci se v tihi sobi počutijo neprijetno, poleg tega je ponoči bližina otroške postelje dobrodošla ali pa otroci zelo radi prespijo tudi skupaj s starši v njihovi postelji.

Kdaj je primeren čas, da otroka prestavite v svojo sobo?

Prof. dr. Ljubica Marjanovič Umek, razvojna psihologinja, razlaga, da bi težko na splošno določili starost otroka, ki naj bi bila primerna za to, da starši “preselijo” otroka v svojo sobo. To je v veliki meri povezano s siceršnjimi pogoji, ki jih imajo starši v stanovanju in ne nazadnje tudi z njihovo odločitvijo npr. ali bodo prvi mesec ali mesece večkrat na noč vstali in šli v otroško sobo, ali bodo raje imeli dojenčkovo posteljico v spalnici. Če imajo možnosti, potem večina staršev v tretjem, četrtem mesecu preseli otroka v njegovo sobo in ga “spremlja” z baby monitorjem, nekateri pa to naredijo že takoj. Pomembno je, da se oni počutijo dobro in imajo občutek, da imajo stvari pod nadzorom. Z vidika razvoja pa začne otroka že po drugem, tretjem mesecu njegove starosti zanimati okolje okoli njega, zato je prav, da mu v tem okolju (v spalnici ali v otroški sobi) tudi ponudimo dražljaje, ki jih lahko gleda, posluša, preizkuša z gibi rok, nog in celega telesa.

Vpliv selitve v svojo sobo

Običajno imajo mlajši otroci nekoliko več težav, če so prej svojo sobo delili s starši, kot pa starejši. Psihologinja Neža Ajdišek poudarja, da če je otrok bil vajen, da je v sobi skupaj s starši, potem bo selitev v svojo sobo pri večini verjetno terjala določeno obdobje prilagajanja. Starši lahko otroku pomagajo tako, da ga vključijo v pripravo in opremljanje nove sobe, se z njim pogovarjajo o tem, mu to predstavijo kot pozitivno spremembo in mu zagotovijo, da bodo kljub temu, da je v svoji sobi, poskrbeli zanj. Če je otroka strah, je pomembno, da se ohrani večerni ritual, ki ga otrok ima. Nekaterim otrokom pomagajo tolažilne igrače ali lučka ob postelji ali na hodniku. Pogosto pa otroci s sprejemanje nove sobe nimajo težav, saj jo težko čakajo in se zelo veselijo tega, da bodo končno imeli čisto »svojo« sobo.

Delitev sobe z bratci in sestricami

»Če je med otroki velika starostna razlika, potem skupna soba verjetno ne bo najbolj primerna rešitev, saj imata mladostnik in predšolski otrok le »malo skupnega« v smislu interesov, obveznosti, potreb. Če so si sorojenci starostno blizu, pa je odločitev, da o tem, da bi bili v skupni sobi, lažja, pogosto pa izkušnje staršev kažejo tudi, da zelo smiselna. Bratje in sestre so pogosto krasni igralni partnerji, zato je skupna soba ne le prostor, kjer spijo, temveč tudi prostor za igro in številna vsakodnevna opravila. Skupna soba lahko sorojence še bolj poveže, hkrati pa jim daje možnost, da se naučijo živeti skupaj, se drug drugemu prilagajati, pomagati, počakati, učiti drug od drugega. Ko so otroci šoloobvezni, so si lahko med seboj dober zgled pri učnem delu (včasih pa je ravno pri tem treba biti pozoren, da drug drugega pri učenju ne motijo).«

Kako opremiti otroško sobo

Ko se družina odloči za opremljanje otroške sobe za predšolskega otroka, je smiselno upoštevati otrokove želje in interese. Otroška soba in njeno opremljanje je lahko za otroke prava »pustolovščina«. Starši mu lahko pokažejo različne sklope pohištva, otrok pa se odloči za tistega, ki mu je najbolj všeč. Otroka lahko vključimo tudi v izbiro barv za stene, pomaga lahko pri izbiri stenske dekoracije, preproge, posteljnine. »Tako se bo otrok čutil pomembnega in upoštevanega, čutil bo, da je prispeval svoj delež in da so ga starši slišali, kar je izredno pomembno sporočilo, ki ga moremo in moramo starši dati svojim otrokom.«

