Authors Posts by Lea Majcen Bratuša

Lea Majcen Bratuša

Lea Majcen Bratuša

http://www.zd-ormoz.si/Default.aspx?st=328&ob2893&men=3&ido=60&idg=4

univ. dipl. psih., specialistka klinične psihologije, Zdravstveni dom Ormož, Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov ter Razvojna ambulanta z vključenim centrom za zgodnjo obravnavo

Kaj sporoča otrok z jokom

Malčki in starejši otroci pogosteje jokajo zaradi doživetih frustracij, torej žalosti ali jeze, ki jo občutijo v različnih situacijah. Jok lahko pričakujemo v situacijah separacije, ob zavedanju, kaj jim je všeč in kaj ne, kaj jih straši ali moti.

Jok otroka ob vstopu v vrtcu

Separacijska oz. ločitvena stiska je pričakovan odziv otroka v situacijah, ko se je primoran ločiti od starša oz. skrbnika. Običajno se pojavi v starosti od 6. do 8. meseca in lahko v različnih oblikah traja do 5. leta starosti ali celo dlje. Pričakovati jo je tudi ob vključevanju otrok v vrtec.

Ob prehodu v vrtec se od otroka, ki je bil še do nedavnega v skrbi starša ali skrbnika, pričakuje, da bo brez težav funkcioniral v povsem novem okolju, brez prisotnosti njemu pomembne osebe, a pogosto temu ni tako. Ne glede na starost otroka ob vključitvi v vrtec je zato pomembno biti odziven na njegove potrebe in mu nuditi pomembno podporo pri prehodu. Smiselno je, da se torej otroku omogoči postopno uvajanje vrtec. Otroku pokažite, da razumete njegovo stisko. Če joče, ga skušajte pomiriti. Pred odhodom v vrtec preživite skupaj nekaj kakovostnega časa (npr. pojte z otrokom pesmi, igrajte se, objemajte se). Naj ima v spominu čim več lepih trenutkov.

Ob prihodu ga spodbudite k raziskovanju, igri (npr. pojdite z njim do igralnice, v peskovniku mu pokažite igračke, na plakatu mu pokažite vse živali). Dogovorite se z osebjem v varstvu, na kakšen način ga lahko pomirijo (npr. pripoveduje o njemu zanimivih aktivnostih). V kolikor je otrok navezan na katero od igrač, naj jo vzame s sabo. Če je res neutolažljiv, naj ima v prehodnem obdobju s sabo kaj vašega (npr. robec, šal).

Pred odhodom otroku predstavite način, na katerega ga boste zaupali v varstvo, da bodo vse sledeče se situacije zanj kar najbolj predvidljive. Bodite pozorni na to, da se ne boste tem, ki so zanj težke izogibali, saj je prav, da o njih govorite. V kolikor boste sami pomirjeni, bo mirnejši tudi otrok. Držite se dogovorjenega (npr. če se dogovorite, da pridete takoj po kosilu ponj, to tudi storite).

Izražanje hotenja in trma

Zavedati se je treba, da so v posameznem razvojnem obdobju intenzivnejši izbruhi trme povsem pričakovani in normalni. Otrok dejansko z vsakim od njih kaže določeno mero svoje stiske. Ta ga lahko preplavi, ker nima dostopa do igrala ali kakšne od igrač, lahko gre za povsem nepomembno reč, ki je v nasprotju z njegovim hotenjem. Ker se nekatere nevrološke funkcije šele razvijajo, malček še ni zmožen samoregulacije, čustvena stiska ga torej povsem preplavi. Otrok tako v vsakem primeru potrebuje v prvi fazi pomiritev s strani odrasle osebe, saj v trenutkih, ko ga tako intenzivno preplavi stiska, ni zmožen z vami sklepati kompromisov. Ko se pomiri, je čas za pogovor in dogovor.

Običajno v teh primerih tudi odrasli začutite stisko, še toliko huje je, če se obremenjujete z okolico, v kolikor do tovrstnega čustvenega izbruha pride na javnem mestu. Pomembno je torej najprej znati pomiriti tudi sebe in si, če je le mogoče, za ustrezno reakcijo in rešitev situacije vzeti dovolj časa.

Kako obvladovati čustva

Osnovni nasvet vsem staršem je, da je najprej treba dovoliti sebi izraziti svoje občutke. To pomeni, da ni dovolj, če z otrokom delite samo veselje in radost, ampak da ni napak, če so priča tudi naši žalosti in jezi. V tem primeru je treba poudariti, da so vsa vaša čustva povsem normalen odziv na določene situacije, previdnost ni odveč le pri načinih kako jih izkazujete. Nekateri od teh so namreč bolj, drugi manj sprejemljivi.

In kot starši imate predvsem to nalogo, da se trudite otroku biti vzgled in mu s kar najbolj sprejemljivimi oblikami izkazovanja lastnih čustev dovoliti izkazovanje njegovih. V veliko pomoč so vam ob tem lahko poučne zgodbe in igre vlog, s pomočjo katerih otroku predstavite različne oblike izkazovanja čustev ter z njimi spodbudite pogovore na to temo.

