Authors Posts by mag. Nastja Mulej

mag. Nastja Mulej

Nastja Mulej

http://debono.si/nastja-mulej

magistra komunikologije, univerzitetna diplomirana ekonomistka in univerzitetna diplomirana sociologinja

Starši se lahko od otroka veliko naučimo

Mag. Nastjo Mulej smo vprašali kaj se lahko starši naučimo od otroka. Oglejte si zanimiv video.

Empatija, potrpežljivosti, pa mislim, da smo vedno vsi očarani nad to neskončno radovednostjo in voljo do življenja in ljubeznijo do vsakega dneva, ki jo nosijo s seboj. Mislim, da če otroka gledamo na tak način je otrok eden največjih učiteljev, ki jih ima vsak kdor kot starš. Ker verjetno ni človeka, ki bi se ga to ne bi dotaknilo, spremenilo in jaz bi si skoraj upala da trditi, da na boljše.

Saj vidimo ženske, ki postanejo mame, postanejo bolj samozavestne, ker glej, kaj mi je uspelo, čudež življenja, kreirala sem življenje, pri tem ko moški postanejo bolj odgovorni, kot so sicer današnji moški. Otrok je seveda ena najlepših stvari, najbolj naporna, grozno naporna ampak najlepša stvar, ki se nam lahko zgodi. Seveda, nočem idealizirat, otrok ti da vse najboljše, da ti tudi vse najslabše, kar na enkrat pozabiš skrbeti zase, skrbeti za partnerja, skrbeti za dvojino, imaš malo spanja, tako da seveda je tudi marsikaj neprijetnega, če ne postaneš potrpežljiv.

Kaj so Bonove tehnike razmišljanja

Mag. Nastja Mulej razlaga o knjigi Naučite otroka razmišljati in o tehniki z orodji PNZ.

The Bono je avtor 84 knjig, v tej knjigi Naučite otroka razmišljati je 30 različnih poglavij in vsako od teh ima 8 do 10 vaj, tako da The Bono ni enoznačen, ker je razmišljanje tako večplastno. Pravzaprav postaneš z treningov The Bonovih teorij gospodar svojih misli, ne pa žrtev svojega razpoloženja.

V knjigi v resnici piše, da je najlažje začeti z orodji PNZ – pozitivno, negativno, zanimivo in to lahko začnemo delati s štiriletnikom, in to preverjeno. Gre za to, da mi brez PNZ-ja za vsako stvar rečemo, mi ni všeč, mi je všeč, torej smo zopet žrtev svojega občutka, saj to da nam je nekaj všeč ali pa ne nastane na podlagi naših preteklih izkušenj, privzgojenih vrednot, pridobljenih informacij in trenutnega počutja. Če pa rečemo, daj naredi PNZ pa zadevo ocenimo iz vseh različnih zornih kotov, in na primer se vprašamo kaj je dobrega pri tem, da hodiš v vrtec, kaj je slabega pri tem, da hodiš v vrtec in kaj je zanimivega pri tem, da hodiš v vrtec? Vedno postavljamo odprta vprašanja, ker pri The Bonu gre še to drugo, da gre za razmišljanje torej za množico različnih možnosti kar se sčasoma naučiš, da če se ti zaprejo ena vrata, da to ni nič takega, ker si znaš odpreti pet novih vrat, in gre življenje naprej.

Krepitev partnerskega odnosa

Mag. Nastjo Mulej nam je v videu pojasnila svojo izkušnjo rojstva otroka in vpliv otroka na partnerstvo.

Tako kot so nam rekli v šoli za starše, da ven pride parazit, in vsaj midva sva potrebovala par let, da sva se navadila živet s temi paraziti. In bilo je zelo težko. In po moje, če ne bi vedela, da se največ ločitev se zgodi, do otrokovega tretjega leta, bi po moje sledila tej poti, ker se mi je takrat zdelo, da ne gre. Ker na enkrat se v temi prebudijo te stari vzorci, kar naenkrat si neopremljen z orodji, ne veš kaj je prav, kaj ni prav, pa milijon knjig, pa vsaka različna.

Starševstvo ni samo romantika in zdi se mi pomembno, če bi si lahko dali tudi partnerstvo na koledar, ali so sprehodi v dvoje, vikend v dvoje oziroma kar koli, samo da ne pozabiš, da je tam še nekdo, nekdo ki je bil tam prvi. In za očeta je zelo pomembna tista znana fraza, da oče ima rad mamo in ji to zna pokazati pred otrokom, in da ji zaupa, da ve kaj je prav. Mama pa mora biti tista, ki tudi ve, da nima samo ona vedno prav.

Kako z zgledom vzgajamo

Z mag. Nastjo Mulej smo se pogovarjali o vzgajanju otroka z zgledom in kako zgled vpliva na razvoj otroka.

Meni je vedno smešno, kadar slišim, da starši vzgajajo z besedami. Bodi tak pa tak, on bo samo takšen kot si ti in nič drugačen. Ko rečemo, ne smeš preklinjat, potem pa sliši očija preklinjat. Zakaj govoriš nekaj, kar ne? Besede gredo tu notri, tam ven. Tisto pa, kar otrok opazi, tisto pa se ga prime. Na tak način se človek uči.

Zato, če bo otrok soočen s starši, ki so pasivni, ne aktivni, jamrajo, namesto, da bi iskali nove rešitve, se obešajo na razloge, zakaj nekaj ne deluje, namesto da bi prevzeli odgovornost, iščejo krivce zunaj sebe, potem ne morete pričakovati, da bo ta otrok popolnoma drugačen, ampak bo tudi sam postal pasiven, neaktiven, pesimističen in v tem smislu zgled. Če je starš kreativen, pozitiven, bo rekel »uu saj obstaja še druga rešitev«, se bo takšen način razmišljanja prijel tudi otroka in seveda obratno.

Kako animirati otroka med dolgo vožnjo z avtomobilom?

Mag. Nastjo Mulej smo vprašali za nasvet, kaj lahko delamo v avtu, ko smo na daljšem potovanju.

»Kar najslabše kar lahko naredimo je, da damo otroku ekran v roke. Ker ko mu damo ekran v roke, ga avtomatično pasiviziraš. Seveda imaš mir pred njim, ampak si mu popolnoma ustavil možganski pretok, ustaviš mu razvoj. Tako, da pri tem je odvisno od starosti. Z majhnimi otroci začnemo s kakšnimi besednimi igrami, na primer katera žival se začne na to črko, ali pa vidim nekaj kar se začne na to črko, kaj bi to bilo, potem ko so otroci malo večji smo se mi igrali rime, iščeš rime na besede. Potem fantki ponavadi radi računajo tako da lahko seštevamo, odštevamo, čeprav tukaj moramo paziti da je pravilen odgovor, ni tako kot pri ostalih igricah, ki so bolj odprte. Moja najljubša igrica je na primer, za kaj vse bi lahko uporabljali eno pisalo pa potem začnemo naštevati, s tem da pazimo tu, da vsi naštevamo, tudi mi ne da smo mi tukaj šefi. Vsi se trudimo, vsi sodelujemo, vsi se dopolnjujemo. Zadnje leto smo že reševali križanke, tako da jaz rešujem križanko in potem njiju sprašujem, lažje zadeve. Ali pa se sprašujemo, kaj ti misliš, kaj bi bilo, če bi padale na primer rdeče pentlje z neba? Veliko je lahko tudi fantazije, zgodb, ker otroci vedno radi poslušajo zgodbe. Čisto droben nasvet, recite otrokom naj vam daje 4 do 5 besed, čisto preprostih samostalnikov, predmetov, ker boste veliko lažje iz tega spletli zgodbico, ali pa obratno. Nato pa dam jaz njim 4 do 5 besed in oni spletejo zgodbico in so čisto ponosni. Ali pa ta je dobra, ker so frustrirani, ko vsak doda en stavek pa se zgodba razplete drugače kot sem jaz hotel in se spotoma še učimo tega kako pa takrat ko zadeve niso tako, kot sem jaz hotel.

Ker v resnici je vožnja, na žalost postajamo vse bolj družba, ki živimo v avtomobilu in je to redek čas, ko smo lahko skupaj in se lahko pogovarjamo. Redko bomo drugače sedeli eno uro v stanovanju za mizo in se pogovarjali in je potrebno, da to izkoristimo. To pa potem velja že za šolske otroke, ne imeti vožnje za zasliševanje. Kako je bilo v šoli? Ali si se učil? Ali imaš domačo nalogo? Ker ga boš zaprl in nima smisla. Šola je šola, družina je družina. Šola je njegova obveznost, ti poskrbiš za odnos.«

Otrokov vzornik

Mag. Nastja Mulej v videu razmišlja, kaj lahko skupaj naredimo za boljše življenje in ali se bodo otroci učili po zgledu staršev.

Otroci se bodo naučili razmišljati po zgledu nas, staršev? Odvisno, ker vsi otroci ne postanejo točno tisto, kar so bili njihovi starši. V najstništvu poiščejo svojo lastno identiteto, in poskušajo biti vse kar starši niso, ampak slej kot prej pa najdemo nek svoj jaz, ki je njihov jaz. Tako da, jaz starše vedno prosim, da naj ne silijo svojih otrok če hočejo hodit, naj hodijo, naj pridejo najprej dvakrat trikrat, in če jim je dobro, naj pridejo. Ampak nima nobenega smisla, da ga ti siliš, pa naj bo to violina, nemščina ali pa razmišljanje.

Seveda, odprimo možnosti, če se bo našel, se bo našel. Originalno so bila ta orodja (The Bona) razmišljanja bolj za šole, narejena za otroke, ki se ne znajo igrati po pravilih šole, torej imajo slabe ocene, slej ko prej postanejo prepričani, da je šola »butasta« ali pa da so oni neumni, in gre vse počasi navzdol. Pri teh otrocih se s temi orodji najbolj dvigne samopodoba, ker odkrijejo v čem so močni. Ni nujno, da če si ti imel takega očeta, da boš ti isti, hkrati pa moraš imeti srečo, da imaš vsaj enega odraslega vzornika, ker bo dovolj, da ti bo pomagal in te bo vodil.

Igre za na pot

Mag. Nastjo Mulej smo vprašali za nasvet, kaj lahko delamo v avtu, ko smo na daljšem potovanju.

Kar najslabše kar lahko naredimo je, da damo otroku ekran v roke. Ker ko mu damo ekran v roke, ga avtomatično pasiviziraš. Ja imaš mir pred njim, ampak si mu popolnoma ustavil možganski pretok, ustaviš mu razvoj. Tako, da pri tem je odvisno od starosti. S temi čisto tamalimi začnemo s kakšnimi besednimi igrami, na primer katera žival se začne na to črko, ali pa vidim nekaj kar se začne na to črko, kaj bi to bilo, potem ko so otroci malo večji smo se mi igrali rime, iščeš rime na besede. Potem fantki ponavadi radi računajo tako da lahko seštevamo, odštevamo, čeprav tukaj moramo paziti da je pravilen odgovor, ni tako kot pri ostalih igricah, ki so bolj odprte. Moja najljubša igrica je na primer, za kaj vse bi lahko uporabljali eno pisalo pa potem začnemo naštevati, s tem da pazimo tu, da vsi naštevamo, tudi mi ne da smo mi tukaj šefi. Vsi se trudimo, vsi sodelujemo, vsi se dopolnjujemo. Zadnje leto smo že reševali križanke, tako da jaz rešujem križanko in potem njiju sprašujem, lažje zadeve. Ali pa se sprašujemo, kaj ti misliš, kaj bi bilo, če bi padale na primer rdeče pentlje z neba? Veliko je lahko tudi fantazije, zgodb, ker otroci vedno radi poslušajo zgodbe. Čisto droben nasvet, recite otrokom naj vam daje 4 do 5 besed, čisto preprostih samostalnikov, predmetov, ker boste veliko lažje iz tega spletli zgodbico, ali pa obratno. Nato pa dam jaz njim 4 do 5 besed in oni spletejo zgodbico in so čisto ponosni. Ali pa ta je dobra, ker so frustrirani, ko vsak doda en stavek pa se zgodba razplete drugače kot sem jaz hotel in se spotoma še učimo tega kako pa takrat ko zadeve niso tako, kot sem jaz hotel.

Ker v resnici je vožnja, na žalost postajamo vse bolj družba, ki živimo v avtomobilu in je to redek čas, ko smo lahko skupaj in se lahko pogovarjamo. Redko bomo drugače sedeli eno uro v stanovanju za mizo in se pogovarjali in je potrebno, da to izkoristimo. To pa potem velja že za šolske otroke, ne imeti vožnje za zasliševanje. Kako je bilo v šoli? Ali si se učil? Ali imaš domačo nalogo? Ker ga boš zaprl in nima smisla. Šola je šola, družina je družina. Šola je njegova obveznost, ti poskrbiš za odnos.

Spodbujajte otrokovo ustvarjalnost

Pri manjših otrocih vsi znova in znova priporočajo čim več takšnih igric in nalog, ki spodbujajo fino mehaniko, s prstki, recimo to, da nizaš verižice, ker ta drobni prijem s prstki v resnici razvija naše možgane. Ustvarjanje, recimo iz škatel robota, dajte mu mir, ko ustvarja. Ne mu pametovat, ne ga preganjat, da pade v tisti, rečemo »flow« zanos, naj ustvarja. To je tisto, ko tudi še odrasli kdaj pa kdaj začutimo, je tako zelo dobro, da pozabiš na čas in prostor.

Torej ne jih takoj premikati, ne jih omejit na pol ure, potem pa tisto drugo, če vidiš, da otrok ustvarja … Verjetno je tukaj dobro, da otrok spozna več različnih načinov, ki obstajajo, ker bo lažje našel s tem svoj izraz. Ampak če smo spet pri strukturi, moram opozoriti da se starši pritožujejo na primer v osnovni šoli, da učiteljice rečejo, da ne smejo risati čez črto.

To je pa zanimivo, Slovenci smo najslabše funkcionalno pismeni v Evropi. To pomeni, da ne znamo brati navodil. Nekoč mi je razlagala srednješolska učiteljica, da se to začne vse s tem, da mi, ko je otrok že dovolj velik, da bi že moral risati lepo, še zmeraj riše čez črto. To se pravi, je tako ne natančen in se ne potrudi in potem se to stopnjuje do te faze, da bi moral prebrati navodila, katera koli, na primer prošnja za štipendijo, bi jo moral prebrati, pa je v resnici ne, ker mu je to tuje izpolnjevanje obrazcev. Torej na eni strani struktura spet in na drugi svoboda.

Poslušajte svojega otroka

Z mag. Nastjo Mulej smo se pogovarjali o poslušanju. Starši imamo velikokrat ob sebi otroka, a ne vemo kaj nam govori, ker smo v svojem svetu. To pa se nam lahko z leti maščuje.

Ja to, tudi mnogokrat opazujem, starši imajo otroka fizično ob sebi, ampak z glavo pa so na telefonu, ali pa v svojih filmih. to se potem maščuje, ko postanejo najstniki. Otrok hoče govoriti pri treh, pri petih in pri sedmih in pri devetih in pri enajstih, ga oči vpraša kako pa kaj, se je mali že naučil, da ga oče itak ne posluša in je konec. torej se pravi, vzgoja se začne s prvim dnevom, ne pa potem, ko je že prepozno.

Zanimivo je, kako ljudje ne znamo poslušati, oziroma ne bom rekla, da ne znamo, ampak bom rekla, kot da samo poslušamo, da bi povedali samo svojo repliko, svoje mnenje pri otrocih pa moraliziranje in pametovanje. Nima smisla, samo poslušaj ga. To je vse, kar potrebuje. On ima svoj film v glavi, on ima svojo zgodbo navdušen bodi nad tem, da jo hoče deliti s teboj, to je vse. Edini odgovor na to je »zelo zanimiv«, »hvala, da si mi to povedal«, brez kakršnega koli vrednotenja, moraliziranja. Naravno otroci že tako ali tako vedo, kaj je prav in vsakič ko bomo mi rekli ampak, bo manj rad hodil k nam s svojimi zgodbicami. Ali o tem, kar se mu je zgodilo in na ta način predeloval, premleval, ali na temo razvijanja domišljije, fantazije, ki mu bo še kako prav prišla v življenju.

Starši smo otroku zgled

Mag. Nastja Mulej, magistra komunikologije, univerzitetna diplomirana ekonomistka in univerzitetna diplomirana sociologinja, v videu razloži, da smo starši otroku v prvi vrsti zgled pri njegovi samostojni poti odraščanja.

Rodimo se z nagoni in potem začnemo pobirati vzorce iz okolja. Jaz se na primer tako »hecam«, moj sin pri sedmih letih goreče navija za Real Madrid, seveda ker njegov oče goreče navija za Real Madrid. Naučijo se vzorce, ki funkcionirajo v njihovi bližini, karkoli jim daš. Zato je tista, pravijo ljudje, da ne rabiš vzgoje, ampak rabiš zgled.

Kakšno razmišljanje potrebujejo? Potrebujejo predvsem psihološko varnost in psihološko svobodo in v okviru tega lahko postanejo samosvoji oziroma slej ko prej najdejo svoj glas.