Otroška soba, foto Alples
Otroška soba, foto Alples

 

Soba za malčke

»Ko otrok shodi, začne še bolj spoznavati svet okoli sebe. Z rokami išče in dosega police, odpira omare itd. Zato morate biti pozorni, da predmeti na omarah ne bodo ogrožali otrokove varnosti. Sestavni deli otroške sobe so postelja, omara, otroška mizica s stolčki ter razni dodatki, kot so risalne table, zaboji za igrače itd. Otrok v sobi potrebuje predvsem prostor za igro. Pri izbiri pohištva svetujemo, da izbirate predvsem pohištvo, ki je uporabno, trpežno in enostavno za čiščenje, prav tako je najbolje, da so barve sten pralne. Stene so v tem obdobju pisane in polepljene,« svetuje Maja Blažič, oblikovalka notranje opreme.

Temperatura in prostor za igro

»Temperatura otroške sobe mora biti primerna, to pomeni ne prevroče, ne prehladno. Optimalna temperatura je med 21 in 22 stopinjami Celzija. Poleg tega je pomembna tudi vlažnost sobe, posebno v zimskih mesecih. Otrok v svoji sobi potrebuje prostor za igro oziroma za svoj razvoj,« pravita Manja Plesničar in Mateja Metličar.

Izjave staršev

Andreja Kovič: »Naš mali Jan ima svojo zelo, zelo majhno sobico. Njene mere so 2 m x 3 m. Ima pa SVOJO SOBO! Preden jo je dobil, smo vsi skupaj spali v dnevni sobi. Sicer je spal v svoji posteljici poleg najine. Otroško sobo je dobil, ko je bil star 10 mesecev, ker smo v hiši moževih staršev dobili dodaten prostor, da smo si lahko uredili spalnici. Ločili smo jo s predelno steno in dobili najino spalnico, skozi katero se pride v otroško sobo. Vanjo smo namestili prejšnjo otroško posteljico, predalnik, nekaj igrač in knjig. Na steno sem narisala “žirafometer” in tri manjše slike Žiraf, ki jih zelo rad opazuje in jih boža. Na novo sobico se je hitro privadil, saj je bil veliko časa prisoten, ko smo jo urejali, da se je počutil domače. Zdaj zaspi čisto sam. Težave ima s spanjem v drugih prostorih, tako da mu je sobica najverjetneje prijetna.«

Tina Cigale: »Najini trije otroci imajo svojo sobo, starejša dva že spita v njej, najmlajša Blažka pa je še v najini sobi. Ano sva preselila v svojo sobo, ko je bila stara pol leta. Takrat je namreč prespala večino noči. Problema pri selitvi sploh ni bilo, saj je bila še premajhna, da bi se sploh zavedala, kje je. Vsi smo se tako bolj naspali. Jakob je šel v svojo sobo pri starosti leto in pol, ko je na svet privekala naša najmlajša in ji je moral “odstopiti mesto”. Imel je nekaj težav, ker ga je Ana motila in zvečer ni mogel mirno zaspati, zdaj pa ne zna več spati brez nje. Starejša spita kar na velikih jogijih na tleh, tako je to prostor za spanje, igranje, skrivanje in “domači trampolin”. Soba ima minimalno količino opreme, da ostane čim več prostora za igranje. Tako imata poleg jogijev še malo mizo in dva stolčka, police za igrače in hiško, ki sta jo dobila v dar od starih staršev. Stene krasijo njune umetnine.«

Koristni napotki za vpis v vrtec

»Starši naj pri izbiri vrtca upoštevajo predvsem specifične potrebe svoje družine: oddaljenost od doma in službe, delovni čas vrtca, tip programa, urejenost igralnic, zunanje površine. Nekateri želijo več dodatnih dejavnosti tako za otroke kot za starše. Če je v družini več otrok, ki vrtec že obiskujejo, je verjetno lažje, da so vsi v eni enoti,« svetuje vzgojiteljica Milena Urankar.

