Avtorji Objave od Jesper Juul

Jesper Juul

http://familylab.si/o-nas/jesper-juul/

družinski terapevt, FamilyLab

Jesper Juul: Tudi očetje se morajo vključiti v vzgojo

Jesper Juul
-
0
Jesper Juul: Tudi očetje se morajo vključiti v vzgojo
Danski družinski terapevt in javni govorec Jesper Juul je že desetletja eden vodilnih avtorjev o vzgoji otrok. Njegova najbolj znana knjiga je Kompetentni otrok, ki je prevedena v 13 jezikov in je bila prodana v več kot 250.000 izvodih. Ob izidu njegovega najnovejšega dela Mož in oče – knjiga zate smo se z njim pogovarjali o najprimernejši vzgoji otrok.
Nam lahko za začetek poveste, kakšna je vloga očeta in matere v času zgodnjega starševstva? In kaj je dobra mama in kaj dober oče?

Ne uporabljam izrazov dobri očetje in dobre mame. Če sem prisiljen, uporabljam izraze dovolj dobra mama in dovolj dober oče. Če govorimo o zgodnjem (starševstvu), o prvih letih, vemo, da je pomembno, da sta otroku na voljo oba starša. Star mit pravi, da je mati najpomembnejša. Ampak vse naše raziskave so pokazale, da če ima otrok izbiro, bo izbral oba in ne bo dal prednosti nobenemu. To je z otrokovega stališča. Če gledamo s stališča očeta, je nagnjen k temu, da se poveže z otrokom in otrok z njim. To se mora zgoditi v prvih treh, štirih letih ali pa do tega nikoli ne pride. Za opisati je to zelo zahteven proces, ampak pogosto imajo mame, kot rečemo, svoje otroke »pod kožo«, imajo radarski sistem, ki jim pove, kaj potrebuje otrok. Očetje tega nimajo. Ena najpomembnejših stvari, ki jih očetje in mame lahko naredijo, je, da v prvem letu in pol zagotovijo, da oče dobi čim več priložnosti, da je sam z otrokom. Ker če nisi resnično sam z otrokom, če nisi prepuščen svojim čutom, nikoli ne dobiš tega občutka »pod kožo«. Zame je najpomembnejše, da se očetje vključijo in prevzamejo odgovornost.

Zakaj je ta intimnost med očetom in otroci pomembna za otroke, ko ti odrastejo?

Mislim, da otroci ne morejo dobiti dovolj intimnosti. Za otroka je dobro, da ima to intimnost z enim, dvema, tremi, štirimi, petimi odraslimi, za katere ve, kdo so, kar pomeni varnost. In kot drugo, oni vedo, kdo je on, zato mu ni treba skrbeti, da bi bil kaznovan ali bi ga ves čas popravljali.

Ko vzgajamo otroke, katere vrednote bi morali upoštevati, da bi se družina zdravo razvila?

Sledite temu, v kar verjamete, in bodite pozorni na odziv. Odziv otroka jemljite resno. Na Švedskem sem poznal mamo. Kot študentka je prišla iz Maroka na Švedsko. Po nesreči je zanosila in se odločila, da bo obdržala otroka. Bila je povsem negotova. Po spletu je začela brskati, kaj se dogaja, in je velikokrat naletela na nekaj, kar se imenuje »povezujoče starševstvo« (attachement parenthing). Ena od osnovnih stvari pri povezujočem starševstvu je, da moraš imeti ta dolg šal, ki ga oviješ okoli otroka in sebe. Opisala mi je celoten proces in rekla, da je njena hčerka zdaj stara skoraj dve leti in pol. Odkar je bila stara eno leto, jo ves čas grize, praska, tepe. In ona ne ve, kaj je narobe. Tisti dan nisem imel časa, da bi ji odpisal v več kot enem stavku, zato sem napisal: »Slišati ste kot mama, ki je izbrala metodo, preden je poznala svojega otroka.« Takoj isti dan je prišel odgovor od mame: »Prav imate. Nikoli nisem spoznala tega. Sinoči sem se usedla s svojo hčero in rekla: ‘Poslušaj. Tako sem delala in nisem posvečala pozornosti dejstvu, da tebi to ni všeč. Žal mi je. Nikoli več te ne bom privila k sebi.’ Hči se je takoj odzvala. Namesto, da bi bila nemogoča, agresivna, kar je bila dolgo časa, je bila enostavno ganjena. Imela je solze v očeh in je mamo močno objela in rekla: »Vseeno te imam rada, mama.« To je to, kar mislim. Noben starš ne more narediti bolje.

Kakšne so pogoste napake, ki jih po vašem mnenju delamo starši v zgodnjem starostnem obdobju otroka? Omenili ste že, da ne prisluhnemo otrokom; ali obstajajo še kake druge pogoste napake?

Ko govorimo o starših, je težava, da se trendi spreminjajo vsakih nekaj let. Trenutno stremijo k preveliki zaščiti. Otroci so tako zaščiteni pred življenjem in svetom, da postanejo nesposobni, ne morejo funkcionirati. Mislim, da je eno od sporočil, ki ga morajo starši zdaj jasno slišati, da otroci hrepenijo po veliko pozornosti. Kolikor je lahko dobijo. Ne potrebujejo toliko pozornosti, kolikor hrepenijo po njej. Na starših je, da rečejo, da »se nočem igrati s tabo, igraj se sam, ker hočem govoriti s tvojim očetom«, ali »zdaj moraš spati v svoji postelji, ker hočem imeti svojo posteljo zase« ali karkoli je. Poskrbite za svoje partnerstvo, ker to je stvar, ki jo vaš otrok najbolj potrebuje, ampak vam tega ne bo nikoli povedal.

