Avtorji Objave od Nevenka Janež

Nevenka Janež

univ. dipl. psih., IZZIV, izobraževanje, svetovanje in posredništvo

Neusklajenost pri vzgoji

 »Vsekakor je po mojem mnenju to, da sta starša vzgojno usklajena, ne glede na to, ali je družina skupaj ali sta razvezana, zelo pomembno«, pravi Nevenka Janež.

»V primeru, da prihaja do razhajanj, priporočam medsebojni dogovor med staršema. Pred otrokom morata nujno nastopiti enotno in usklajeno, sicer ustvarjata idealne pogoje za razvoj manipulativnosti pri otroku. Tudi če imata starša različna mnenja, nikoli ne bi priporočala, da to izražata vpričo otroka, kajti v otroku nastane potem zmeda, otrok potem začne pri sebi razvijati občutek krivde, otrok je tisti, ki vleče nase občutke, da se zaradi njega starša prepirata, četudi so vzroki povsem drugje. Poleg tega pa smo odrasli ljudje tisti, ki imamo izkušnje v življenju, in na določeno situacijo se mi odzovemo drugače in ji ne pripisujemo tolikšnega pomena kot otrok, ki teh izkušenj nima. Zanj je morda en vsakodnevni prepir, ki morda niti ni prepir, le bolj intenzivno izražanje mnenj, lahko čisto drugačna situacija, kot pa recimo za odrasle, in otrok to doživlja čisto drugače. Včasih smo starši premalo pozorni in se premalo zavedamo, da smo ves čas opazovani s strani otroka, tudi takrat, ko se tega ne zavedamo.«

Nevenka Janež pravi, da otroci neusklajenost med starši zelo hitro začutijo, in ker je človeška narava naravnana na iskanje ugodja, pričnejo to spretno izkoriščati. Najpogosteje to zasledimo pri otrocih razvezanih staršev, kjer starša še nista uspela razčistiti medsebojnega partnerskega razmerja in »se kopja lomijo na ramenih otrok«.

Sproščena starša sta starša, ki vlagata v dinamiko odnosa lahkotnost, vedrino, in taki otroci so sproščeni, zlahka izražajo čustva. Kadar pa je v odnosih izražena napetost,  ki je odraz konstantnega, stresnega stanja, se bo otrok odzval. Če gledamo obdobje zgodnjega otroštva,  bo otrok stanje napetosti izražal z jokom. Tudi če so kakršnikoli strahovi, bojazni, ki so prisotne pri starših, bo otrok zelo jokal.

“Najboljša” vzgoja

Nevenka Janež pravi: »Starši imamo svoje predstave o vzgoji otrok, to drži, vendar idealov ni ne pri otrocih in tudi ne pri starših. Predstave in pričakovanja, ki jih razvijamo do svojih otrok, gotovo vplivajo na otroke in jih potemtakem tudi razvijejo do neke mere. Pozitivne vzorce otroku pomagamo razviti z lastnimi zgledi v čustvenem, socialnem in moralnem smislu. Na primer: delovni starši s primernim vzgojnim pristopom in zgledom privzgojijo otrokom primeren odnos do dela, moralnega presojanja, socialnih veščin …«

»Starši imamo na voljo ogromno priročnikov, različne informacijske poti, kako pridobiti nova spoznanja, vendar pa ni nujno, da se staršem vsa ta pričakovanja, da je otrok samozavesten, iskren, potrpežljiv, priden, ubogljiv, da dosega uspehe v šoli in podobno, tudi uresničijo. Velikokrat se je pokazalo, da en otrok v veliki meri dosega ta pričakovanja, drugi otrok pa ne, in potem je to za otroka, ki nekako “razočara” svoje starše, zelo boleče in ga spremlja skozi vse življenje.«

Nevenka Janež še dodaja, da je res, da ko se starši osredotočimo na svoja pričakovanja, potemtakem je tudi velika verjetnost, da se tudi uresničijo. »Torej, če bom jaz od svojih hčerkic pričakovala, da bosta takšni in takšni, to pomeni, da je to v mojem vrednostnem okviru in skozi vzgojo privzgajam značajske poteze pri otroku. Če poenostavim, torej, če je moja vrednota poštenje in iskrenost, bosta zagotovo obe moji hčerkici vzgojeni v tej smeri in bo to vrlina, ki jo bosta razvili, saj živita v takšnih okoliščinah.«

Najpomembnejše, kar si pri vzgajanju otrok morate zapomniti, pa je, da sprejmemo otroka takšnega, kot je! 