Prednosti in slabosti varstva v vrtcu

Prednosti Slabosti
Otroku nudi strokovno usposobljeno osebje, ki pozna razvojne značilnosti otroka in spodbuja njegov razvoj. Programi v vrtcih so sestavljeni tako, da pokrivajo vsa področja otrokovega razvoja starosti primerno.Večja obolevnost otrok, vsaj v prvem letu otrokovega bivanja v vrtcu, kot posledica večjega števila otrok z različnimi virusi in bakterijami. V tem obdobju boste verjetno pogosteje potrebovali bolniški dopust, kar lahko predstavlja problem na delovnem mestu. A gospa Urankar pravi: »Tudi to v večini primerov kmalu izzveni, otrok postane odpornejši in posledično manj odsoten.« Nekateri strokovnjaki so tudi mnenja, da mora otrok določene bolezni enkrat preboleti in da je predšolsko obdobje bistveno primernejše za to kot potem kasneje, ko so otroci že v šoli in lahko daljša odsotnost vpliva na težje spremljanje učne snovi.
Vrtci so urejeni po določenih strogih standardih: strokoven kader, urejene igralnice in zunanje površine, kvalitetne igrače, ki omogočajo primeren razvoj, uravnotežena prehrana.Prezasedenost vrtcev: pogosto starši ne dobijo vrtca, ker imajo premalo točk na uvrstitvenem seznamu. Staršem svetujemo, da oddajo prošnjo za vrtec že takoj po rojstvu otroka, da se čim prej uvrsti na seznam. Poleg tega naj bodo že v času porodniškega dopusta pozorni, kakšne so kapacitete v posameznih vrtcih v njihovi okolici, ter spremljajo morebitne javne razpise o prostih mestih.
Socializacija je zelo pomembna – navezovanje stikov z vrstniki in usvajanje osnovnih veščin v določenem razvojnem obdobju. »Otrok potrebuje družbo sovrstnikov, socialne izkušnje. Naučiti se mora prilagajanja in osnovnih družbenih pravil, kar je kasneje, v šolskem obdobju, nujno potrebno,« pravi Milena Urankar.Cena vrtca variira glede na določene družinske prihodke in za nekatere družine pomeni kar precejšen finančni zalogaj znotraj družinskega proračuna.
Možnost izbire med posameznimi vrtci, znotraj teh pa med različnimi programi glede na čas izvajanja (dnevni, poldnevni in skrajšani programi) in glede na osnovna programska načela (kurikulum za vrtce, montessori pedagogika, verski ipd.). Nekateri vrtci nudijo več dodatnih dejavnosti, ki so navadno plačljive, kot so plesne urice, likovne dejavnosti, plavanje ipd.  

Kdaj in kako poteka vpis

V vrtec je mogoče vpisati otroke stare od 11 mesecev do vstopa v šolo oz. ko se staršu izteče starševski dopust v obliki polne odsotnosti z dela (to je še posebej pomembno v primeru podaljšanja porodniškega dopusta zaradi različnih zdravstvenih razlogov pri otroku).
Enkrat letno se objavi javni vpis novincev za naslednje šolsko leto, ki se izvede običajno v mesecu marcu, na podlagi javnega poziva na oglasni deski in spletni strani vrtca ter občine.
Vloži se vlogo za vpis otroka v vrtec, h kateri je treba priložiti zahtevana dokazila.
Če je v vrtec vpisanih več otrok, kot je prostih mest, o sprejemu odloča komisija. Komisijo imenuje svet vrtca v soglasju z ustanoviteljem (občina, zasebnik).

»Informacije o vpisu so dostopne na občini ter v posameznih vrtcih. Za podrobne informacije v zvezi z vpisom, se lahko starši obrnejo na svetovalno službo vrtca,« še dodaja Renata Hojs.

Vpis otroka med letom

Vrtec vpisuje predšolske otroke v svoje programe vse leto, pravi ravnateljica Renata Hojs. To pomeni, da lahko starši oddajo vlogo kadarkoli in v primeru prostih mest za določen letnik rojstva se otroka v vrtec sprejme. Veljati pa mora tudi starostni pogoj (dopolnjenih 11 mesecev) in zaključen starševski dopust v obliki polne odsotnosti z dela.