Kako reševati najpogostejše težave pri vzgoji? Npr. laži, razvajeni otroci. Kako se soočiti s tem?

Večina otrok pri štirih, petih letih ima zelo bogato domišljijo, ampak to ni laganje. Otroci lažejo staršem le, če mislijo, da niso sposobni sprejeti resnice. Edini način, kako razvadiš otroka, je, če mu daš preveč stvari, ki jih resnično ne potrebuje. Ne moreš razvaditi otroka, če se z njim igraš štiriindvajset ur na dan. Ne moreš razvaditi otroka, če ga vzameš s seboj na počitnice, v muzej ali kamorkoli drugam. Le, če mu začneš dajati to, kar hoče veš čas, pride do tega, da otroci ne poznajo razlike med tem, kaj hočejo in kaj potrebujejo. In če starši mislijo, da je to, kar hočejo, to, kar potrebujejo, potem jim bodo dali vse, kar hočejo. Potem to postane otrokovo razumevanje ljubezni. To je ljubezen. Vse, kar hočem, mi bosta mama ali oče dala, ker me imata rada.

Kakšne meje moramo potem postaviti otroku?

Ne obstaja nobena meja, ki jo lahko izpostaviš in rečeš, da to otroci potrebujejo. Vsaka družina potrebuje pravila, da lahko funkcionira po njih. Če z mejami mislite pravila, jih jaz ne bi postavljal veliko, če bi bil danes starš. Če otrok krši pravila, moraš najti strožje in strožje kazni. In če skušaš kot starš upravljati družino s pravili, boste na koncu imeli otroke, ki bodo kršili vsa pravila. Bolje je, če si oseben in rečeš, zdaj nočem tega. Ali lahko dobim sladkarije? Ne, ne moreš dobiti sladkarij. Zakaj? Ker sem jaz tako rekel. Zakaj ti odločaš? Ker sem tvoj oče. Ampak to ni pravično. To je res. Pravično ali ne, ampak tako je in tako bo, dokler ne boš dovolj star, da se preseliš. To so meje.

Kaj pa pohvala in kazen? Kdaj ju lahko uporabljamo in kako?

Mislim, da kazni sploh ne bi smeli uporabljati. Kar otroci storijo, storijo nedolžno. Danes sem dobil vprašanje od mame, ki pravi, da je njen sin star dve leti. Pravi, da ga njegovi zobje srbijo, zato grize vse in vsakogar, kar je pri dveletnemu sinu normalno. Spraševala je, kdaj otrok ve, da nekaj boli drugo osebo? Realnost je, da za večino naših norm otroci potrebujejo štiri do pet let, da jih ponotranjijo, da vedo. V vmesnem času ne potrebujemo kazni, ampak moramo otroku, ki grize, reči: »Nehaj, nočem tega.«

Ali obstajajo kakšne posebnosti, kako se pogovarjati z otroki?

Bodite osebni, kolikor je mogoče. Bodite avtentični, kolikor je mogoče. In če se otroku ni treba naučiti posebnih veščin, potem ne govorite v jeziku, v katerem razmišlja otrok, ampak v vašem odraslem jeziku. Prvič zato, ker pusti večji vtis na otrocih. In drugič, ker se morajo naučiti, kako odrasli govorijo, da bodo lahko tako govorili.

Bi za zaključek tega intervjuja želeli kaj sporočiti mladim staršem, ki se spoprijemajo z novo vlogo starševstva, da bodo vzgojili zdrave in srečne otroke?

Mislim, da je najpomembnejša stvar, ki jo lahko rečem, da se vsak dan spomnite na to, da morate uživati z otrokom. Enostavno uživajte v tem, kar on ali ona je. Točno to, kar je. Ne bodite obsedeni s tem, da bi ga/jo spremenili. To je najboljše darilo, ki jim ga lahko date. Vse ostalo je drugotnega pomena.

Kakšne so najpogostejše napake, ki jih delamo starši – intervju z Jesperjem Juulom

Jesper Juul
-
0
Kakšne so najpogostejše napake, ki jih delamo starši – intervju z Jesperjem Juulom

Kakšne so pogoste napake, ki jih delamo starši v najzgodnejšem obdobju otroka? Omenili ste že, da ne prisluhnejo otrokom, so še katere druge.

