Authors Posts by Marko Juhant

Marko Juhant

http://xn--mrlj-fua.si/

specialni pedagog

Večni nasveti vzgoje

Eno izmed izhodišč vzgoje je zavedanje in poznavanje lastnih vrednot. Katere so tiste vrednote, po katerih živite svoje življenje? Pri vzgoji je zavedanje lastnih vrednot pomembno, saj jih potem lahko prenašate tudi na svojega otroka. Ne iščete rešitev, ki izhajajo iz drugih sistemov ali prepričanj, ki lahko izhajajo iz drugačnih vrednot. Saj ko se le te vrednote in prepričanja pomešajo, se lahko začnejo izključevati med seboj in pri vzgoji povzročijo zmedo.

Pristop do učenja samostojnosti

Primer učenja otroka samostojnosti: Otrok se gre sankati s staršem. Starš vidi, da so rokavice ostale na polici v predsobi in otroka vpraša: »Ali imaš rokavice?« Otrok odgovori: »Imam jih.« Odpravita se od doma. Starš je namesto otroka vzel rokavice iz police v predsobi. Ko prideta do sankališča, otrok reče, da ga zebe v roke. Takrat starš odvrne: Nadeni si rokavice, saj si rekel, da jim imaš. Na koncu pogovora da starš rokavice otroku. (Takšno vedenje pogosteje izkažejo mame.)

V obratni smeri pa starš (pogosteje so to očetje), v enakem primeru in pogovoru, ne vzame rokavic, ampak jih pusti na polici v predsobi. Otrok doživi lekcijo; danes me je zeblo, ker sem mislil da rokavice imam, a jih nisem vzel.

Otrok bo v prvem primeru dobil vtis, da bo starš poskrbel zanj. Drugi primer pa je primer učenja samostojnosti otroka skozi lekcijo. Otrok prvega starša bo takšno skrb pričakoval tudi ko bo starejši ali najstnik (saj bo že  starš poskrbel za vse).

Zavedanje svojega vedenja

Starš se mora vprašati, kaj je otroku v korist, in ne kaj sam čuti, da bi naredil. Tudi staršem je težko vedno ravnati prav, najlažje je narediti, to da otroku takoj damo, omogočimo in dovolimo vse. Po principu ‘zlata mami’, ‘zlati očka’. Otrok je takrat res nasmejan, morda 15 sekund, potem pa si že ponovno želi nečesa novega in ni več srečen. Medtem ko, če otroku daš to, kar dejansko potrebuje in ne pretirano več, se pri otroku gradi samostojnost (tako sam išče, kako bi nekaj dosegel, ali pa osmišlja lekcije, ki se jih je naučil). Pogosteje, kot izpolni samostojne podvige bodisi kaj ustvari, bodisi kaj doseže, bolj je ponosen nase, zadovoljen in gradi samostojnost.

Kako zgraditi občutek, da si dober starš

Prav je, da starš občuti svoja čustva in začuti skrb za otroka. Hkrati pa se ob tem vpraša, ali je njegovo ravnaje ustrezno? Ali bo naslednjič otrok nekaj storil sam od sebe (npr. vzel rokavice), če danes starš ravna na en ali drugi način? V primeru, da prepozna, da otrok naslednjič ne bo vzel rokavic, potem naj bi starši ravnali drugače. Čeprav boste morda (zaradi lekcij, ki jih doživlja otrok) imeli občutek, da ste slabi starši ali vam bo okolica skušala vcepiti to mišljenje.

Začetek izgradnje samozavesti v vašo vzgojo je, da poznate svojega otroka. Da znate prepoznati, kaj otrok dejansko potrebuje, in ne kaj si želi. Želje so vedno velike. Na drugi strani pa so njegove potrebe z vidika razvojne psihologije jasne. Prepoznajte, katere so tiste lastnosti, ki jih mora otrok razviti oziroma doseči do posamezne starosti. Na primer do 4. leta starosti bodo predvsem deklice že rekle: »Pusti me, bom sama.« Otrok bo do tega leta že izgradil toliko samostojnosti, da ne pusti, da bi mu pri vsem pomagali. Pri teh letih pa se tudi že naučijo manipulirati s čustvi. Na primer, ko starš otroku v trgovini reče: »Ne bom ti kupil te igrače.« Otrok takoj odvrne nazaj: »Potem, te pa nimam več rad.« Starša, ki ne živi in ne pozna lastnih vrednot – npr. otrok naj bo samostojen, naj se nauči vedenja, ne more vsega dobiti, ne bo razvajen, bo izjava prizadela, saj se pogosto odpove vsemu zase, da ima vse za otroka.. V takih primerih bo samozavesten starš odvrnil: »Prav, jaz te imam vseeno rad.« Takšen odziv otroka popolnoma razoroži. Starš oddaja samozavest in zato zmore reči »ne«, otrok pa jo tako tudi občuti.