Vloga matere in očeta

Univ. dipl. psih. Nevenka Janež pravi, da se vloga matere in očeta začne s trenutkom spočetja, prav tako tudi prevzem odgovornosti. Pomembna je tudi osebnostna zrelost v psihosocialnem smislu, in sicer obeh staršev ali pa vsaj enega od njiju. Zlasti, ko naletijo starši na kakšne kritične situacije, saj je današnji način življenja dokaj zahteven in tudi starši se v svoji vlogi spoprijemamo z različnimi dejavniki, ki morebiti vplivajo na čustveno napetost. Vsa naša občutenja se odražajo tudi v odnosu do otrok, še dodaja Nevenka Janež.

«Oče in mati morata znati začutiti otroka. Mati je tista, ki nudi objem, toplino, daje otroku občutek varnosti, oče pa je tisti, ki stoji trdno ob njej, in otrok mora to čutiti. Od tod mora tudi nujno izvirati usklajenost v vzgojnem pristopu. Danes pri vzgoji oče nikakor ni izvzet, saj so časi strogo porazdeljenih vlog med staršema (mati skrbi za gospodinjstvo in vzgojo, oče za materialno plat družine) že davno mimo. Odločilna pri tem je psihosocialna stabilnost staršev in jasno opredeljeni vzgojni principi – vzgoja, kjer so pravila jasna in ne dvoumna in meje jasno zastavljene, pri tem pa ne ogrožajoče za dostojanstvo otroka.

Vpliv sproščenosti/napetosti matere na dojenčka

Sproščena starša vplivata na otroka, da je tudi sam sproščen, poglejte si nasvete Nevenke Janež, IZZIV, Izobraževanje, svetovanje in posredništvo.

Sproščena starša, sta starša, ki vlagata v dinamiko odnosa v družini. Taki otroci so sproščeni, zlahka izražajo čustva. Kadar pa je v odnosih izražena napetost, ki je odraz stresnega položaja, se bo pa otrok odzval. V zgodnjem otroštvu bo otrok stanje napetosti izražal z jokom.

Mama mora biti sproščena, ko doji, saj se vse prenaša. Situacija dojenja je tudi močen psihosocialni moment. To je situacija, kjer otrok vzpostavlja stik z materjo, vonja kožo, čuti njeno toplino, občuti ritem srca, ritem dihanja. In če je mati sproščena, potem so vsi fiziološki procesi taki, ki otroka pomirjajo ali pa nasprotno.

Katere tipe vzgoje poznamo

Ločimo tri tipe vzgoje: avtokratski, anarhični in demokratični vzgojni tip. Največkrat pa boste starši prepoznali mešanico dveh tipov vzgoje.

Avtokratski tip vzgoje bi lahko z drugimi besedami imenovali »trda družina«. To je  tista vzgoja, ki je neomajna, spominja na opečnato steno, kjer praktično ni mogoče premikati zidakov. Avtoriteta je visoko nad otroki, otroci se naučijo, kako morajo delati in razmišljati, zato, da bodo ugajali svoji avtoriteti, torej staršem. Ljubezen je skrajno pogojena v smislu, če boš naredil tako, kot jaz pričakujem, potem te imam rad, in to otroci zelo čutijo tudi, če ni govorjeno. Otrok pod vplivom te vzgoje odraste v osebnost, ki ima nizko samopodobo, ima slabo mnenje o sebi, ni samozavesten in nujno potrebuje, tudi kasneje v življenju, oporo, da lahko funkcionira. Taki otroci so lahek plen kvarnih vplivov, lahek plen ulice in svojega mesta ne najdejo v družini, zato težijo k temu, da hitro pobegnejo iz nje, sprejeti pa so v zunanjem svetu, torej na ulici. Z drugimi besedami – nimajo lastne hrbtenice.