Problem, ko govorimo o starših je, da se trendi med starši spreminjajo vsakih nekaj let. Trenutno stremijo k preveliki zaščiti. V Nemčiji pravijo takim otrokom “barbie otroci”. Ti otroci so tako zaščiteni pred življenjem in pred svetom, da postanejo nesposobni, ne morejo funkcionirati. Tudi ideja, da ti otrok odvzame celotno življenje, kar pogosto vključuje partnerstvo, je zgrešena. Noben otrok ne potrebuje tega. Eno od sporočil, ki ga morajo starši jasno slišati je, da otroci hrepenijo po veliko pozornosti, koliko jo le lahko dobijo. Vendar to pomeni, da ne potrebujejo toliko pozornosti po kateri hrepenijo. Na strani staršev je, da rečemo, “zdaj se nočem igrati s tabo, igraj se sam, ker hočem govoriti s tvojim očetom;” ali pa “zdaj moraš spati v svoji postelji, ker hočem imeti posteljo zase.” Poskrbite za svoje partnerstvo, ker to je stvar, ki jo vaš otrok najbolj potrebuje, ampak vam tega ne bo nikoli povedal. Nikoli vam ne bo rekel “ali lahko prosim spet postaneta prijatelja”, “lahko imata prosim spet seksualno življenje”. Tega ne bo naredil. Odrasli moramo to vedeti.

Otroci so preveč zaščiteni in preveč izobraženi. Starši smo tako zaposleni z vzgojo svojih otrok. Kar otroci resnično rabijo, ko pridejo v sobo je, da so starši nasmejani, da vidijo, da so staršem všeč takšni kot so. Poleg tega pa potrebujejo še hrano, spanje in obleko, in so v redu. To je najpomembnejša stvar.

Ko delamo za svojega otroka, si zapomnimo, da če smo dajalci, se počutimo dragoceno, če pa smo prejemniki, pa ne čutimo te dragocenosti. Skušajmo najti ravnovesje in imeti tudi družinsko življenje.

Kako reševati najpogostejše težave pri vzgoji, npr. laži, razvajenost? Kako se soočiti s tem?

Večina otrok pri štirih, petih letih ima zelo bogato domišljijo, ampak to ni laganje. Otroci lažejo staršem le, če mislijo, da starši niso sposobni sprejeti resnice. Razvajeni otroci je smešna beseda, ker je tako različna v različnih jezikih. V angleščini je razvajen (spoiled) zelo natančna beseda. Edini način, da razvadiš otroka je, če mu daš preveč stvari, ki jih resnično ne potrebuje. Ne moreš razvaditi otroka, če se z njim igraš 24 ur na dan. Ne moreš razvaditi otroka, če ga vzameš s seboj na počitnice, v muzej ali kamorkoli drugam. Le če mu začneš dajati to, kar hoče ves čas, pride do tega, da otroci ne poznajo razlike med tem, kar hočejo in kaj potrebujejo. In če starši mislijo, da je to, kar hočejo enako temu, kar potrebujejo, potem jim bodo dali vse kar hočejo. Potem to postane otrokovo razumevanje ljubezni, pravijo si – to je ljubezen. Vse kar hočem, mi bosta mama ali oče dala, ker me imata rada. Razvajenega otroka vedno prepoznaš, ker bo svoj pravi obraz pokazal okoli drugega leta in pol, ko bo konstantno nezadovoljen. Vedno hoče še in še in še. To se lahko sliši v njegovem glasu. Lahko grem v katerokoli trgovino in vam pokažem 15 razvajenih otrok, ker vedno govorijo “ueueueue”, pritožujejo se. Ne rečejo “Mama, ali lahko dobim sladoled.” Ampak rečejo “Mama, zakaj ne morem dobiti sladoleda.” In to je zato, ker so bili razvajeni, dobili so preveč, kar so hoteli in premalo tistega, kar so potrebovali.

Kako in kakšne meje morajo postaviti otroku

Ne vem. Ko govorim o mejah, stari mit pravi, da otroci potrebujejo meje – to zagotovo ne drži. Ne obstaja meja, ki jo lahko izpostaviš in rečeš, da otroci to potrebujejo. Vsaka družina pa potrebuje pravila, da lahko funkcionira po njih. Če z mejami mislite pravila, jih jaz, če bi bila danes starš, ne bi veliko postavljal. Če z mejami mislite moje osebne meje, kot npr. včeraj si se lahko plazil po meni, vzeli si moja očala, dal prste v ušesa ali karkoli si hotel. Danes ne smeš, nisem pri volji, pojdi stran. To je pomembno, to je dober način, kako delati. Imejte lastne meje, recite da ali ne. In recite da tudi sebi, kar je težko prvih 18 mesecev otrokovega življenja. Takrat to ni dober način, ampak po tem začnite govoriti da svojim potrebam, svoji integriteti. Lahko govoriš, da nočeš biti sam z babico ali varuško, ampak moraš biti, ker hočem iti v kino, hočem biti z ljubimcem ali podobno – hočem to. To je dober odnos. Problem s pravili je, da ko postavljaš pravila, si moraš izmisliti posledice, kar je moderna beseda za kazen. Če otrok krši pravila, moraš najti strožje in strožje kazni. In če skušaš kot starš upravljati družino s pravili, boste na koncu imeli otroke, ki bodo kršili vsa pravila – družina bo na koncu en velik prepir. Zato je bolje biti oseben in reči “zdaj nočem tega”, “ali lahko dobim sladkarije – ne, ne moreš dobiti sladkarij – zakaj – ker sem jaz tako rekel – zakaj ti odločaš – ker sem tvoj oče – ampak to ni pravično – je ali ni, ampak tako je in tako bo, dokler ne boš dovolj star, da se preseliš.” To so meje.

Intervju z Jesperjem Juul-om: Kakšna je vloga mame in očeta pri vzgoji

Jesper Juul
-
0
Intervju z Jesperjem Juul-om: Kakšna je vloga mame in očeta pri vzgoji

Kakšna je vloga očeta in matere v času zgodnjega starševstva? Kaj je dobra mama in kaj je dober oče? Ne uporabljam izrazov dobri očetje in dobre mame. Če sem prisiljen, uporabljam izraze dovolj dober oče in dovolj dobra mama.

Če govorimo o zgodnjem starševstvu, o prvih letih, zdaj vemo, da sta otroku na voljo oba starša. Star psihološki mit pravi, da je mati najpomembnejša, ampak vse naše raziskave so pokazale, da če ima otrok izbiro, bo izbral oba in ne bo dal nobenemu prednost. To je gledano iz otrokovega stališča. Če gledamo s stališča očeta, gre za nagnjenost k temu, da se poveže z otrokom in on z njim. To se mora zgoditi v prvih treh, štirih letih, ali pa do tega nikoli ne pride. Je zelo zahteven proces za opisati, ampak pogosto imajo mame, kot rečemo, svoje otroke »pod kožo«, imajo radarski sistem, ki jim pove da ni resnično nesrečen in bo nazaj zaspal ali da moram biti zdaj tam ali karkoli je. Očetje tega nimajo.

Ena najpomembnejših stvari, ki jih očetje in matere lahko naredijo, je, da v prvem letu in pol zagotovijo, da oče dobi kar se le da veliko priložnosti, da je sam z otrokom. Ne samo za nekaj ur, seveda je to omejeno z dojenjem in podobnimi ampak da, ko je otrok star okoli leto dni, da gre mama stran za en teden in po možnosti ugasne mobilni telefon. Ker če nisi resnično sam z otrokom, če nisi resnično prepuščen svojim čutom, nikoli ne dobiš tega občutka »pod kožo«. Očetje ne smejo imeti preveč nadzora s strani matere. Lahko govorita o praktičnih zadevah, kot je hranjenje po steklenički, menjava plenic ali uspavanje. Vsi lahko to naredijo in ni velike razlike med mamami in očeti. Vendar sta biti mama ali biti oče dva popolnoma različna svetova. To je odkritje moje generacije, saj smo bili mnogi od nas zelo vpleteni, ampak smo bili na koncu otroku druga mama in ne očetje. Zato mislim, da je za očete in tudi za partnerice, zelo pomembno, da se resnično poglobijo in izkoristijo možnost, da se povežejo z otrokom, saj bodo s tem velikokrat nagrajeni. Če si predstavljamo mlado družino z otrokom, in se po štirih letih starša odločita za ločitev, potem otrok določeno število dni preživi pri mami, določeno pri očetu. Veliko očetov se potem čuti brez moči, ne vedo kaj storiti. Ne počutijo se kot očetje, počutijo se kot strici. Saj veste, lahko se igrava, greva lovit ribe ali kaj podobnega, ampak manjka ta občutek intimnosti. To je nekaj, kar bi lahko zgradili v prvih dveh letih. To je izjemno pomembno.

Izjemno pomembno je tudi, da očetje sledijo svojemu nosu, da ne pustijo mamam, da bi jim preprečila, da delajo napake. Ker se ne moreš učiti, Lahko se učiš iz svojih napak, ne moreš pa se učiti iz napak drugih. To ni mogoče. Jaz sem kot mlad oče imel veliko srečo, ker smo živeli skupaj s šestimi družinami. Vsakič ko sem hotel ven z svojim sinom,  nap. na sprehod, ko je bil majhen, sem moral mimo štirih, petih mam, od katerih je vsaka imela svoje mnenje, kako nor sem, ker je imel premalo oblek ali pa jih je imel preveč in podobno. Imel sem dobro prakso v prepričevanju, da delam na svoj način. Ampak lahko umre! Prav, potem bo pa umrl, ker če ima pač nesposobnega očeta, ga pač ima. Zame je najpomembnejše, da se očetje povežejo in prevzamejo to odgovornost. Ker enkrat, ko jo imajo mame, jo zelo težko spet odpovejo, ker se preprosto bojijo, da oče ni dovolj usposobljen.

Zakaj je ta intimnost med očetom in otrokom  pomembna za otroka, ko odraste? Mislim, da otroci ne morejo dobiti dovolj intimnosti. Seveda hočejo, da so starši blizu, kolikor so lahko, da so na voljo, kolikor je mogoče in ni mej za njihovo »lahkoto« , če se tako izrazim. Zato morajo starši postaviti meje. Ko je bil moj vnuk, ki je bil zadnji, ki sem mu podrobno sledil, star dve leti, je dobro poznal razliko med mojo ženo in mano v smislu starih staršev. Vedel je, da se babica rada igra z njim 24 ur na dan, in vedel je, da jaz nisem tako nor nad igro. To je povedal svojim staršem. Rekel je, ker so mu rekli, da bo z dedkom 3 dni, da tega ne želi. In zakaj ne želiš? Ne, ker, je rekel svoji mami, ti si komaj prišla domov, kar je bilo res. In potem so skušali reči, da bo zabavno, da se bo igral z dedkom. Rekel je:«veš mama, dedek se ne rad igra«. Vedel je to. To ne pomeni, da ni bil povezan z mano. Pomeni, da je povezan z mano in ve, da sem jaz tak. Zanj je to uredu. Moraš imeti oziroma je dobro za otroka, da imamo intimnost z enim, dvema, tremi, štirimi, petimi odraslimi, za katere vem, kdo so, kar pomeni varnos