Pristop do nagrajevanja otroka

Pravilno je, da starši uporabljajo pristop, ki v tistem trenutku deluje. Vsekakor se čez nekaj časa izkaže, da ta pristop ne deluje več in ga bodo morali zamenjati. Nekateri otroci se bolje odzivajo in sprejmejo skupni pogovor, drugi nagrajevanje, tretji zbiranje točk, ki jih pripelje do uresničitve želje, nekateri obljubo, da se bodo lahko udeležili kakšne aktivnosti. Pri vzgoji otroka se morajo starši nekoliko znajti in uporabiti različne pristope. Zavedati se morajo, da se lahko zgodi, da otrok za enako vedenje od starša dobi drugačno obravnavo. To otroka zbega. V vzgoji se odraža tudi počutje starša – je spočit, naspan, mu je šlo v službi vse po načrtu, ali je slabe volje, nemočen, užaljen (tudi zaradi situacij, ki se zgodijo v vsakdanjem življenju). Ob takšnih občutkih je pomembno, kako starš reagira, ko otrok nekaj ‘ušpiči’. Pomembno je, da je starš stabilen in samozavesten ter zna prepoznati svoje  vrednote, pomembne za življenje, ki jih privzgoji svojemu otroku.

Kako spodbujati otrokovo nadarjenost

Nadarjenost otroka se lahko kaže v različnih oblikah in obsegih. Če bi starši trenutke, ki jih preživimo z otrokom, izkoristili kakovostno, bi opazili. A namesto tega v času, ko smo z otrokom, govorimo po telefonu, na koncu pa otroka peljemo na tečaj.

Vsak otrok je genetsko edinstven. Njegov potencial ima močno zasnovo, toda potrebuje spodbudno okolje (motivacijo), da lahko svoj potencial razvije. Zelo pomembno je, da nadarjenost otroka odkrijemo že v predšolskem obdobju in mu posvetimo dodatno pozornost, da bi svojo nadarjenost lažje razvil. Vendar je treba biti previden z opredeljevanjem, ker so vsi otroci še v razvoju. Pomembno je spodbujati napredek, njihove nadarjenosti, razvoj na vseh področjih pri vseh otrocih, hkrati pa prepoznavati individualne potrebe vsakega posameznika, tako v smislu morebitnih primanjkljajev na določenem področju kot presežkov v smislu nadarjenosti, ter jim nuditi največ v to smer. Vsi smo nadarjeni, vendar nimamo želje in možnosti, da bi nadarjenost razvili. Kljub temu, če tudi otrok ne napreduje v zgodnjem otroštvu, ni vse izgubljeno, morda bo kasneje razvil svoj potencial in zaradi svoje želje še hitreje napredoval.

Značilnosti nadarjenih otrok:

  • radovednost,
  • raznoliki interesi,
  • vztrajnost,
  • vedoželjnost,
  • spraševanje o vsem mogočem,
  • dajanje nenavadnih, redkih odgovorov,
  • zanimanje za ustvarjalne aktivnosti (ples, petje, literatura, glasba),
  • domiselnost,
  • sposobnost vodenja in vplivanja na druge,
  • razvit občutek za pravičnost,
  • samostojnost,
  • sposobnost empatije,
  • bogato besedišče,
  • spretnost v umetniški dejavnosti,
  • motorična spretnost.

Vendar iz tega še ne vemo, ali je otrok res nadarjen, morda je samo tako priden na vseh področjih. Razlikujemo med pridnim in nadarjenim otrokom, razlike se kažejo v:

Priden otrokNadarjen otrok
pozna odgovore,postavlja vprašanja,
je zainteresiran,je zelo radoveden,
ima dobre ideje,ima neobičajne ideje,
uživa v družbi vrstnikov,uživa v družbi starejših,
odgovarja na vprašanja.razpravlja o podrobnosti, analizira.

 

Otroci potrebujejo ljubezen, varnost in svobodo

Nadarjeni otroci so pogosto “težavni” s svojimi nenavadnimi vprašanji, domišljijo, niso radi omejeni. Potrebujejo torej “red”, ki jih ne bo omejeval v njihovi ustvarjalnosti. Pomembno vlogo pri razvoju nadarjenosti otroka imate starši. Spodbujajte otroke, da se preizkusijo na več področjih, poskusijo npr. več inštrumentov, različne športe itd. Predvsem pa, da dobijo podporo za napredovanje, ko pokažejo napredek, zanimanje. Otrok naj v vseh aktivnostih uživa, in naj to ne bo »zaveza« (npr. če se začne učiti klavir, da mora dokončati glasbeno šolo). Starši vse prevečkrat želite, kaj vse naj bi znal naš otrok, pozabljate pa na njegove želje in področja, ki ga morda bolj zanimajo, na katerih bi lažje napredoval, razvil svoj potencial. Vse preveč je tekmovalnosti med starši (primerjanje v vrtcih, na koliko krožkov hodi otrok, koliko inštrumentov igra ipd.). Če bo otrok užival v dejavnosti, bo uspešen in z veseljem hodil na ure, če pa bo »moral« hoditi, ker je to želja staršev, ne bo vidnega napredka, izgubil bo veselje, če ne tudi zasovražil.

Da bi starši spodbujali otrokovo nadarjenost, je pomembno, da odgovarjate na vsa otrokova vprašanja, z njim raziskujete. Svojim otrokom ponudite dejavnosti, v katerih se bodo lahko svobodno izražali: ne popravljajte njihovih slik, risb in drugih likovnih izdelkov, niti jih pretirano (nerealno) ne hvalite, ne nudite jim preveč pobarvank ter jih ne omejujte in ne utesnjujte z nesmiselnimi omejitvami. Potrebujejo jasna, smiselna pravila, ki jih razumejo, in naučiti se morajo upoštevanja teh pravil. Ponudite jim bogate glasbene dejavnosti, peljite jih v gledališče, veliko časa preživite z njimi ob knjigah, v naravi ob igri z naravnimi materiali, ki ustvarjalnost spodbujajo in ne zavirajo kot popolne igrače iz trgovin.