Oglejte si video z dr. Zoranom Milivojevićem, transakcijskim analitikom in psihoterapevtom.
Na zahodu imamo veliko mitov o ljubezni, ki jih lahko povzamemo na kar nekaj skupnih karakteristik. Osnovna je prepričanje, da je ljubezen pot do življenjske sreče, združili smo ljubezen in srečo. Ljubezen plus sreča pa ni isto kot ljubezen. Prišli smo do tega, da precenjujemo ljubezen in v njej vidimo način, kako ustvariti življenjsko srečo do konca življenja. Tako je ljubezen postala večvredna. Začeli smo oboževati ljubezen. To, kar je običajno, da nekoga ljubite in nekdo ljubi vas, je povsem naravno, tako kot je naravno, da ste zdravi. V raznoraznih civilizacijah, kjer ne obožujejo ljubezni, vidimo, da je to tako. Ko začnemo oboževati ljubezen, jo začnemo idealizirati. In ko začnemo oboževati, nastane nova emocija – zaljubljenost.
Danes ljudje razlikujejo ljubezen in zaljubljenost, večina ima zaljubljenost za prvo fazo ljubezni. Se pravi, moram se zaljubiti, da bi iz tega nastala ljubezen, in močneje kot se zaljubim, bolj verjetno je, da je to prava ljubezen. Vendar ko gledamo psihološke mehanizme, vidimo, da sta to dve različni občutenji. Zaljubljenost je emocija, ki je zasnovana na idealizaciji, za idealizacijo pa je potrebna distanca. Se pravi, da drugega ne poznamo, samo zdi se nam idealen. Idealizacija in ideal izhajata iz ideje, kdor se zaljubi, ima idejo, verjame, da ko najde pravega ali pravo, bo živel srečno do konca življenja. Ko se pojavi nekdo, ki se vkljaplja v predstavo te osebe o pravi ali pravem, se ta oseba zaljubi in misli: to je to. S pazljivo analizo pa pridemo do tega, da se zaljubljenost ne konča z ljubeznijo, ampak se konča z razočaranostjo. V besedi razočaranost je koren besede – čar, čarati, začarati, očarati, torej magičen postopek izzivanja mentalne opitosti. Ko magija izgine, ljudje pravijo: kje sem imel oči, kako da nisem videl tega in tega, ali pa mislijo: tisti drugi se je spremenil, je dvoličen itd. Če naredimo zaključek okoli zaljubljanja, lahko rečemo, da to ni prva faza ljubezni, ampak prva faza razočaranja.
No, in zdaj – kaj je ljubezen? Ljubezen je emocija, zasnovana na emocionalnem povezovanju, nekdo se zveže z nekom, drugi z drugim in naredita neko zvezo. Zveza in ljubezen pa nista isto. Sem psihoterapevt in lahko pričam, kot tudi moji kolegi, da obstajajo ljudje, pari, ki se zelo močno ljubijo, vendar imajo različne predstave o tem, kako mora ta ljubezen, zveza izgledati. Na primer, če ti mene ljubiš, potem boš kuhala, prala, tekala, delala tisto, kar je moja mama, potem pa ona pravi, če me ti ljubiš, potem boš ti delal isto kot moj oče, ki je kupoval hrano, šel na tržnico itd. In takrat se borijo, torej ljubijo se, vendar zahtevajo, da se tisti drugi vklopi v njihovo predstavo o zvezi, tako da ljudje, ki se močno ljubijo, ne morejo ustvariti stabilne in dolgotrajne zveze. Pa se razidejo, trpijo in se vračajo, pridejo na terapijo itd. Tisto, kar se lahko iz tega naučimo je, da ljubezen ni dovolj. Ljudje mislijo: najdem pravega, ljubim in je to to, vendar ni tako. Treba je najti nekoga, čigar predstava o zvezi se vkljaplja v predstavo o zvezi osebe, ki išče. To pomeni, da ljudje soglašajo glede nekih osnovnih vrednot v življenju, kot so na primer zdravje, denar, služba, otroci, materialne stvari, kako se zabavati itd. Ko obstaja soglasje glede teh nekih temeljnih stvari, potem so to praviloma stabilne, dolgotrajne zveze.