Ravno nasproten avtokratskemu je anarhični tip vzgoje, lahko bi mu rekli tudi »mehka družina«. Gre za tip vzgoje, kjer vzgoje sploh ni, oblikujeta pa jo dve skupini staršev. Ena podskupina so tisti starši, ki so sami bili deležni strogega avtokratskega vzgojnega stila in imajo zaradi tega travmatično oziroma bolečo izkušnjo in se sami pri sebi odločijo, da bodo šli v drugo skrajnost. Medtem ko drugi tip staršev so tisti starši, ki so osebnostno nekoliko manj zreli in imajo že veliko dela z urejanjem samega sebe v osebnostnem, čustvenem, psihosocialnem smislu in jim preprosto zmanjka časa za otroke. Pri mehkem tipu vzgoje se starši ravnajo po trenutnem čustvenem vzgibu, kot jim pač v tistem trenutku uspeva. Za isto situacijo je danes rumeno, jutri rdeče, potem spet drugič modro … Ni postavljenih vzgojnih meja, ni reda v družini. Če je kdo od staršev utrujen in ni večerje, je to nekaj čisto običajnega. Zaradi tega otroci razvijejo izredno barvite manipulativne vzorce, kar pomeni, da se hitro naučijo obrniti okolico sebi v prid.  Tudi ti otroci ne razvijejo pozitivne samopodobe in so “lahek plen” kvarnega okolja.

Tretji vzgojni tip pa je demokratični vzgojni tip oziroma »prožna družina«. To je vzgojal, kjer otroci upajo izražati svoje mnenje, kjer so njihove vloge jasno zastavljene, otroci čutijo, da so spoštovani, zaupanja vredni, čutijo se tudi sprejete, ljubljene. Otroci znajo izkazovati ljubezen, znajo izražati mnenje brez negativnih posledic, starši druzina_4pa jim dajejo sporočila kot so: “Verjamem vate!, Zaupam ti!, Rad te imam!, Stojim za teboj! …” Otroci se razvijejo v čustveno in osebnostno zrele osebe, zlahka izražajo svoje mnenje in tudi brez strahu, da bi se zgodile negativne posledice. Ljubezen ni pogojevana in znajo se upreti različnim  negativnim situacijam – ravno zaradi te svoje močne hrbtenice.

Kateri je najprimernejši tip vzgoje?

Najprimernejši vzgojni slog je demokratični oz. t. i. prožna vzgoja. Gre za vzgojni pristop, ki je otroku prijazen, ga upošteva, ga nauči jasno izražati svoja mnenja brez neugodnih posledic zanj (kot npr. pri avtokratskem slogu, kjer je ljubezen do otroka pogojena). Demokratični vzgojni pristop sporoča otroku, kot smo že prej omenili, da je zaželen, spoštovan, enakovreden v družini, da mu starša zaupata, ga imata rada …

Ali se stili med seboj mešajo?

Težko najdemo izrazito en sam vzgojni slog. Podobno kot temperamenti pri človeku, ki se medsebojno mešajo, saj se mešata vsaj dva do trije temperamenti, med katerimi navadno eden dominira. Res je, v določenih situacijah se lahko zgodi, da starši spremenijo vzgojni slog in navadno se to dogaja pri vzgojnih momentih, ko se starš čuti nemočnega in se zboji za svojo avtoriteto. To se zgodi največkrat v družinah, kjer so bili starši vzgajani z avtokratskim vzgojnim stilom in si pri lastni vzgoji zapovedo, da »bodo ravnali povsem drugače«, v bistvu pa v trenutku nemoči »zapadejo« v vzgojo, ki jim je domača, četudi vedo, da ni ustrezna.

Pogoste menjave vzgojnih stilov vnašajo v otrokov svet zmedenost in niso priporočljive. Samozavestni ter čustveno in osebnostno zreli starši vedo, da je demokratičen vzgojni pristop prava smer in temu sledijo ne glede na situacije, v katerih se znajdejo z otrokom.

Ali lahko napovemo na podlagi vzgoje, kakšne lastnosti bo otrok razvil glede na način vzgoje?

Vsekakor je mogoče napovedati (vsaj do neke mere) v kakšno osebnost se bo razvil otrok (predvsem v smislu značajskih potez), a temu se pridružujejo še drugi dejavniki: genetski zapis, okolje s kulturo, ki jo razvija in tradicijo (v katerem se posredno odraža tudi vzgoja), otrokova samoiniciativa. Tako anarhičen kot avtokratski tip »razvijeta« otroke z negativno samopodobo, manipulativnimi vzorci in potlačenimi agresivnimi vzgibi …