Kako je z uporabo pohval in kazni pri otrocih – intervju Jesper Juul

Jesper Juul
-
0
Kako je z uporabo pohval in kazni pri otrocih – intervju Jesper Juul

Mislim, da kazni nikoli ne bi smeli uporabljati. Kar koli otroci naredijo, naredijo nedolžno. Danes sem dobil vprašanje od mame, ima 2 letnega otroka. Nejgovi zobje rastejo in bolijo in zato girze vse in vsakogar. Zato me je vprašala, kdaj otrok ve, da drugo osebo to boli in da razumeme vse, karkoli mu rečemo. Vendar ko mu rečemo, da naj neha grizi ne preneha. Otrok potrebuje 4 do 5 let da ponotranji vse norme, ki ga obdajajo. Ni potrebno v tem času uporablljati kazni, ampak ko recimo otrok grize, mu samo jasno povemo, da tega nočemo. Če ima otrok tudi očeta, ki mu lahko ponudi oporo in ga otrok lahko ugrize.

Meje začnejo držati, ko postanejo osebne. V preteklosti je veljala, da otroci začnejo spoštovati meje, če se bojijo kazni. Danes vemo, da to preprosto ni res in da otroci pač preporsto rabijo nekaj časa, da to sprejmejo in ponotranijo. Mi pa moramo seveda to čim večkrat ponavljati. Z otroki moramo biiti čimbolj osebni in avtevtični, govoriti svoj jezik, ne pa otroškega, ker je to tisti jezik, katerega se morajo naučiti.

Ali hočete da je vaš otrok obugljiv ali da je delo samostojen in gre sam svojo pot? Mislim, da je to zelo pomembno. Ne izvršujte pritiskov na otroka. Ne morete otroka oblikvati popolnoma tako, kot ga vi želite. Otrok raste po svoje. Za mlade starše je najbolj pomembno, da uživate s svojim otrokom vsak dan, ne ga spreminjat ampak uživajte z njim, takšnim kot je. Otrok zato začuti, da je sprejet takšen kot je. Dandanes imajo otroci občutek, da morajo biti drugačni.

Starševsko vodstvo v predšolskem obdobju

Jesper Juul
-
0
Starševsko vodstvo v predšolskem obdobju

Prvih 18 mesecev otrokovega življenja je naloga staršev, da se posvetimo dojenčku in njegovim potrebam po hrani, negi, zavetju, varnosti in stiku. Pri tem svoje želje in potrebe potisnemo v ozadje. Kaj pa potrebuje naš malček?

Vodstvo namesto vzgoje

Po tem obdobju nekateri starši začutijo potrebo, da bi začeli otroke »vzgajati«, jih naučiti kdo so in kakšni bi morali biti. To ni samo nepotrebno, temveč lahko resno prizadane otrokovo osebno integriteto: njegovo edinstvenost, osebne meje, vrednote, želje. Otroci se ne rodijo slabi, egocentrični in asocialni, zato jih ni potrebno »popravljati«. Res pa je, da se rodijo brez izkušenj. Zato potrebujejo učinkovito starševsko vodstvo.

»Večina tega, kar govorimo otrokom, zato da bi jih vzgajali, v resnici ni vzgojno. To pomeni, da ne pušča trajnega vtisa v otrokovih možganih. Kar dejansko vzgaja, se med člani družine večinoma dogaja ‘med vrsticami’. Otrok integrira vaše misli, prepričanja, vedenjoka_z_deklico2e, razpoloženje, konflikte, krize, veselje in srečo. To so fenomeni, ki puščajo trajen vtis na njegovem telesu in duši, in to so fenomeni, ki bodo oblikovali otrokovo osebnost in način, kako vzpostavlja odnose do drugih,« pravi Jesper Juul

Otroci v predšolskem obdobju še vedno potrebujejo, da smo pozorni na njihovo edinstvenost, potrebe, želje, odzive in misli. Naša naloga je, da:

  • jih jemljemo resno, saj je njihovo dostojanstvo enakovredno odraslim
  • jih vključujemo v življenje družine, pri čemer upoštevamo lastne izkušnje in modrost
  • jih seznanjamo s tem, kako počnemo reči v svojem domu: kako skrbimo za higieno, kako se gre v vrtec, kako se vedemo v odnosu do drugih tako znotraj kot zunaj družine.

Ta integracijski proces traja pri večini otrok približno pet let. Ob bolj napetih trenutkih, ki jih ponavadi ni malo, se je potrebno zavedati, da otrok ne »krši pravil« zato, da bi staršem kljuboval, jih vznemirjal temveč iz nevednosti. Eno in isto informacijo rabi večkrat slišati, zato da jo lahko vključi v vsakdanje vedenje. To pomeni, da je glavna sestavina starševskega vodenja ustvarjati varno in spodbudno okolje, v katerem se bo otrok lahko učil.

