Janja Urbančič

Ko otrok ne dobi igračke v trgovini se pri njem lahko sproži reakcija (frustracija) na vaš »ne«, ki za otroka ni škodljiv (oziroma vemo, da je določen nivo frustracije pri otroku celo zaželen in nujno potreben za njegov zdrav čustveni razvoj). Reakcija izhaja iz otrokove potrebe po tem, da je slišan, vendar ne nujno tudi u-slišan. Hkrati se zavedajte svojih meja in svojega nelagodja ob misli, da bi mu igračko zares kupili. Poznajte svoje razloge, zakaj mu igračke nočete (ali ne morete) kupiti in mu jih tudi jasno in na kratko obrazložite. Pri tem vztrajajte, kljub morebitnim otrokovim negodovanjem.

Vaše besede so pomirjujoče, vaše meje so osebne in jasne: »Vem, da si zelo želiš te igračke. Razumem in slišim te. Vendar je danes ne bova kupila, ker sva prišla iskat darilo za tvojega prijatelja.«

Spodbuditi otrokov jok in izražanje jeze

Jok je otrokov naravni vzvod izražanja čustev. Otroku pustite, da ob žalosti, razočaranju ali prizadetosti izrazi svoja čustva. Otroci skozi jok, iz sebe dajo svoje težke občutke, zato je v sočutni vzgoji otrokov jok dovoljen oz. celo spodbujen. Po predelanih občutkih, četudi skozi jok, se otrok ponovno začne ‘lepo obnašati’, saj se ob tem vrne v notranje ravnovesje, kar spontano prinese tudi ravnovesje v njegovih dejanjih. Ob izražanju čustev oz. joku, ostanite ob otroku, če to potrebuje. Če mora otrok jokati sam, ker starši ne zmorete zdržati z jokom, se lahko zaradi tega počuti zapuščenega, odrinjenega, nepomembnega, prezrtega, neljubljenega. Neprimerno vedenje se lahko le še stopnjuje, če otrok nima možnosti (mu odvrnete, da naj neha jokati), da bi izrazil svoja čustva. Izražanje čustev otroku dovoljuje, da se ne vključi njegov naravni obrambni mehanizem pred potlačenjem (ko bi se mu čustva nakopičila).

Prav tako dovoljujte izražanje jeze (skozi kričanje, cepetanje). Ne dopuščajte pa nasilja v smislu tepeža, grizenja, pljuvanja. Takšno vedenje takoj ustavite, istočasno se vprašajte po vzrokih za takšno vedenje. Kajti za vsakim takšnim ‘neprimernim’ otrokovim vedenjem tiči razlog. Neprimerno vedenje je torej simptom. To je eno najpomembnejših načel sočutnega starševstva. Otroci se namreč neprimerno vedejo, ker nimajo zadovoljenih osnovnih potreb: fizičnih (lakota, žeja, spanje, toplota) ali psihičnih (varnost, ljubljenost, povezanost, moč, samostojnost). Otroci se neprimerno vedejo tudi takrat, ko čutijo strah, žalost, sram, nemoč, jezo. Ko nagovorite, ubesedite in pomirite njihove občutke, se umiri tudi njihovo vedenje.

Izražanje jeze lahko preusmerile tudi tako, da otroka spodbudite, da kriči ali tolče po blazini, skače, ploska, pleše. S takšnim pristopom ga naučite, da je jeza zdravo čustvo, ki jo je treba izraziti in ne potlačiti. Naučiti pa ga je treba, da jo izraža tako, da ne prizadene ali poškoduje drugih.

Jeza je pogosto zgolj ‘pokrovka’ za ranljivejša čustva, ki se skrivajo pod njo. Ko otrok tepe svojega mlajšega bratca/sestrico, je to lahko videti kot jeza. V resnici se pod jezo lahko skriva globok strah, da ga nimate več tako radi kot ste ga imeli prej, strah pred tem, da ga boste zapustili. Če ga je strah, ga stisnite k sebi in mu zagotovite, da je varen, saj ste ob njem: Tukaj sem…Vse je ‘v redu’…Varen si… so besede, s katerimi lahko pomirjate svojega otroka. Nikakor pa ne zmanjšujte pomena njegovega strahu.

Otroku dovolite čutiti in izražati čustva. Hkrati pa naj občuti, da mu stojite ob strani. Pri tem ne uporabljajte besed: Kar pomiri se… Ah, saj bo bolje… Saj ni tako hudo…, vendar razumevanje in vzpodbudo izražajte z besedami: Kar zjokaj se, potem ti bo bolje… To te je pa res prizadelo… Uh… si pa res jezen… Kar daj ven vse, kar te teži… Hudo ti je, kaj se je zgodilo… Tukaj sem… Varen si…

Staršem je pogosto težko, da bi otroku popolnoma dovolili izražati čustva. Najpogosteje je razlog v tem, da so bila ravno ta čustva v naši primarni družini prepovedana. Več čustev kot ste morali potlačiti, več obrambnih mehanizmov ste zgradili.

Komunikacija z otrokom

V komunikaciji z otrokom izhajajte iz sebe, govorite o tem, česa si želite, kaj potrebujete, česa ne marate. S takšnim pristopom se izognete značilni komunikaciji z otrokom, ki temelji na ukazih, pridigah, zapovedovanju, preusmerjanju pozornosti, manipulaciji (npr. z nagradami, ali obljubami). Starši, niste vedno nasmejani, veseli, pozitivni, zato otroku pokažite čustva in sporočila, ki so del vsakdana.

