Oglejte si video z neodvisnim predavateljem, Godijem Kellerjem, ki je waldorfski pedagog in pisatelj, kjer razlaga, kako bo otrok razumel ločitev staršev.
Videl sem zelo veliko različnih ločitev. In moram reči, da se veliko otrok danes uspešno spopada s tem. Ker ni to več takšna sramota, kot je bila v času mojega otroštva. Ampak za nekatere otroke pa je to katastrofa. In po mojih izkušnjah je to za otroke, ki sami doživljajo življenjsko krizo, ko gredo skozi obdobja odraščanja. In če se takrat starši ločijo, se otroki pogosto čuti zelo, zelo krivega. Počuti se, kot da je on naredil kaj narobe. In v tej situaciji je najprej pomembno to, da se ne razpravlja preveč o tem. Ker stalno razpravljanje o tem, je kot da bi dvignil bolečino v možgane.
Bolečina pa ni v možganih, ni v razumevanju, ampak v srcu. To je kot če nekdo umre in morate to preboleti. Potrebujete tolažbo in to mislim, da bi morali narediti.
Objeti otroka in ga tolažiti, biti ob njem. Čeprav mogoče živite v različnih stanovanjih, pa poskušajte čim več biti skupaj. In ne poskušajte, da bo otrok razumel, ampak, da bo čutil, da ste z njim. In ga ne boste zapustili. Ker otrok doživlja eksistencialni strah, da ga boste zapustili in bo ostal sam. To je nekakšna grozljivka za nekatere otroke. Torej konkretno ne rešujemo s pogovorom, ampak z delovanjem, da ste ob njem. Da otrok čuti, da sta oba tu ob njem. Da se oba, oče in mama zavedata, in razumeta, da je to to, kar morata narediti. In seveda, da se ognete temu prepiranju, ko je otrok izrabljen za orožje, kar se pogosto dogaja in to je grozno. Nič ne morem reči o tem, ampak pogosto je v teh ločitvah veliko jeze in razočaranj, veliko bolečine in trpljenja tudi. Ni enostavno, ampak če me vprašate, potem bom rekel, da je bistvo, da sta oba starša prisotna in da se ne prepirata na način, da je otrok njuno orožje. In da ne razlagata veliko, ker razlaganje povzroči, da se otrok počuti krivega. Težko je to razumeti.
V stari krščanski legendi, ko sta Adam in Eva morala zapustiti raj, je bilo to zaradi tega, ker sta jedla od drevesa spoznanja. In to spoznanje je seveda dobra stvar v življenju, ampak je vseeno tudi nekaj tragedije v njem. Ker, če vem za tvojo bolečino, potem postanem odgovoren zanjo! Če je to v mojih možganih, če mi poveš zgodbo o tvoji tragediji, potem postanem odgovoren. In mislim, da otroci ne bi smeli nositi breme odgovornosti. In da se ne smejo čutiti odgovorne, ko se starši ločijo.