»Otroci so v življenju staršev najbolj dragoceni takrat, ko na splošno veljajo za najbolj težavne!« Jesper Juul

Skrb zase v dobro otroka

Ob tem je izjemno pomembna sestavina našega vodenja, da se začnemo zavedati svojih potreb in meja (okrog 1,5 leta). Ni pomembno le, da mi spoznavamo otroka, ampak je enako pomembno tudi, da otrok spoznava, kdo smo mi. Kot vsak odnos je tudi starševstvo dvosmerni proces, pri katerem se lahko oba razvijata. Za zdrav psihični razvoj otroka je potrebno, da znamo poskrbeti zase iz dveh razlogov. Prvi je ta, da če mi ne bomo prevzeli odgovornosti za lastno počutje, bo to namesto nas storil otrok. To pa zanj predstavlja preveliko breme, ki mu ni kos. Drugi razlog tiči v tem, da najmočnejši vir učenja svojim otrokom predstavljamo starši s svojim zgledom. Ko bomo znali poskrbeti zase, bomo tako tudi otroku postavili temelje samospoštovanja – da bo lahko nekoč odrastel v samostojno odraslo osebo, sposobno poskrbeti zase.

»Najbolj ljubeč ‘ne’ je tisti ‘ne’, ki ga izrečete, kadar morate sebi reči ‘ja’. To pomeni ‘ja’ vašim mejam, vrednotam, željam.« Jesper Juul

Starši iz mesa in krvi: osebni in resnični

Kako nas bo otrok najbolje spoznal? Če bomo pristni in iskreni v odnosu z njim. Zato lahko opustimo svoje vloge mame in očeta. Stopimo pred otroka takšni, kakršni smo: ranljivi, zmotljivi, včasih iracionalni a predvsem – človeški.

»Odkar sem spoznala, da ne rabim več igrati popolne mame, temveč si tudi sama lahko privoščim slab dan, imamo doma veliko pristnejše odnose. Čutim, da sem sama bolj sproščena, naši triletni Anji pa tudi paše, da ve, pri čem je. Da ni nič narobe, če smo včasih žalostni, jezni, nerodni. Sedaj znamo to izraziti in gremo naprej.« 

Mateja

Najpogostejše težave pri vzgoji

Jesper Juul
-
0
Najpogostejše težave pri vzgoji

Trma

Izbruhi trme se pojavljajo pri vseh otrocih, a pomembno je, kako se nanje odzivate:

  • Ignoriranje: Delajte se, kot da niste opazili otrokove bučne predstave. Metoda je večinoma lahko učinkovita, vendar je uspeh odvisen od vaše vzdržljivosti.
  • Tehnika vživljanja: Otroku poskušajte opisati njegove občutke (»Uh, kako si jezen, ali ne?«), kar bo spodbudilo, da bo tudi sam izrazil svoje občutke. Pri tem ostanite kar se da mirni!
  •  Odhod s prisilo: Otroka mirno odnesite v njegovo sobo in mu razložite, da ne zavračate njegovega obnašanja, vendar je za tako obnašanje najprimerneje, da je sam. Ko pa bo začutil, da je pomirjen, naj pride sam iz sobe. Pri vrnitvi otroka toplo in z veseljem sprejmite.
  • Taktika preobrata: Skušajte preusmeriti otrokovo pozornost v kaj drugega – na najljubšo knjigo, igračo (ko otrok na primer v trgovini trmoglavi, da želi imeti čokolado, mu razložite, da jo že ima doma, zamotite ga lahko tako, da vam pomaga v vrečko nabrati pomaranče).
  • Umik: Ko ni druge rešitve, se preprosto umaknite in otroku dajte vedeti, da vas ne bo pritegnil v svojo igro.
Psihoterapevt dr. Zoran Milivojević pravi
»Otrok je lahko trmast, to je povsem normalna situacija. Vsi otroci so trmasti, saj z njimi upravlja princip ugodja. V prvem letu je starš tisti, ki v otroku izzove prijetne občutke. Kasneje, ko dopolni dve leti, otrok misli, da mu bodo starši še naprej nudili prijetne občutke. Pričakuje, da mu bodo izpolnjevali različne želje, vendar ko starši rečejo: ne, tega ne bom naredil, ali: to moraš narediti, pa otrok noče …, začne otrok misliti, da ga starši nimajo radi in da niso pravični. Nastopi trma. Pridemo do zapleta, ki se običajno začne v sredini drugega leta, bitka dveh volj, kdo se bo komu podredil, ali bo otrok podredil starša, ali bo starš podredil otroka. Ko rečem »podrediti«, je koren te besede »red«. Kar ni isto kot biti ponižan. Biti podrejen je povsem normalna vloga organiziranja v človeški družbi, skozi katero ugotovimo, da moramo zavzeti določeno mesto v določeni hierarhiji, da bi celota dobro funkcionirala. To se je v veliki meri kazalo takrat, ko so imele družine pet, sedem in več otrok. Te generacije so se strukturirale v obliki piramide in na vrhu te piramide so bili odrasli. Danes je piramida pogosto obrnjena: majhni otroci, stari na primer leto in pol, ki jim življenje upravljajo želje, upravljajo svojo mamo, mama pa upravlja še z očetom. V bistvu otrokove želje vodijo družino in tako imamo neko univerzalno simbiozo. Normalen otrok je trmast in ko vidite v parku drugega otroka, ki posluša svoje starše, vi ne veste, kaj se dogaja pri njih doma, niste videli, kako starši pridejo do tega. Nekateri starši pravijo: ja, ja, blagor njim, rodili so poslušnega otroka. Ne, to je nekaj, kar se doseže. Normalno, v tem ni treba pretiravati. Če otroku izkazujemo ljubezen, zahtevamo disciplino, ga racionalno kaznujemo, kadar je potrebno, bomo dosegli, da se otrok podredi na nek zdrav način.«

