Authors Posts by dr. Zdenka Zalokar Divjak

dr. Zdenka Zalokar Divjak

http://www.gora-sp.si/

univ. dipl. psih., Gora - izobraževanje in terapije, s. p.

Razlika med elektronskimi in klasičnimi knjigami

Zdenka Zalokar Divjak, univ. dipl. psih., staršem svetuje, naj otroku prebirajo knjige, ki so za razliko od elektronskim besedil nekaj živega. Klasična knjiga za otroka predstavlja prvi stik z okoljem.

Knjiga je zame nekaj živega. Držati jo moraš v roki in mora dišati po knjigi. