Avtorji Objave od Elena Kecman

Elena Kecman

Elena Kecman

univ. dipl. pedagoginja, transakcijska analitičarka – svetovalka

Usmerjanje otroka v primerna vedenja in dejanja

V vsakem odnosu, tako tudi v odnosu med otrokom in staršem so prisotna sporočila v obliki kritik in pohval. To so sporočila, s pomočjo katerih drugi osebi sporočamo katero njeno vedenje je za nas primerno in katero ne. Kritike in pohvale so sporočila, s katerimi otroka usmerjamo k primernemu vedenju. Tako kritika kot pohvala lahko otroka opogumljata, podpirata in vplivata na njegovo samopodobo in samozavest, prav tako pa ju lahko rušita. Pri vzgoji so ta sporočila toliko bolj pomembna, saj otrok svojo osebnost šele gradi in prav odzivi in sporočila odraslih vplivajo na to, v kakšno osebnost se bo otrok razvil.

»Otroku je ob pohvali prijetno, ob kritiki pa je njegovo počutje seveda neprijetno. To je normalen odziv. Neprijetnost kritike in čustva, ki jih otrok doživlja ob tem, so nujen del vzgoje ter življenja,« je izpostavila Elena Kecman.

Za vsakim vedenjem ali dejanjem otroka stoji neko njegovo sporočilo odraslim

Pozornost je bolje usmeriti na sporočila otroka in manj na dejanska dejanja. Seveda so vedenja, ki jih je treba takoj zaustaviti. Odrasli v takšnih trenutkih prevzamejo odgovornost za način podajanja kritike. Če sporočila staršev izražajo moč in gotovost, bodo svoja čustva podzavestno prenesli na otroka in komunicirali na način, ki lahko odnos z otrokom povzdigne na višjo raven.

Ne kritizirajmo otrokove osebnosti, s sporočili, kot so: »Pa kaj ti je? Kaj je s tabo? Kolikokrat ti moram povedati? Kaj si tako nemogoč/a? Pa kaj si tako neroden/na? Zakaj si to naredil/a? A niti tega ne zmoreš narediti?«. Ampak se s sporočilom usmerimo na vedenje in dejanje, s katerim ohranimo njegovo dostojanstvo in integriteto. S takšnimi sporočili ga učimo, da so »napake« življenjske in  lahko naredi korake, ki jih popravijo. Na primer s takšnimi sporočili se razvija zavedanje o tem, da igračo, ki jo je razbil, lahko popravimo, če pa je nerodnež, pa takšen je, pojasni Tanja Povšič.

Izogibajmo se manipulacijskih situacij

Ne podarjajmo nečesa otroku in mu potem, ob otrokovem neustreznem vedenju, ko se ne znamo drugače odzvati, zagrozimo, da mu bomo to stvar vzeli, ali pa mu jo dejansko celo vzamemo. Otroku nekaj podarimo, saj želimo, da to ima in ne za to, da bi s to stvarjo lahko kasneje manipulirali. Ob nakupu nečesa mu predajte sporočilo: »to sem ti kupila, ker sem v trgovini pomislila nate in menim, da bi to rad imel.« Otroka za dobro opravljene »vsakodnevne« naloge nagrajujte s pohvalo, ne pa s stvarmi. S tem razvijate pri otroku zavedanje in občutke, da ga vidite, slišite, razumete, sprejemate, spoštujete in opazite njegove napredke in tudi stiske ter da lahko v vas poišče oporo. Kot vzgojitelj in njegov steber, mu tako pomagate do večje čustvene stabilnosti; takšnih občutkov pa predmeti ne morejo zgraditi, pravi Tanja Povšič.

Nagrajevanje = vredno se je potruditi

Če se odločite za nagrajevanje otroka, storite to, ko otrok doseže nekaj, kar je zelo vredno ali pomembno. Na primer, če je mlajšemu otroku uspelo pogledati predstavo, tekmo ali risanko v kinu, ga z besedami pohvalimo, da je bil pozoren in strpen, da je sodeloval ali ploskal. Obenem je v redu, da ga za nagrado peljemo na sladoled ali mu podarimo na primer majhno igračo. S tem bo dobil dodatno sporočilo, da mu je nekaj uspelo in da se je vredno potruditi, hkrati pa bo začel ceniti potrpežljivost.

Razvoj občutka za dolžnosti

Vsakodnevne pohvale otroka in njegovega vedenja in le občasne nagrade bodo pri otroku razvile vzorec, da so nagrade nekaj posebnega in jih ne bo pričakoval vsak dan. Tako otrok razvija občutek za svoje dolžnosti, na primer, da pospravi svojo sobo in ob tem ne pričakuje ali zahteva ničesar. Strpnost pri otroku lahko razvijate tudi s pogovorom o tem, da če si zelo želi določene igrače, da jo bo dobil ob rojstnem dnevu, novem letu. Občasno mu lahko podarite tudi presenečenje ali nagrado, ko se bo vam zdelo pomembno. Učenje opravljanja obveznosti je dolžnost staršev, kar dosežemo z vztrajnostjo, razumevanjem in lastnim vzgledom, razloži Elena Kecman.