Jeza

Težave pri vzgoji so lahko siloviti izbruhi jeze. Ti se pojavijo, kadar so otroci utrujeni, lačni ali onemogočeni in svojih čustev še ne znajo izraziti z besedami. Jeza predstavlja čustvo, ki zahteva posebno skrb, saj lahko postane nevarna, če vodi k nasilnemu in destruktivnemu vedenju. Otroku razložite, da je vsak človek kdaj jezen in slabe volje ter mu pomagajte prepoznati svojo jezo, jo primerno izraziti in premagati. Z otrokom se pogovorite o možnostih izražanja svoje jeze:Jeza

  • Pogovor: otroka spodbujajte, da glasno reče: »Jezen sem!«, naj ne bo kaznovan, če bo jasno izrazil svoje čustvo jeze.
  • Pogovor z lutko: lutka naj otroku pripoveduje o dogodku, ki jo je zelo ujezil, otrok pa naj ji predlaga, kaj naj stori; vlogi lahko tudi obrnete, pri čemer lutka predstavlja »svetovalca za jezo«.
  • Možnosti za dejavno igro: za otroka je zelo pomembna igra na prostem (tek, skakanje, vpitje, plezanje, kolesarjenje), ki krepi psihično energijo in pomaga sproščati napetost.
  • Kotiček za jezo: določite poseben prostor, kamor se otrok lahko umakne in na primeren način izrazi svojo jezo. V tem kotičku naj bodo različni materiali in predmeti, ki pomagajo, da se otroci soočijo in spoprimejo s svojim čustvom: predmeti, po katerih otrok lahko tolče (les, vreča za jezo); materiali, ki pomirjajo (voda, glina); umetniški materiali (tempera barvice, flomastri, kolaž, lepilo, papir); tarča, v katero lahko mečejo žogice; plišaste igrače, h katerim se lahko stisnejo in jim zaupajo težave.

Kako otroka naučiti sočutja

Otroci z visoko razvito čustveno inteligenco so srečnejši, zaupljivejši in uspešnejši v šoli. Pomembno je, da se že na otrokov jok odzivate s pozornostjo in ljubeznijo ter se potrudite razumeti, kaj vam s tem želi povedati. Otroku poudarjajte, da so izkušnje drugih podobne njegovim, bodite zgled ljubeznivega vedenja, spodbujajte otroka, naj premišljuje, kako se počutijo drugi, otroka naučite, da človeka nikoli ne sme soditi samo po zunanjem videzu.

Kako otroka naučiti notranje discipline

Pokažite mu, kaj je naredil narobe. Pri tem ga ne kaznujte, temveč mu nakažite različne načine njegovega razreševanja in mu dajte možnost, da problem razreši sam. Tako bo ostalo nedotaknjeno tudi otrokovo osebno dostojanstvo. Pomembno je, da otroka s svojimi besedami, dejanji in mimiko usmerjate in ne nadzorujete. Na primer, pred odhodom k teti se z otrokom pogovorite, kakšno vedenje pričakujete od njega na obisku, pomagajte mu izbrati tudi nekaj igrač ali knjig, ki jih bo lahko odnesel s sabo. Na obisku ga večkrat spomnite, kako se mora vesti. Če postane preveč razposajen, stopite k njemu, ga pomirite in se skupaj z njim za nekaj minut mirno igrajte. Narobe bi bilo, če bi otroka zaradi razposajenega obnašanja na obisku kaznovali z udarcem ali drugo kaznijo, saj bi s tem le poglobili svoj nadzor nad njim.

Razvajenost

Družinski terapevt Jesper Juul razlaga: »Edini način, kako razvadiš otroka, je, če mu daš preveč stvari, ki jih resnično ne potrebuje. Ne moreš razvaditi otroka, če se z njim igraš štiriindvajset ur na dan. Ne moreš razvaditi otroka, če ga vzameš s seboj na počitnice, v muzej ali kamorkoli drugam. Le, če mu začneš dajati to, kar hoče ves čas, pride do tega, da otroci ne poznajo razlike med tem, kaj hočejo in kaj potrebujejo. In če starši mislijo, da je to, kar hočejo, to, kar potrebujejo, potem jim bodo dali vse, kar hočejo. Potem to postane otrokovo razumevanje ljubezni. To je ljubezen. Vse, kar hočem, mi bosta mama ali oče dala, ker me imata rada.«

Razvajen otrok je ranljiv, neodporen, netoleranten, nesamostojen, mehkužen, ne more vzpostaviti zdravih socialnih stikov v okolju, ni zmožen napora, ne zna se podrejati skupnim pravilom, postane zasvojen z željo po čedalje več pozornosti, navadi se na sprejemanje pretirane naklonjenosti, vsako razočaranje doživlja kot krivico in reagira nasilno ali z zapiranjem vase. Pri tem ni problem v sami količini, koliko otroku nudimo, temveč, kako dajemo in kako mu izkazujemo ljubezen. Za razvajanje je značilno, da starši otroka poveličujejo, precenjujejo, pripisujejo mu vse popolnosti in prikrivajo njegove pomanjkljivosti, zato je prikrajšan za razvoj obrambnih sposobnosti proti fizičnim nevarnostim okolja.  

