Authors Posts by Lidija Jerše

Lidija Jerše

mag. prof. predšolske vzgoje

Navade pred vstopom v vrtec in v vrtcu

Otroci imajo svoje navade, ki jim zbujajo občutek varnosti in zavetja. Vstop v vrtec navad ne sme premeniti. Lidija Jerše na vprašanje, kaj se zgodi z navadami otroka ob vstopu v vrtec, odgovarja: »Če so navade takšne, da mu jih bo lahko zagotavljal tudi vrtec, potem to ni izziv. Če so navade bolj “nenavadne” in otrok nikakor ne more brez te “navade” potem je bolje, da razmislite že pred vstopom v vrtec, kako boste otroka “odvadili” ali navado nadomestili z bolj sprejemljivo, da mu jo bo lahko nudil tudi vrtec.

Npr. če ima otrok navado spati z igračo, bo z igračo spal tudi v vrtcu. Če pa je navajen spati z mamo, to v vrtcu ne bo mogoče.« Ko otroka vključujete v vrtec, neposredno pred vključitvijo ne spreminjajte ničesar, ker je sam vstop v vrtec za otroka stresen. Če mu takrat vzamete še njemu ljubo stvar, predmet (dudo, stekleničko, igračo ipd.) bo to zanj preprosto preveč.

Navade pred vstopom v vrtec

»Prav zato je potrebno, da otroku v vrtcu čim bolj približamo njegovo domače okolje, tako naj prinese s seboj svojo najljubšo igračko, ninico, skratka predmet, na katerega je navezan,« dodaja Marija Brank. Če ste se odločili za odvajanje od dude, pleničk, stekleničk ipd., potem to storite dosti prej, preden gre otrok v vrtec ali ko je že popolnoma navajen na vrtec. »Ne prestrašite se, če bo otrok v času uvajanja stopil korak nazaj in intenzivno pričel jokati za dudo, se ponovno pričel več plaziti, se pustil, da ga hranite ali ponovno začel močiti hlačke, če je že suh. Vse našteto so reakcije otroka ob vstopu v vrtec, ki kaj hitro minejo,« še dodaja Marija Brank.

»Otroci imajo zelo radi rutino (npr. obred pred obrokom ali počitkom – umivanje, pravljica za lahko noč, poljub). Rutina jih pomirja in daje občutek varnosti,« pripoveduje Lidija Jerše. Zato se z vzgojiteljem na uvodnem srečanju pogovorite o dnevni rutini v vrtcu in rutini, ki jo imate doma. Tako boste oboji, tako starši kot vzgojitelji, naredili vse, da boste otroku olajšali uvajanje v novo okolje. »Tudi, če vam bo hudo, ne obupajte ter pogumno in odločno odpeljite otroka v vrtec. Zaupajte vzgojiteljem v vrtcu, pogovorite se z njimi, zaupajte jim svoje stiske pri uvajanju otroka, povejte jim za drobne navade in posebnosti vašega otroka. Vzgojitelji se bodo potrudili, da skupaj premagate ta zahteven in odločilen korak – prvič od doma. S pogumom, odločnostjo in ljubeznijo staršev (in kakšno ljubkovalno igračko od doma) ter toplemu sprejemu vzgojiteljev, bo vašemu otroku vrtec kmalu postal domač.«

Grajenje vrednot pri otrocih do 5. leta

V prvem letu otrok v največji meri gradi samostojnost predvsem na motoričnem/gibalnem področju, preko odnosov z različnimi osebami pa pridobiva temeljni občutek zaupanja. Potreba po samostojnosti kot psihična potreba je najbolj v ospredju okrog prvega leta. Iz močne povezanosti z eno osebo, postopoma v prvem letu širi navezanost na druge ljudi.

»Če želimo graditi otrokovo samostojnost in posledično samozavest, se mora otrok najprej čutiti sprejetega, varnega, šele nato bo čutil spodbudo, da se odpira svet, odkriva in se loteva novih izzivov. Če otrok nima temeljnega občutka varnosti, ne bo zmogel prakticirati svoje samostojnosti, temveč bo čutil strah, kasneje morda sram ali krivdo,« pojasnjuje Neža Ajdišek.