Se vpis v javni in zasebni vrtec med seboj razlikujeta

V določenih občinah je vzpostavljen enoten vpis v vrtce – t. i. centralni vpis, ki poteka na način, pod pogoji in po postopku, ki ga določi občina v skladu z določbami Zakona o vrtcih. Pravilnik o sprejemu otrok v vrtec velja tako za zasebne kot javne vrtce, zato se pozanimajte, če je centralni sistem vzpostavljen tudi v vaši občini.

Razporeditev v oddelke

Glede na starost ločimo oddelek prvega starostnega obdobja (od 1. do 3. leta starosti) ter oddelek drugega starostnega obdobja (od 3. leta starosti do vstopa v šolo).

  • Nato pa ločimo še starostno homogene oddelke – otroci v oddelku so približno enako stari (v razponu enega leta),
  • starostno heterogeni oddelki – v oddelku so različno stari otroci enega starostnega obdobja (npr. 1–3 let in 3–6 let),
  • kombinirani oddelki – vključujejo otroke iz obeh starostnih obdobij (npr. 1–6 let).

Otroci so razporejeni v oddelke, in sicer do 12 v prvem starostnem obdobju, do 22 otrok v drugem starostnem obdobju na oddelek. Občina ustanoviteljica lahko število otrok v posameznem oddelku poveča za največ dva otroka.

Poslovni čas vrtcev

V večini primerov vrtec obratuje 10–11 ur, vsak delovni dan v tednu, nekateri pa opravljajo tudi dežurstva ob sobotah. Najpogostejši poslovni čas vrtcev je od 5.30 ali 6.00 do 16.00 ali 16.30. Poslovni čas vrtca se prilagaja potrebam staršev po vključitvi v programe vrtca. Nekateri vrtci ponujajo staršem tudi popoldanski ali izmenični program.

Za starše neprijetni stavki

»Zakaj? Zakaj? Zakaj?«

Otroci veliko sprašujejo, delno iz svoje otroške radovednosti, včasih pa zato, da bi pritegnili vašo pozornost. Če dobite občutek, da ste se z malčkom zapletli v neskončno igro vprašanj in odgovorov, mu prisluhnite, ali vas sprašuje premišljena vprašanja ali želi le pritegniti vašo pozornost. Če želi le pritegniti vašo pozornost, vi pa nimate časa z neskončnim odgovarjanjem, ga objemite, mu pokažite, da ste ga opazili in povejte, da imate trenutno delo in da se bosta pogovorila kasneje. Njegovo pozornost skušajte preusmeriti k nečemu drugemu (npr. »poglej, kako zanimivo drevo ali mi prineseš pokazati, kaj si zgradil iz lego kock«).

 »Hočem to in to takoj!«

Mnogo starši poznamo dramatične trenutke v trgovini – staršem se mudi, z nakupovalnim seznamom v roki ali le v glavi tečemo od police do police, naš malček pa se kar na lepem spomni, da »hoče novo igračo« ali »ta veliko čokolado«. Takšne trenutke je najbolje preprečiti tako, da se jim skušate izogniti že vnaprej. Trgovine so namreč narejene tako, da potrošnika privlačijo in otroci niso izvzeti.

Pred odhodom v trgovino se z otrokom pogovorite, kako vam bo v trgovini pomagal (npr. vozil voziček, iskal reči iz nakupovalnega seznama). Dogovorita se tudi, če mu dovolite nakup ene malenkosti (npr. enega priboljška, otroške revije, novega svinčnika …). Če otrok sredi trgovine kljub vnaprejšnjemu dogovoru z izbruhom želi doseči svoje, mu ponudite izbiro – ali se umiri ali pa bosta odšla takoj domov. Če se umiri, ga, ko opravite nakup pohvalite, da vam je bil v pomoč in da se je držal pravil. Če ne neha, ga primite za roko, vzemite v naročje in skupaj z njim zapustite trgovino. Razložite mu, da sta zapustila trgovino zato, ker se ni držal dogovora in da to ni bilo uredu. Skušajte ostati čim bolj mirni in kljub neopravljenemu nakupu vedite, da ste za otroka naredili več kot bi s popuščanjem – naučili ste ga, da se je potrebno dogovorjenega držati. V prihodnje boste zagotovo bolj uspešni.