Podajanje kritik in pohval

Kritiko uporabljamo takrat, ko želimo neko dejanje ali vedenje spremeniti, pohvalo pa z namenom, da podkrepimo primerno vedenje, dejanje ali osebnostno lastnost otroka. Pomembno je, kako otroku kritiko ali pohvalo sporočamo. Podajajmo ju iskreno, konkretno in vezano na dejansko stanje.

Sporočilo kritike

Podajanje kritike Tanja Povšič prikaže s primerom: »Moti me, da copatov še nisi pospravil. Pričakujem, da jih pospraviš, preden gremo ven.«. S takim pristopom se usmerimo le na vedenje in dejanje ter izhajamo iz sebe. Izogibajte pa se komunikaciji, kot je: »Poreden si, ker nisi pospravil svojih copat.«

Situacij, v katerih je treba uporabiti kazen, je lahko izredno malo, če otroka vzgajamo z razumevanjem, spodbujanjem in spoštovanjem. Kazni odrasli ne uporabljamo, kadar smo v svoji vlogi suvereni in trdno prepričani. Otroci, ki se čutijo sprejeti, ljubljeni, spoštovani, zaželeni, imajo željo, da bi v takšen odnos dodali tudi svoj pozitiven del oz. želijo sodelovati. Na primer, če se otrok pri večerji igra s hrano in je ne poje, potem ko z večerjo končamo, normalno in brez »nalaganja« krivde otroku, pospravimo mizo in z večerjo zaključimo kot vsak drug dan. Če otrok po večerji zahteva hrano, mu povemo, brez moraliziranja in svetovanja, da smo za danes z večerjo končali, pove Tanja Povšič.

Ob podajanju kritike je pomembno, da je ton starša resen, ne preveč blag, da bi otrok dojel, da starš misli resno. Govorimo umirjeno, se sklonimo in gledamo otroka v oči, pojasni Elena Kecman.

Pristop opozorila in kazni

Elena Kecman dodaja tudi pristop opozorila in kazni, v katerem sporočimo, da bo sledila kazen ali odvzem ugodnosti: »Ni lepo, da sredi trgovine cepetaš, ker nisi dobil čokolade. To se ne dela.« To je kritika na vedenje, ki ji lahko sledi zahteva: »Prosim te, takoj nehaj cepetati.« (Vrstni red je lahko tudi obraten.) Če otrok kritike vedenja in zahteve ne upošteva, sledi tudi opozorilo za kazen ali odvzem ugodnosti: »Če takoj ne nehaš cepetati, ne boš dobil lizike, ki sva jo dala v košaro.« Ključno je vztrajanje pri tem, kar rečete. Če starš popusti, otroku preda sporočilo, da njegove kritike in kazni ne držijo in niso pomembne. Drug primer kritike: »Zmenila sva se, da pospraviš igrače in jih še vedno nisi pospravil/a.« Zahteva in podpora: »Takoj pospravi igrače za seboj. Vem, da to zmoreš, saj si dovolj velik/a.«. Kazen ali odvzem ugodnosti: »Če ne pospraviš igrač, ne bo pravljice pred spanjem.«

Pohval ni nikoli preveč. Dobrodošle so tako pohvale osebnosti kot pohvale vedenja. Vendar naj otrok za svoja vedenja dobi tudi kritiko, ko je treba.

Sporočilo pohvale

Pri pohvali ne uporabljajte splošnih besed, kot so »priden si, lepo je«. Osrednjega pomena je, da so pohvale osebne in konkretne, Tanja Povšič prikaže 2 primera:

  • »Miha opazila sem, da si danes, preden smo šli ven, pospravil svoje copate brez besed. To mi je bilo všeč. To tvoje dejanje mi je polepšalo dan.«
  • »Sara, opazila sem, da si se zelo trudila pri barvanju, da ti ni šlo čez črto. Verjetno je to zahtevalo kar nekaj napora, ampak glej, uspelo ti je. Lahko si ponosna nase.«

Nagrajevanje

Primeru Tanja Povšič dodaja, da otroku sporočamo, da smo opazili njegovo vedenje ali dejanje in da ga spodbujamo – da opazimo napredek, da zaupamo v njegove sposobnosti in presojo ter da smo opazili trud in željo po sodelovanju.

Tudi nagrade so lahko del pohval za primerno vedenje ali dejanje, razloži Elena Kecman. »Že pohvale so ena vrsta nagrade in so vsakodnevne. Pohvala za lepo vedenje, za urejenost, za lepo risanje ali petje, ko se otrok sam obleče, ipd. Nagrade niso nujne in jih je bistveno manj od pohval, kar pa je odvisno od staršev in njihovih načel.«