Vir: Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (ur.) (2004). Razvojna psihologija. Ljubljana, ZIFF FF. Sunderland, M. (2017). Znanost o vzgoji: o ljubezni, vzgoji in igri z vašim otrokom – 2. izd. Radovljica, Didakta.

Kaj sporoča dojenček z jokom

Z jakostjo, trajanjem in višino glasu izkazuje, kako intenzivna je njegova potreba. Joka, ker je utrujen, lačen, morebiti ga kaj boli ali ga pretirana dejavnost odraslih preveč vznemirja. Poleg tega ga zlahka kaj prestraši in pretrese (npr. premočna svetloba, prevelika grobost, mraz, visoke temperature, preveč nenadnih stvari). Dojenček kot socialno bitje joka tudi zaradi potrebe po bližini odraslega. Starša lahko prepoznata posamezne znake in s tem tudi kaj pomeni posamezna oblika joka.

Načini tolaženja dojenčka 

Kadar je dojenček v stresu in silovito joka, se ravnovesje v njegovem sistemu za telesno vzburjenost v avtonomnem živčevju poruši. Kadar je otrok v stiski, je tako vzburjen del avtonomnega živčevja preveč dejaven, miren in sproščen pa premalo. Telo je pripravljeno na akcijo, torej »boj« ali »beg.« Povečata se srčni utrip in krvni tlak, poti se, mišice se napnejo, hitreje diha, tek ga mine. S svojim vedenjem tako poskrbite, da se ponovno vzpostavi ravnovesje. Dojenčka je treba potolažiti.

Bolj kot se boste naklonjeno odzivali nanj, bolj boste uravnovešali njegov sistem za telesno vzburjenje in trajnejše bodo posledice. Večina dojenčkov neha jokati že, če jih dvignete v naročje.

Če jokajoči dojenček ne potrebuje telesne pozornosti, na primer hrane in previjanja, ga bo pomirilo že to, da je v bližini vašega mirnega telesa. Včasih to deluje takoj, včasih traja nekoliko dlje. Tolaženje sproža v dojenčkovih možganih oksitocin, ki niža raven stresnih hormonov. Telesni stik začne uravnavati njihov sistem za telesno vzburjenje, aktivira del avtonomnega živčevja, ki skrbi za pomirjanje, in sprošča oksitocin. Otroka pomirja tudi masaža, dotikanje. Všeč jim je ritmično gibanje, zato jih vožnja v vozičku in avtomobilu tako zelo pomirja. Verjetno ritem sproži asociacije na čas v varnem zavetju maternice. Ritem zibanja ne sme biti premočen, da na otrokove možgane ne vpliva neugodno (stresanje). Umirjajo jih nizki zvoki (npr. pralnega stroja, sušilnika za lase, kuhinjske nape), ki prav tako kot ritmično gibanje verjetno spominjajo na zvoke v maternici. V kolikor otrok joka zaradi pomanjkanja aktivnosti, mu ponudite kaj novega – npr. igračo. Če imate občutek, da je izpostavljen pretiranim dražljajem, ga nesite v miren, slabše osvetljen prostor.

Popotnica za življenje

Morebitni občutki nemoči, če vaš dojenček res veliko joka, so lahko pričakovani. Pomaga, če se spomnite, da je najverjetneje zgolj faza, ki bo minila. Običajno namreč traja prve tri mesece. Skušajte se spomniti tudi na to, kako dragoceno darilo dajete otroku, če ga pomirjate, saj pridobiva izkušnje, ki so izjemnega pomena za razvoj mehanizmov soočanja s stresom in posledično seveda zaznave sveta.

Reakcija staršev na dojenčkov jok

Mišljenje, da dojenček s svojim jokom manipulira, lahko na osnovi nevrobioloških spoznanj, ovržete. Če bi bil dojenček slednjega zmožen, bi morali biti njegovi možgani oz. deli možganov na višji razvojni stopnji. Izjemnega pomena je torej, da se na otrokovo stisko primerno, kar se da sočutno odzovete. Otrok namreč s svojim jokom vselej izkazuje določeno mero stiske, vzroki katere so lahko različni.

Tudi če sam jok razvijajočih se možganov ne more prizadeti, lahko nanje toliko bolj vpliva dolgotrajna stiska, za katero nikomur ni mar. To ne pomeni, da je treba otroka takoj potolažiti ko zajoče. O posledicah govorimo pri dolgotrajnem joku, ki ga vsak občutljiv starš oz. odrasel človek prepozna kot obupan klic na pomoč. To je jok, ki traja in traja in se po navadi neha, ko se otrok povsem izmuči in zaspi ali obupano ugotovi, da pomoči ne bo od nikoder. Znanstvene raziskave potrjujejo, da lahko tovrstni zgodnji stres povzroči trajne spremembe v otrokovih možganih, kar se odraža tudi v kasnejšem osebnostnem funkcioniranju posameznika. To namreč lahko pomeni, da bosta njegovo zaznavanje sveta in to, kar se mu dogaja, vse prevečkrat povečala občutek ogroženosti in anksioznosti. Situacije, ki bodo torej zanj povsem varne, bo z večjo verjetnostjo zaznaval kot nevarne.