Avtorji Objave od dr. Zoran Milivojević

dr. Zoran Milivojević

http://milivojevic.info/

transakcijski analitičar in psihoterapevt

Uskladite individualnost v partnerskem odnosu

O tem kako uskladiti svoje potrebe in partnerski odnos smo povprašali psihoterapevta dr. Zorana Milivojevića.

Vsi smo bili prva tri leta eno z našimi mamami, to je ljubezen in od tu ostaja potreba po simbiozi. Neko zagotovilo, da je prava ljubezen takrat, ko se stopimo s partnerjem v eno bitje. Vendar, ko se stopimo s partnerjem v eno bitje, izgubimo sebe in takrat se pojavijo drugi problemi.

Individualnost, to sem jaz, to sva midva, imamo dve skrajnosti. Eno je jaz, ki ne vstopa v midva, to so narcisoidne osebe, ki imajo le malo sposobnosti ljubiti. Drugi pa so tisti, ki se popolnoma razdajajo in vstopajo v simbiozne odnose, kjer izgubijo svoj jaz, ki postanejo odvisni od partnerja itd.

Zdaj, kaj je zdravo? Odgovor na to najdete v video posnetku, kjer dr. Zoran Milivojević pove tudi od kje izhaja mit da je ljubezen prava takrat, ko se dva združita v eno.

Video posnetek najdete tukaj >>

Kako pomembni so vzorci iz otroštva

Dr. Zoran Milivojević, transakcijski analitik in psihoterapevt, izpostavlja kot pomembno to, kako starši izkazujejo otroku ljubezen in tako si otrok zgradi predstavo o ljubezni.

Tisto, kar je pomembno, je, kako starši izkazujejo ljubezen otroku. Tu otrok zgradi predstavo o ljubezni. Imamo starše, ki ne izkazujejo ljubezni, to je star način, in imamo tiste starše, ki sitnarijo otroku, tečejo za njim, stalno ga spominjajo na to, kako zelo ga imajo radi, da ne bi tega nikdar pozabil itd. Na ta način otrok formulira predstave o tem, kaj je ljubezen. Tisto, kar je prav tako pomembno, je odnos med mamo in očetom, ker ta odnos postane model za odnos moški–ženska. Otrok v nekem trenutku ugotovi, da je moškega spola ali pa ženskega, da obstaja ženski in moški spol, da je oče moški, mama pa ženska, in potem gleda, kako je to, vpija ta model.

Variante so razične, zelo je kompleksno, ampak ljudje se v principu delijo na tiste, ki bežijo od obrazca iz svoje preteklosti. Na primer, oče je bil alkoholik, otrok se je bal, da ko bo nekaj popil, bo ponorel in ubil nekoga, bil je nasilen in delal scene … Takšna oseba, čim spozna nekoga, ki spominja na alkohol, beži od takšne osebe, torej beži od ponavljanja in pogosto beži v drugo nasprotje. Imamo pa tudi tiste, ki so bili na neki način zadovoljni in iščejo na primer: imela je super odnos z očetom, zato išče moškega, ki bo nova verzija njenega očeta in bo z njim imela takšen odnos, kot sta ga imela mama in oče, čudovit odnos.

Včasih nista toliko pomembna mama in oče kot babica in dedek, včasih je otrok bolj usmerjen na njiju, ampak vedno gremo v ozadje. Vidimo, da nekdo ni zadovoljen s svojim ljubezenskim življenjem, če ugotavlja, da v različnih zvezah nekaj ponavlja, in tako pridemo do vzorca. Ta vzorec iščemo v preteklosti, kako je nastal, kaj ga ohranja itd. In veliko bolj pomembno je prekiniti vzorec kot pa odkriti, od kod izvira. Obstajajo različne oblike terapij, ki posamezniku pomagajo, da ugotovi ponavljanja in jih (lahko tudi s pomočjo strokovnjaka) preseže.

Kakšne mite gojimo o ljubezni

Oglejte si video z dr. Zoranom Milivojevićem, transakcijskim analitikom in psihoterapevtom.

Na zahodu imamo veliko mitov o ljubezni, ki jih lahko povzamemo na kar nekaj skupnih karakteristik. Osnovna je prepričanje, da je ljubezen pot do življenjske sreče, združili smo ljubezen in srečo. Ljubezen plus sreča pa ni isto kot ljubezen. Prišli smo do tega, da precenjujemo ljubezen in v njej vidimo način, kako ustvariti življenjsko srečo do konca življenja. Tako je ljubezen postala večvredna. Začeli smo oboževati ljubezen. To, kar je običajno, da nekoga ljubite in nekdo ljubi vas, je povsem naravno, tako kot je naravno, da ste zdravi. V raznoraznih civilizacijah, kjer ne obožujejo ljubezni, vidimo, da je to tako. Ko začnemo oboževati ljubezen, jo začnemo idealizirati. In ko začnemo oboževati, nastane nova emocija – zaljubljenost.

Danes ljudje razlikujejo ljubezen in zaljubljenost, večina ima zaljubljenost za prvo fazo ljubezni. Se pravi, moram se zaljubiti, da bi iz tega nastala ljubezen, in močneje kot se zaljubim, bolj verjetno je, da je to prava ljubezen. Vendar ko gledamo psihološke mehanizme, vidimo, da sta to dve različni občutenji. Zaljubljenost je emocija, ki je zasnovana na idealizaciji, za idealizacijo pa je potrebna distanca. Se pravi, da drugega ne poznamo, samo zdi se nam idealen. Idealizacija in ideal izhajata iz ideje, kdor se zaljubi, ima idejo, verjame, da ko najde pravega ali pravo, bo živel srečno do konca življenja. Ko se pojavi nekdo, ki se vkljaplja v predstavo te osebe o pravi ali pravem, se ta oseba zaljubi in misli: to je to. S pazljivo analizo pa pridemo do tega, da se zaljubljenost ne konča z ljubeznijo, ampak se konča z razočaranostjo. V besedi razočaranost je koren besede – čar, čarati, začarati, očarati, torej magičen postopek izzivanja mentalne opitosti. Ko magija izgine, ljudje pravijo: kje sem imel oči, kako da nisem videl tega in tega, ali pa mislijo: tisti drugi se je spremenil, je dvoličen itd. Če naredimo zaključek okoli zaljubljanja, lahko rečemo, da to ni prva faza ljubezni, ampak prva faza razočaranja.

No, in zdaj – kaj je ljubezen? Ljubezen je emocija, zasnovana na emocionalnem povezovanju, nekdo se zveže z nekom, drugi z drugim in naredita neko zvezo. Zveza in ljubezen pa nista isto. Sem psihoterapevt in lahko pričam, kot tudi moji kolegi, da obstajajo ljudje, pari, ki se zelo močno ljubijo, vendar imajo različne predstave o tem, kako mora ta ljubezen, zveza izgledati. Na primer, če ti mene ljubiš, potem boš kuhala, prala, tekala, delala tisto, kar je moja mama, potem pa ona pravi, če me ti ljubiš, potem boš ti delal isto kot moj oče, ki je kupoval hrano, šel na tržnico itd. In takrat se borijo, torej ljubijo se, vendar zahtevajo, da se tisti drugi vklopi v njihovo predstavo o zvezi, tako da ljudje, ki se močno ljubijo, ne morejo ustvariti stabilne in dolgotrajne zveze. Pa se razidejo, trpijo in se vračajo, pridejo na terapijo itd. Tisto, kar se lahko iz tega naučimo je, da ljubezen ni dovolj. Ljudje mislijo: najdem pravega, ljubim in je to to, vendar ni tako. Treba je najti nekoga, čigar predstava o zvezi se vkljaplja v predstavo o zvezi osebe, ki išče. To pomeni, da ljudje soglašajo glede nekih osnovnih vrednot v življenju, kot so na primer zdravje, denar, služba, otroci, materialne stvari, kako se zabavati itd. Ko obstaja soglasje glede teh nekih temeljnih stvari, potem so to praviloma stabilne, dolgotrajne zveze.

Kako uskladiti individualnost v partnerstvu

Oglejte si video z dr. Zoranom Milivojevićem, transakcijskim analitikom in psihoterapevtom

Eden od glavnih mitov na zahodu je mit o androginih – andros je moško, ginos je žensko – torej moškoženci. To so bila bitja z dvema glavama, štirimi rokami in nogami, njihova funkcija pa je bila priprava hrane bogovom. Ker so bili tako popolni, tako močni, samo malo za bogovi, so se odločili, da naredijo državni udar in ubijejo bogove, da bi sami postali bogovi. Apolon jih je razkrinkal, Zevs se je nanje zelo razjezil in se odločil, da jih vse pobije. Vendar, kdo bi potem pripravljal hrano, ker bogovi ne morejo delati, mora pa nekdo drug delati namesto njih? In tako so se domislili, da jih prepolovijo. Tako so nastali andros – moški in ginos – ženske. Namesto, da bi oslabljeni, prepolovljeni androgini delali svoje delo, pripravljali hrano za bogove, so začeli iskati tisto drugo polovico. Ohranili so torej občutek čudovitega stanja spojenosti, perfekcije združenosti. Tako so začeli iskati drug drugega. Kasneje so se ponovno domislili, da naredijo spolne organe, da bi ta spomin na čudovito spojenost, zadovoljili skozi seksualni odnos.

Od kod izvirajo naši izrazi, kot so na primer pol, spol, spolnost, moški spol, ženski spol, seks, od secare (lat. (od)rezati) itd.? To pomeni, da gojimo mit, da ljubezen dvoje spaja v eno celoto. Podobna izkušnja: vsi smo bili prva tri leta eno z našimi mamami, to je ljubezen in od tu ostaja potreba po simbiozi. Neko zagotovilo, da je prava ljubezen takrat, ko se stopimo s partnerjem v eno bitje. Vendar, ko se stopimo s partnerjem v eno bitje, izgubimo sebe in takrat se pojavijo drugi problemi. Individualnost, to sem jaz, to sva midva, imamo dve skrajnosti. Eno je jaz, ki ne vstopa v midva, to so narcisoidne osebe, ki imajo le malo sposobnosti ljubiti. Drugi pa so tisti, ki se popolnoma razdajajo in vstopajo v simbiozne odnose, kjer izgubijo svoj jaz, ki postanejo odvisni od partnerja itd. Zdaj, kaj je zdravo? Zdravo je biti v odnosu in jaz in midva, kar pomeni, da ljubim sebe in ljubim drugega, partnerko, recimo. Moja ljubezen do sebe deluje na en način, moja ljubezen do partnerke pa deluje na drug način. To pa je lahko konflikt, to je konfliktna pozicija in ljudje morajo dojeti, da je to tako. Enkrat tako, drugič drugače, in da je to v bistvu najbolj zdravo, ker tako čuvajo svojo individualnost in gradijo skupnost.

Razumevanje kaznovanja kot neljubljenost otroka

Dr. Zoran Milivojević, transakcijski analitičar in psihoterapevt, je pojasnil, da je otroška definicija ljubezni taka: ljubezen pomeni, da lahko delam vse, kar hočem, in ljubezen je, ko mi dovolijo vse, kar si želim.

Majhni otroci ne razumejo razlike med seboj in svojimi željami. Zato kadarkoli rečemo otrokom: »tega pa ne smeš« razumejo to tako kot da jih mi nimamo radi. Ljubezen zanje pomeni, da lahko delajo vse kar hočejo in jubezen je, da mi starši dajo vse kar si želim. To je otroška definicija. Starši pa morajo zastopati definicijo odraslih, torej da ločim osebo in njegova dejanja.

Eno je otrok, drugo pa so njegove želje. Mi imamo radi otroka in zato mu prepovemo nekatere želje, ker imamo pred sabo nekatere dolgoročne cilje, ki jih želimo uresničiti. Cilj je, da otroka vzgojimo v neodvisno osebo, ki bo živelo samostojno v človeški družbi. Zato je pomembno, da otrok česa ne sme. To pomeni, da obstaja nek naravni konflikt med starši in otroki, v biologiji je, da otroka vodi občutek ugodja, starše pa vodi družbeni princip. Tako lahko ugotovimo, da sta bilogija in sociolgija v nekakšnem nasprotju med starši in otroki. Zato, da starši lahko socializirajo svojega otroka

Otrok
Otrok

, mu ne smejo izpolniti vseh želja in to se kaže kot neljubezen. Danes starši živijo v strahu, da jih otroci ne bodo imeli radi, zato se prestrašijo. Mama naprimer nečesa ne dovoli in potem ji otrok reče, da je nima rad in mami popusti. To popuščanje je den najbolj nevarnih sodobnih trendov v družbi. 30 % staršev uporablja ta model vzgoje, ki pa je vsekakor slab.

Kakšna je razlika med vlogo mame in očeta pri razvoju otroka

Obstajata dva sistema vlog, razlaga dr. Zoran Milivojević, transakcijski analitičar in psihoterapevt. Ko dva vstopita v zvezo, sta najprej fant in punca, kasneje pa mož in žena. Ko dobita otroka, sta še mama in oče.

Nekoč so bile, mogoče ne tako davno, vloge moškega in ženske v družbenem smislu bolj definirane. Ker so bile te vloge definirane, so bile definirane tudi vloge, ki izhajajo iz njih, kot je vloga očeta in vloga mame. Danes smo priča temu, da družbene definicije kaj je moško in kaj je žensko, niso več pomembne, ni več izpostavljeno, kaj je oče in kaj je mama. Živimo v času nekakšne zmede. Danes je prisotna ideologija srečnega otroka, kar pomeni, da se oče in mama trudita ugoditi otroku. Izkazujeta mu ljubezen, ne da bi ga vzgajala. Velikokrat se srečamo s situacijo, ko sta mama in oče ubistvu dve mami. Otrok ima žensko mamo in moško mamo.

V primeru razveze, če oče odide, mu v dnevih, ko vidi otroka, mu nosi darila, mu ugaja in izkazuje ljubezen. Mama postane tisto, ki more narediti to kar je včasih delal moški – disciplinira otroka, mu postavlja meje, ga vzgaja. Npr. profesorica Vesna Vuk Godina smatra, da mora oče disciplinirati, mama pa izkazovati ljubezen. Kljub temu imamo dokazano kot najboljše, da mama in oče dajeta otroku tisto kar potrebuje, to pa je ljubezen in disciplina. To pomeni, da mama ljubi in disciplinira in da oče ljubi in oče disciplinira. Na ta način je otroku veliko lažje ugotoviti, da ljubezen in recimo frustracija, kritika in vse ostale neprijetne stvari, ki spadajo k disciplini, da niso negacija enega in drugega. Zgodaj lahko otrok začne govoriti: mama me ima rada, ker me nikoli ne kritizira in kaznuje, oče pa me ne mara, ker me vedno kaznuje.

Kako reagirati, če je otrok trmast

Oglejte si video z dr. Zoranom Milivojevićem o tem, da so vsi otroci trmasti, saj z njimi upravljajo princip ugodja, kar je povsem normalna situacija.

Otrok je lahko trmast, to je povsem normalna situacija. Vsi otroci so trmasti, saj z njimi upravlja princip ugodja. V prvem letu je starš tisti, ki v otroku izzove prijetne občutke. Kasneje, ko dopolni dve leti, otrok misli, da če ga imajo starši radi, mu bodo še naprej nudili prijetne občutke. Pričakuje, da mu bodo izpolnjevali različne želje, vendar ko starši rečejo: “Ne, tega ne bomo naredili”, ali “to moraš narediti”, pa otrok noče, začne otrok misliti, da ga starši nimajo radi in da niso pravični. Takrat se pojavi trma. Pridemo do zapleta, ki se običajno začne v sredini drugega leta, bitka dveh volj, kdo se bo komu podredil, ali bo otrok podredil starša, ali bo starš podredil otroka. Ko rečem “podrediti”, koren te besede je “red”. Kar ni isto kot biti ponižen. Biti podrejen je povsem normalna vloga organiziranja v človeški družbi, skozi katero ugotovimo, da moramo zavzeti določeno mesto v določeni hierarhiji, da bi celota dobro funkcionirala. To se je v veliki meri kazalo takrat, ko so imele družine pet, sedem ali več otrok.

Te generacije so se strukturirale v obliki piramide in na vrhu te piramide so bili odrasli. Danes je piramida pogosto obrnjena: majhni otroci, stari na primer leto in pol, ki jim življenje upravljajo želje, upravljajo svojo mami, mama pa upravlja še z očetom.  V bistvu otrokove želje vodijo družino in tako imamo neko inverzno simbiozo. Normalne otrok je trmast in ko vidite v parku drugega otroka, ki posluša svoje starše, ne veste kaj se dogaja pri njih doma, niste videli kako starši pridejo do tega. Nekateri starši pravijo: “ja ja, blagor njim, rodili so poslušnega otroka.” Ne, to je nekaj kar se doseže. Normalno, v tem ni potrebno pretiravati. Če otroku izkazujemo ljubezen, zahtevamo disciplino, ga racionalno kaznujemo kadar je potrebno, bomo dosegli, da se otrok podredi na nek zdrav način.

Kako pomembna je čustvena stabilnost med partnerjema

Ko stopita dva v zvezo, sta najprej fant in punca, kasneje pa mož in žena. Ko dobita otroka, sta tudi mama in oče. Tu obstajata dva sistema vlog in pogosto se dogaja, da sta več časa v vlogi mame in oče tako med njima ni vse v redu.

Mnogi starši bežijo v vloge mame in očeta, da bi pobegnili konfliktom in stabilizirali odnos. Če me vprašate, ali je odnos pomemben, je. Iz otrokovega gledišča, je njemu najpomembnejša varnost in stabilnost. To pomeni, da se ne boji, če se mama in oče razideta, s kom bo ostal, da nekdo ni alkoholik, da nima napadov besa, da ni nasilja, ker vse to otrok doživlja travmatično, to ga lahko zaznamuje. In zaradi tega se večina staršev, ko so otroci še majhni, izogiba hujšim konfliktom pred otroki, kar pomeni, da to rešujejo, ko otroci niso prisotni, ker vedo, da otroci ne bi mogli pravilno razumeti, kar se dogaja.

Vsekakor otrok ne moremo vedno zaščititi pred različnimi dogajanji, vendar je takrat, ko se nekaj zgodi, potrebno preverjati in spremljati, kako je otrok to razumel in kakšen pomen je pripisal določeni stvari. Starš mora pomagati otroku, da otrok predela to situacijo.

Kako otroka naučiti samozavesti

Oglejte si video, kjer dr. Zoran Milivojević razalaga, kako otroka naučiti samozavesti, hkrati pa ga ne razvaditi.

Bistvo je, da sta to dve različni stvari. S tem, ko otroku izkazujemo ljubezen, mu kažemo, da nam je pomemben, se pravi, ti si meni pomembno bitje. S tem, ko otroku govorimo, da pri njem opažamo pozitivne lastnosti, da je lep, talentiran, zdrav, sposoben, urejen … S tem, ko imenujemo njegove pozitivne lastnosti, v njegovo samopodobo direktno vpisujemo te kvalitete. Ker otrok verjame staršem, ko starši govorijo kar sem naštel, otrok tako pogleda vase in vidi, da je lep, pameten, sposoben … in na ta način zgradi pozitivno podobo o sebi. Pohvale in izkazovanje ljubezni ne morejo pokvariti otroka, ti ni tisto, kar otroka razvaja.

Tisto kar otroka razvaja, je pomanjkanje discipline oziroma, da so to tisti starši, ki nočejo kaznovati, nemočni. Če je starš izenačil vzgojo z izkazovanjem ljubezni, potem bo njegov otrok po vsej verjetnosti razvajen. To pa pomeni nesposoben za življenje, ne bo želel odrasti, bo egoističen. V vsakem primeru bo rezultat vzgoje slab.

Kako odreagirati, kadar se otrok zlaže

O tem smo se pogovarjali z dr. Zoranom Milivojevićem, transakcijskim analitičarjem in psihoterapevtom.

Prepričevanje otroka je samo neko posredno sredstvo. Otrok laže, ker želi nekaj pridobiti, naprimer se želi izogniti kazni. Pomembno je vedeti, a je laganje pri otrocih popolnoma normalno in se starši ne smejo čutiti užaljenji če se njihov otrok zlaže. Otrok bo preiskušal meje, koliko lahko doseže.

Najslabše kar se lahko zgodi je, da mu laž uspe. Starš ali ignorira laž ali pa jo prezre. Otrok se počuti da je on pametnejši od starša in se mu bo tako vedno znova in znova zlagal. Če mu laž parkrat uspe, nato pa ga starš ujame pri laži, to ne bo pomagalo, saj bo otrok čutil, da se ni dovolj dobro zlagal in da se mora naslednjič bolj potruditi. Ko starš otroka ujame pri laži, ga mora kaznovati. Zelo pomembno je, da ima starš odprt kanla komunikacije z otrokom, da ve za negativne stvari, ki jih je naredil otrok.

Pomembno je, da starš otroka kaznuje s težjo kaznijo laganje, kot dejanje zaradi katerega je otrok lagal. Zato otroci začnejo govoriti resnico, ker vidijo, da se jim nlaž ne izplača, ker bodo ujeti in kaznovani. Seveda pa morajo potem naleteti na razumno reakcijo staršem, ko jim povedo resnico.