 »To je moje, pusti pri miru«

Malčki težko dovolijo, da bi se drugi igrali z njihovimi igračami. Če vidite, da je prepir popolnoma nedolžen, pustite, da se otroci dogovorijo sami in se ne postavljajte na nikogaršnjo stran. Da pa bi se izognili podobnim prepirom, malčka naučite, da bo delil in da se bo naučil sklepati kompromise – otrok naj vas vidi, kako delite stvari z drugimi; ko se igrate z njim, ga spodbudite: »Se bom lahko igrala s tem avtomobilčkom, ko se boš ti nehal igrati z njim?« Otroke lahko od prepira odvrnete tudi tako, da jim ponudite alternativo, na primer drugo igračo. Ne pozabite na pohvalo, ko se otrok lepo igra in deli svoj igralni material.

 »Ne!«

Ko se malček začne zavedati samega sebe, se nauči reči tudi odločen »Ne!«, kadar nečesa noče narediti. To je znak otrokovega osamosvajanja in je v določen razvojnem obdobju precej značilen (okrog drugega do tretjega leta). Včasih starši ugodijo njegovi želji in dopustijo, da tega ne naredi. Hkrati pa se mora naučiti, da je včasih treba narediti tudi kaj, kar mu ni všeč. Včasih otroci ob tem burno reagirajo, v teh trenutkih skušajte ohraniti čim bolj »mirno kri«. Včasih deluje že, če otroku pustite malo časa, včasih je najbolj učinkovita preusmeritev pozornosti, pri nekoliko starejših otrocih pomaga pogovor.

»Pa kaj potem!«, »Utihni!«

Če vaš otrok jezika, pomislite, kako sami govorite z njim. Otroku razložite, da ne more imeti vsega in da mora vsakega človeka spoštovati in da takšnih izjav ne boste dovolili (»Ne dovolim, da tako govoriš z menoj ali z drugimi, ker to ni prav.«). Malčki običajno še ne zmorejo toliko kritične refleksije, da bi sami razmilili o svojih besedah, štiri in petletnike pa že lahko spodbudimo, da skupaj z nami razmislijo, kako bi se sami počutili, če bi jim nekdo nekaj takšnega rekel. Vprašajte ga, kaj bi bilo boljše, da bi rekel.

Preklinjanje – »Tristo kosmatih medvedov!«

Kadar preklinja malček, pomeni, da z jezikom eksperimentira in preizkuša nove besede, zaradi katerih mu odrasli običjano namenijo dodatno pozornost. Otroku tako enkrat jasno povejte, da ni prav, da tako govori, ob naslednjem preklinjanju pa ga preslišite. Otrok bo besedo lahko še nekajkrat preizkusil, a ko bo ugotovil, da s tem ne vzbudi zanimanja pri starših, bo hitro izgubil veselje. Odrasli pa moramo paziti, da smo otroku zgled.

»Smo že prišli?«

Ker malčki še niso usvojili sposobnosti, da bi sedeli pri miru, jim je med vožnjo z avtomobilom velikokrat dolgčas, zato so nepotrpežljivi, se cmerijo ali kako drugače izražajo svoje nelagodje. Če stanje postane neobvladljivo, se ustavite in povejte, da boste z vožnjo nadaljevali takrat, ko se bodo umirili. V tem času se dodobra razgibajte. Pomembno je, da pred daljšo potjo načrtujete več postankov in otroke med vožnjo zamotite z različnimi aktivnostmi (zvočne pravljice, igrice, opazovanje okolice, pesmice …).

»Ne maram te več!«, »Grda mami!«, »Sovražim te!«

Zavedati se morate, da takih besed ne smete jemati osebno, čeprav vas prizadenejo. Otroci te besede izrečejo v navalu jeze in besa, kar pa ne pomeni, da mislijo resno. Otroku ne odgovorite enako, temveč mu povejte, da ga imate pa vi radi in da veste, da je to rekel, ker je jezen/jezna.

 

Viri: Faber, A., Mazlish, E., 1996. Kako se pogovarjamo z otroki in kako jih poslušamo.; Shapiro, S., Skinulis, K., 2002. SOS knjiga za starše.; Cowley, S., 2007. Kako krotiti malčke.