Razvoj vrednot vzporedno z razvojem

Predšolski otrok razvija vse vrednote vzporedno s svojim razvojem in jih pridobiva od svojih bližnjih; družine in vzgojiteljev, če je otrok vključen v vrtec. Vrednote pridobiva z izbranimi dejavnostmi, kvalitetno literaturo, razgovori, igro. »Vrednote so kategorije, ki jih cenimo. Prav zato je potrebno, da postanejo naš cilj, ki ga poskušamo doseči. Najpomembnejši vrednoti v predšolskem obdobju sta učenje preko igre in samostojnost. Z učenjem preko igre si vzgojitelji prizadevajo, da bi otroci pridobili znanje in izkušnje, pri samostojnosti pa je najpomembnejše, da ima otrok dovolj časa za opravljanje nalog, da ga spodbujate k dosegu cilja,« svetuje Marija Brank.

V predšolskem obdobju je otrok povsem sposoben moralnega vedenja in se sklada s predstavami odraslih o dobrem in pravilnem ravnanju. Otrok lahko v tem obdobju oblikuje celo prve sodbe o dejanjih, tako lastnih kot drugih. Sicer je usmerjen pretežno le nase in kadar upošteva želje drugih, to počne predvsem zato, da bi bil pohvaljen. Drugače začne otrok moralno soditi o pojavih in ljudeh okoli sebe nekje po tretjem letu.

Moralne vrednote otroka

»Pri grajenju otrokovih vrednot, predvsem moralnih; sprejemanje drugačnosti, empatija, solidarnost, je zelo pomemben zgled odrasle osebe, nekoga, ki je otroku blizu (starši, vzgojitelji). Od odraslega se otrok uči. Pri majhnih otrocih so reakcije (na drugačnost, predvsem fizično) njegovih bližnjih ključnega pomena. Ko otrok naleti na situacijo, ki je ne razume, pogleda odraslega in se odzove podobno kot on,« pojasni Lidija Jerše. Vzgojitelji v vrtcu so drugi starši, ključni pri oblikovanju vrednot otroka. »Kako bodo otroci sprejemali druge, npr. osebe s posebnimi potrebami, ljudi iz drugih okolij, je odvisno od naših stališč, odnosov, vedenja,  predvsem pa od naših dejanj.«

Izkustvo je najpomembnejša šola

Otroci so izrazito izkustvena bitja in ko se kaj dogodi, je treba odreagirati, videti, v katero smer gre otrok, mogoče kdaj položiti na jeziček kakšno besedo, v smislu, ali ga kaj boli, ali je žalosten. Zakaj ni univerzalnih starostnih mej pri gradnji vrednot? Irena Japelj Novak odgovarja, da je treba od situacije do situacije videti, katero vrednoto lahko vtkemo v danem trenutku. Treba je spremljati vsakodnevno dogajanje in zagrabiti priložnost za obrazložitev primerne vrednote.

Kdaj začeti vzgajati o vrednotah

Nikoli ni prezgodaj, pravi Irena Japelj Novak. Vedno je treba izhajati iz tega, da se gradi otrokov razvoj iz danih situacij in v ozadju tega so vedno vrednote. Upoštevati je treba drugačnost, različnost, jo spoznavati. Učenje preko različnih družabnih igric, da ni le knjiga in umetnost, ampak nekaj, kar dandanes še bolj pritegne otroke. V umetnosti je težko reči, kaj je prav in kaj ni, zato ob risanju ni nekaj prav in nekaj narobe. Japelj Novakova poudarja, da je absolutno treba otroke vzgajati v tem, da so nekje meje in da je tudi to vrednota. Če se naučiš upoštevati svoje meje in meje drugega ter ravnati v skladu s tem, to pomeni vrednoto že samo po sebi. Včasih starši mislijo, da je v predšolski dobi prezgodaj otroka omejevati, da ga je treba samo spodbujati, da bo zato ustvarjalen, da bo zato razvil vse svoje potenciale. Vendar omejevanje do določene mere daje otroku tudi občutek varnosti, to pa je že nova vrednota, varnost. Se pravi spoštovanje svoje lastne varnosti, varnosti drugega. Meje so lahko tudi stvar dogovarjanja, razen seveda tiste obče (kraja, uničevanje …), sicer pravila, ki se nanašajo na vsakodnevno eksistenco, lahko prilagajamo po dogovoru.

Kaj je laž in kaj resnica

»Pri otrocih, predvsem tistih, ki imajo zelo razvit domišljijski svet, se resnica pogosto prepleta z domišljijo. Pozorni moramo biti, da pri dogodkih, dejstvih, ko je resnica pomembna, otroku razložite, kaj je res in kaj je plod domišljije in se z njim resno pogovorite. Na primer, če kdo komu kaj vzame, če kdo koga užali, udari, oziroma, če se kaj resnega zgodi, takrat morate stati za resnico in to povedati – razložiti otroku, svetuje Lidija Jerše.

Literatura: Nastran Ule, M. (ur.) (1999). Predsodki in diskriminacije: izbrane socialno-psihološke študije. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Dr. Maja Zupančič, dr. Janez Justin (1991): Otrok, pravila in vrednote.

Kakšno vlogo ima simbolna igra pri razvoju mišljenja otroka

Simbolna igra
Simbolna igra

Simbolna igra ima velik pomen pri razvoju otrokovega mišljenja. Otroku lahko »strož« postane telefon in s tem razvija mišljenje, v videu Lidija Jerše, mag. predšolske vzgoje, pomočnica ravnateljice, Vrtec Kočevje, razlaga zakaj je pomembna simbolna igra za razvoj mišljenja otroka.

Simbolna igra je vrhunec otroške igre

Gre na neko stopnjo, do katere pride otrok, ko si otrok predstavlja nekaj česar ni. Gre za začetek abstraktnega mišljenja. Npr. predmet nadomesti drug predmet, da otrok vključi osebo, ki je takrat ni poleg. Simbolna igra je pomembna v razvoju otroka. Po tem se tudi vidi na kateri stopnji razvoja je otrok. Simbolna igra je vedno nekaj, kar si otrok predstavlja. Npr. igra z določenimi predmeti – storž predstavlja telefon oziroma se igra igre vlog, predstavlja si, da je nekdo prisoten, ki ga dejansko ni. To kaže na višjo stopnjo otrokovega mišljenja.

Otroku je potrebno nuditi primerno okolje, da bo čim prej začel razvijati svojo domišljijo. Čim več vzpodbud, pomembni so tudi didaktični materiali. Igrače v trgovini so popolne, popolnoma izdelane in na nek način ovirajo razvoj domišljije, saj ima otrok na voljo preveč izpopolnjenih igrač in na nek način nima na razpolago igrač, da bi si sam ustvari igro, domišljijo.

Kako spodbujati otrokovo nadarjenost

Nadarjenost otroka se lahko kaže v različnih oblikah in obsegih. Če bi starši trenutke, ki jih preživimo z otrokom, izkoristili kakovostno, bi opazili. A namesto tega v času, ko smo z otrokom, govorimo po telefonu, na koncu pa otroka peljemo na tečaj.

Vsak otrok je genetsko edinstven. Njegov potencial ima močno zasnovo, toda potrebuje spodbudno okolje (motivacijo), da lahko svoj potencial razvije. Zelo pomembno je, da nadarjenost otroka odkrijemo že v predšolskem obdobju in mu posvetimo dodatno pozornost, da bi svojo nadarjenost lažje razvil. Vendar je treba biti previden z opredeljevanjem, ker so vsi otroci še v razvoju. Pomembno je spodbujati napredek, njihove nadarjenosti, razvoj na vseh področjih pri vseh otrocih, hkrati pa prepoznavati individualne potrebe vsakega posameznika, tako v smislu morebitnih primanjkljajev na določenem področju kot presežkov v smislu nadarjenosti, ter jim nuditi največ v to smer. Vsi smo nadarjeni, vendar nimamo želje in možnosti, da bi nadarjenost razvili. Kljub temu, če tudi otrok ne napreduje v zgodnjem otroštvu, ni vse izgubljeno, morda bo kasneje razvil svoj potencial in zaradi svoje želje še hitreje napredoval.

Značilnosti nadarjenih otrok:

  • radovednost,
  • raznoliki interesi,
  • vztrajnost,
  • vedoželjnost,
  • spraševanje o vsem mogočem,
  • dajanje nenavadnih, redkih odgovorov,
  • zanimanje za ustvarjalne aktivnosti (ples, petje, literatura, glasba),
  • domiselnost,
  • sposobnost vodenja in vplivanja na druge,
  • razvit občutek za pravičnost,
  • samostojnost,
  • sposobnost empatije,
  • bogato besedišče,
  • spretnost v umetniški dejavnosti,
  • motorična spretnost.

Vendar iz tega še ne vemo, ali je otrok res nadarjen, morda je samo tako priden na vseh področjih. Razlikujemo med pridnim in nadarjenim otrokom, razlike se kažejo v:

Priden otrokNadarjen otrok
pozna odgovore,postavlja vprašanja,
je zainteresiran,je zelo radoveden,
ima dobre ideje,ima neobičajne ideje,
uživa v družbi vrstnikov,uživa v družbi starejših,
odgovarja na vprašanja.razpravlja o podrobnosti, analizira.

 

Otroci potrebujejo ljubezen, varnost in svobodo

Nadarjeni otroci so pogosto “težavni” s svojimi nenavadnimi vprašanji, domišljijo, niso radi omejeni. Potrebujejo torej “red”, ki jih ne bo omejeval v njihovi ustvarjalnosti. Pomembno vlogo pri razvoju nadarjenosti otroka imate starši. Spodbujajte otroke, da se preizkusijo na več področjih, poskusijo npr. več inštrumentov, različne športe itd. Predvsem pa, da dobijo podporo za napredovanje, ko pokažejo napredek, zanimanje. Otrok naj v vseh aktivnostih uživa, in naj to ne bo »zaveza« (npr. če se začne učiti klavir, da mora dokončati glasbeno šolo). Starši vse prevečkrat želite, kaj vse naj bi znal naš otrok, pozabljate pa na njegove želje in področja, ki ga morda bolj zanimajo, na katerih bi lažje napredoval, razvil svoj potencial. Vse preveč je tekmovalnosti med starši (primerjanje v vrtcih, na koliko krožkov hodi otrok, koliko inštrumentov igra ipd.). Če bo otrok užival v dejavnosti, bo uspešen in z veseljem hodil na ure, če pa bo »moral« hoditi, ker je to želja staršev, ne bo vidnega napredka, izgubil bo veselje, če ne tudi zasovražil.

Da bi starši spodbujali otrokovo nadarjenost, je pomembno, da odgovarjate na vsa otrokova vprašanja, z njim raziskujete. Svojim otrokom ponudite dejavnosti, v katerih se bodo lahko svobodno izražali: ne popravljajte njihovih slik, risb in drugih likovnih izdelkov, niti jih pretirano (nerealno) ne hvalite, ne nudite jim preveč pobarvank ter jih ne omejujte in ne utesnjujte z nesmiselnimi omejitvami. Potrebujejo jasna, smiselna pravila, ki jih razumejo, in naučiti se morajo upoštevanja teh pravil. Ponudite jim bogate glasbene dejavnosti, peljite jih v gledališče, veliko časa preživite z njimi ob knjigah, v naravi ob igri z naravnimi materiali, ki ustvarjalnost spodbujajo in ne zavirajo kot popolne igrače iz trgovin.

Spodbujanje razmišljanja in mišljenja otroka

»Recepta«, v katerem bodo navedene točne sestavine za »učenje razmišljanja otrok«, ni. Vendar pa se vse bolj ukvarjamo z vzgojo in izobraževanjem otrok, kot pa: vzgojiti otroke, ki bodo samostojni, iznajdljivi, »pametni« in uspešni! Spodbujanje razmišljanja je zato ključ do uspela.