Poslušanje otroka je veliko pomembnejša veščina kot pridiganje, kajti ko otroku zares prisluhnete, posebej v težkih trenutkih, otrok začuti, da vam lahko zaupa. Zaupanje je eden izmed ključnih dejavnikov za dober odnos med vami in vašim otrokom. Otrok, ki staršu zaupa, se bo v težavah zatekel k njemu.

Jasne in osebne meje

Ko postavljate meje, tako da izrazite, česa vi ne dovolite, kaj je vam všeč ali vam ni všeč, kaj marate in česa ne marate, otrok začuti, da ste v teh mejah prisotni vi. Otroci ne upoštevajo mej, ampak upoštevajo človeka, ki je mejo postavil. Če torej postavljate neosebne meje (Tega ne delamo… ne tepemo se, nisi priden, vsi tako delajo), vas ni v tem odnosu. Ko postavite osebno mejo, ste v odnosu vi in vaš otrok, zato ob tem vzdržujete stik, ki je najpomembnejše vzgojno sredstvo.

Nekaj primerov osebno postavljenih meja:
Ne maram, da me tepeš, to me boli!
Nočem, da se tako pogovarjaš z mano. To me prizadene.
Skrbi me, da se boš resno poškodoval, če plezaš po tej ograji, zato hočem, da greš dol.
Strah me je, da …..
Rada bi ….
Všeč mi je, če ….
Ni mi všeč, ko ….
Ne zmorem ….

Ob tem ni potrebno, da ste vedno prijazni. Če čutite jezo, ker so vam bile prekoračene meje, si jo dovolite izraziti. Ob tem pazite, da ostajate lastniki svoje jeze. Da na otroka ne prelagate odgovornosti za vse vaše občutke (ne samo jezo). Za svoje občutke ste odgovorni sami, otroci (in ostali ljudje) jih samo vzbudijo v vas. Torej stavki kot so: »Mamica je žalostna zaradi tebe. Razočaral si me. Razjezil si me.«, povzročajo, da se otrok nauči prevzemati odgovornost za občutja drugih, kar je preveliko breme zanj in vodi v izgubo občutenja sebe in svojih občutkov. Bolj primerno je, če rečete, da ste jezni, žalostni, vas je strah ali da čutite jezo, žalost. Da so to vaši občutki in ste sami odgovorni zanje. Ob tem lahko ugotovite, da je otrok pritisnil na vaš boleči gumb in da so vaša čustva pravzaprav odraz vaše rane in ne odraz otrokovega vedenja.

Ko začnete postavljati osebne meje, kmalu opazite, da vas otrok bolj upošteva. Kar vodi v to, da uporabljate manj groženj in kazni na eni strani, prav tako pa manj manipulacij v obliki podkupovanj in obljub ter nagrad na drugi strani.

Vzgoja brez nagrad in kazni

Staršem je pristop brez nagrad in kazni tuj in ga najtežje sprejmejo, saj je kaznovanje in nagrajevanje tako zakoreninjeno v naši družbi, da si uspešno vzgojo brez tega težko predstavljamo. Namesto kaznovanja je včasih, poleg osebnih meja, dovolj že samo to, da otroku dovolite občutiti naravne posledice njegovih dejanj in ga pred njimi ne ščitite (to bi pomenilo, da vzgajate permisivno). Kadar naravne posledice niso možne, lahko uveljavljate vnaprej dogovorjene logične posledice. Torej posledice, ki imajo zvezo z dejanjem (npr. če otrok ne preneha z risanjem po steni, mu vzamete barvico in ga usmerite v risanje na list, namesto da mu grozite z odvzemom risanke, ki s pisanjem po steni nima nobene zveze).

Postavljajte jasna pravila in otroka ustavljajte pri prestopanju meja (neprimernem vedenju). Ko otroka ustavite (včasih ga je potrebno ustaviti tudi fizično) in pomirite njegova čustva (se povežete z njim), se lahko takoj premaknete v učenje. Kar pomeni, da ne grozite s kaznijo, ga ne ponižujete in zmerjate, se izogibate besednih zvez nikoli in vedno, ne pridigate, ne moralizirate. Vsega tega otrok ne potrebuje in ne bo pripomoglo k temu, da se bo v prihodnje lepše obnašal. Lahko pa povzroči, da bo imel slabšo podobo o sebi, kar bo vodilo v še več neprimernega obnašanja.

Posebej pomembno pri neprimernem vedenju je to, da poskušate ugotoviti, kaj se skriva za tem vedenju. V nasprotnem primeru se bo otrokovo neprimerno vedenje lahko stopnjevalo. Na ta način bo namreč poskušal izraziti stisko. Če ga ne boste razumeli takoj, bo otrok moral svojo stisko izraziti še bolj na glas in na še bolj neprimerne načine, zato da ga končno razumete in mu lahko pomagate. Iz tega po navadi sledi, da otroci, ki se obnašajo najbolj neprimerno, v sebi čutijo največjo stisko. Pod stisko spada tudi občutek ne-varnosti, ki jo otrok čuti, ko ga odrasli ne vodijo, ampak vodstvo prepuščajo otroku.