Ali je moj otrok hiperaktiven

Otroci plezajo po ograji
Otroci plezajo po ograji

Hiperaktivni otroci ali otroci s hiperkinetičnim sindromom (HKS) vzbujajo pozornost v družbi, saj so nemirni, ne morejo se prilagoditi drugim, imajo motnje v odnosih z drugimi, pojavljajo se vedenjski problemi, kasneje tudi učne težave. Značilni simptomi hiperkinetične motnje:

  • Znamenja se pojavijo v prvih petih letih in ponavadi trajajo ves čas šolanja, včasih celo do dobe odraslosti.
  • Otrok je motorično nemiren, nepredvidljiv, impulziven in ima motnje pozornosti.
  • Primanjkuje mu vztrajnosti pri nalogah, ki zahtevajo dolgotrajno pozornost in zbranost.
  • Otrok hitro menjava svoje dejavnosti in nepredvidljivo prehaja iz ene v drugo (pri tem ne dokonča prve).
  • Otroku primanjkuje sposobnosti za usmerjanje gibalne dejavnosti; pojavlja se preobilna gibalna dejavnost, kar se kaže z nenehnim tekanjem sem in tja, vstajanjem, menjavanjem prostora, nečitljivo pisavo (»čačke«) in težavami pri risanju ali barvanju.
  • Primarnim motnjam se pridružijo še sekundarne motnje: nagibanje k nesrečam, kršenje pravil (ker jih ne razumejo ali pa se jih ne morejo držati), pomanjkanje distance in konflikti z vrstniki.
  • Hiperkinetične motnje so pri dečkih štiri do petkrat pogostejše kot pri deklicah.

Nasveti za starše hiperaktivnega otroka

  • Motnje vedenja se bodo okrepile, ko se za otroka povečajo zahteve okolja, zato otroku podajajte jasna in enostavna navodila.
  • Otrok potrebuje nadzor in neposredno povratno informacijo, s čimer mu pomagate izboljšati lasten nadzor in preprečiti impulzivne reakcije.
  • Otroku zagotovite dovolj gibanja in igre.
  • Pri pogovoru imejte z otrokom čim več očesnega stika; ponovite vprašanje, da se prepričate, če je razumel navodila, drugače se izogibajte ponavljanju.
  • Poskušajte se čim bolj mirno odzvati na otrokovo vedenje, saj mu boste le tako pomagali k zmanjšanju lastne razburjenosti.
  • Malo karanja. Majhne vedenjske napake je treba prezreti.
  • Poskrbite za rednost, otroku določite redne obveznosti ali dejavnosti.
    Mamica in njen otrok
    Mamica in njen otrok
  • Kljub odklanjanju telesnega stika je za otroka pomembna telesna bližina (pri igri ga držite v naročju, vodite roke in dlani).
  • Zavedajte se, da vaš otrok ni hudoben ali slabo vzgojen, temveč samo naporen in težavnejši, zato se morate z njim bolj ukvarjati in je vaša vzgojna naloge težja.
  • Otrok potrebuje vaše potrpljenje in ljubezen.
  • Zavedajte se, da ima otrok tudi veliko pozitivnih lastnosti: otrok je vesel, optimističen, živahen, ustvarjalen, ima smisel za humor, domišljijo, je vedno pripravljen pomagati, je skrben in ima dober občutek za orientacijo.
  • Pri težjih oblikah hiperkinetičnega sindroma je učinkovita tudi terapija s psihostimulansi, ki otroka umiri, poveča njegovo učinkovitost pri učenju in zmanjša impulzivne reakcije.
9 nasvetov otroka odraslim
  • Ne razvajaj me, saj dobro vem, da ne morem dobiti vsega!
  • Ne boj se odločnosti, tako vsaj vem, pri čem sem!
  • Ne spreminjaj svojih odločitev!
  • Ne poskušaj mi pridigati!
  • Ne nergaj!
  • Ne dvomi o moji poštenosti!
  • Naj te ne skrbi, če imaš premalo časa zame, pomembneje je, kako prebijeva skupni čas!
  • Pomisli: več me nauči vzornik kot kritik.
  • Ne ščiti me pred posledicami, saj moram zbrati izkušnje!

Viri: Coloroso, B.: Otroci so tega vredni. Notranja disciplina – največ, kar lahko damo otroku; Žgavc, D.: Vzgajam samostojnega in odgovornega otroka. Učinkoviti pristopi k otrokom od 2. do 10. leta starosti; Mason, D., Jensen, G., Ryzewicz, C.: Trmoglav otrok. Kako obvladovati izbruhe otroške togote; Sears, W., Sears, M., 2004. Uspešen otrok; Miller, K., 2000: Otrok v stiski; Žorž, B., 2002: Razvajenost, rak sodobne vzgoje; Passolt, M., 1997: Hiperaktiven otrok: psihomotorična terapija.

© BabyBook.si - Mogenas, d. o. o. | Made by IN Pisarna