V predšolskem obdobju je otrok v intenzivnem razvoju na vseh področjih (telesni, duševni, čustveni, socialni, moralni razvoj …), ki poteka postopoma, zaporedno, posamezna področja pa se med seboj prepletajo. V otrokovem razvoju obstajajo obdobja, ki so najbolj primerna, da se otrok nekaj nauči, kritična obdobja, da pridobi določeno spretnost na najbolj učinkovit način.

»Ne visoka stopnja inteligence ne domišljija, pa tudi oboje skupaj, ne pripomore k nastanku genija. Ljubezen, ljubezen, ljubezen – to je duša genija.« (Wolfang Amedeus Mozart)

Otroci naj bi bili v proces učenja aktivno vključeni, da si lahko na podlagi lastnih izkušenj gradijo svoje lastno znanje. Ena od temeljnih nalog šole je, da otroke naučijo brati in pisati, torej pismenosti. Brez tega enostavno ne gre naprej. S tem ne mislimo, da moramo otroka že v predšolski dobi učiti pisati in brati. Zgodnje opismenjevanje je tudi poslušanje govora odraslega (starša in vzgojitelja), skupno branje, spoznavanje znakov in simbolov, pogovor o prebranem ipd. Ljubica Marjanovič Umek (2011) poudarja, da je razvoj govora do približno petega leta pomemben za kasnejšo pismenost otrok, opisujejo ga kot varovalni dejavnik pismenosti otrok. Ni vseeno, kdo in kako se z otrokom pogovarja, koga in kaj otrok posluša. Pomembno je, kako govorimo pred in z otrokom. Kakšno literaturo posredujemo otrokom in koliko skupaj beremo. Zelo pomembno je družinsko skupno branje. Poleg pridobivanja besednega zaklada in razvijanja metajezikovnih zmožnosti, se poglablja tudi čustven odnos med udeleženci družinskega branja. Je še kaj lepšega kot dragoceni trenutki pred večernim počitkom s pravljico?

Kot drugi pomemben element za razvoj mišljenja otrok je simbolna igra. Pri simbolni igri si otroci predstavljajo predmete in osebe, ki jih trenutno ni, in jih nadomestijo z drugimi predmeti ali pa se samo pretvarjajo. Na primer: Otroci se igrajo na igrišču vrtca. Kuhajo; košček lubja jim služi kot posoda, vejice kot žlice, mivka, trava in cvetlice so sestavine za torto, vzgojiteljica Lidija pa »praznuje« rojstni dan. Deklica se spomni, da bi na praznovanje povabili še deklico, ki je ta dan odsotna. V rokah drži storž, ki ji služi kot telefon, in se »pogovarja« s prijateljico ter ji razlaga, kako v vrtcu pečemo torte in kako Lidija praznuje rojstni dan in naj vendar pride še ona. Seveda tistega dne vzgojiteljica ni imela rojstnega dne, otroci so si pač tako igro zamislili. Otroku moramo ponuditi dovolj časa in priložnosti za igro z udeležbo tako vrstnikov kot odraslih.

Prav mi odrasli lahko otrokom pomagamo, da bodo razvijali svoje strategije razmišljanja in učenja s postavljanjem vprašanj in iskanjem odgovorov. Velikokrat na vprašanje lahko odgovorimo samo z da ali ne (zaprta vprašanja), vendar lahko vprašanje spremenimo v odprto vprašanje in s tem otroka spodbudimo k razmišljanju. Zaprto vprašanje: »Ali je nebo modro?« lahko spremenimo v odprto vprašanje: »Koliko barv lahko najdeš na nebu?« (Otrok v vrtcu, 2001, str. 166). Na otrokova večna vprašanja, zakaj, skušamo odgovoriti s postavljanjem novih podvprašanj, tako da jih spodbujamo k iskanju odgovora. Nič pa ni hudega, če otroku pač kdaj rečemo, da česa ne vemo. Lahko skupaj pogledamo v knjigo, slovar, enciklopedijo, na internet  ipd. Na področju jezika (ob posredovanju zgodb, kvalitetnega risanega filma ipd.) lahko veliko naredimo za spodbujanje razvoja mišljenja z vprašanji, ki spodbujajo otroka, da razmišlja tako o svojih občutkih ob doživljanju literarnega dela kot o občutkih drugih, npr. glavnih junakov. Vprašanja, kot so: kako si se počutil ob tem in tem dogodku, kako misliš, da se je počutila ta oseba iz zgodbe ipd. Ob tem pustite otroku čas za razmislek. Ne zahtevajte odgovorov takoj in zdaj. Včasih je dovolj že samo vprašanje, da sproži miselne procese in prinese nadgradnjo k razvoju mišljenja otroka. To pa so tudi že začetki kritičnega razmišljanja.

Nekaj osnovnih dejstev, iz katerih izhajamo, če želimo spodbujati samostojno razmišljanje pri otroku:

  1. otroku je treba zadovoljiti osnovne potrebe po varnosti, ljubezni, spoštovanju, samouresničevanju;
  2. spodbuja naj se aktivno učenje s čim večjo soudeležbo otroka;
  3. ponuditi je treba prostor, sredstva in situacije za aktivno učenje;
  4. pomembno je postavljati »pametna« vprašanja, ki spodbujajo razmišljanje, in nuditi dovolj časa za razmislek;
  5. spodbujajte otroke, da bodo povedali svoje misli, mnenja, dajali predloge, jih skupaj z vami vrednotili, torej imeli svoje lastno mnenje, ki ga bodo znali tudi izraziti (sposobnost kritičnega mišljenja);
  6. otrokom nudite kakovostno otroško literaturo, glasbo, lutkovne in gledališke predstave, ples, izbrane in časovno omejene risane in igrane filme;
  7. veliko časa naj se preživi ob skupnem družinskem branju;
  8. nudite čas za igro (ne le s popolnimi igračami iz trgovine) tudi z naravnim materialom, v naravi, gozdu, na travniku …, da bo našel predmete, ki spodbujajo simbolno igro.

Svojim otrokom večkrat povejte, da jih imate radi. Pokažite jim, da jih razumete, ko jim bo kaj spodletelo, ko ne bodo »popolni«, kot ni nihče med nami. Čutiti morajo, da verjamete vanje, in le, če jim boste sposobni posredovati občutek, da res verjamete vanje, bodo vse njihove sile usmerjene k uspehu. Dajte jim občutek, da so sprejeti, občutek varnosti in ljubezni. Vrtec je edinstvena »učilnica« socialnih stikov in odnosov. Naša naloga je naučiti svoje otroke, predvsem z lastnim zgledom, da bodo začutili, razumeli in sprejeli sovrstnika. Empatija (zmožnost prepoznati občutke – počutja, mišljenja drugih in jih razumeti) je tudi eden od kazalcev višje stopnje mišljenja – inteligence.

Literatura: Campbell, D. (2004). Mozart za otroke. Ljubljana: Tangram; Jerše, L. (2005). Medpodročne povezave (gibalno plesna vzgoja-matematika). Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, pedagoška fakulteta; Krnel, D. (1993): Zgodnje učenje naravoslovja. Ljubljana: DZS; Kurikulum za vrtce. (1999). Ljubljana. Ministrstvo za šolstvo in šport; Marjanovič Umek, L. (2011). Vloga jezika in socialnih kontekstov za razvoj predbralnih in prednapisovalnih zmožnosti. Bralna pismenost v Sloveniji in Evropi, Zbornik konference. Dostopno na http://www.zrss.si/bralnapismenost/files/ZBORNIK_BRALNA_PISMENOST_2011.pdf (pridobljeno 28. 9. 2013); Otrok v vrtcu (priročnik h kurikulu za vrtce). (2001). Maribor: Obzorja; Turnšek, N. (2002): Problemsko in raziskovalno naravnano učenje v vrtcu. Pedagoška fakulteta v Ljubljani, študijsko gradivo; Wolfolk, A. (2002): Pedagoška psihologija. Ljubljana: Educy.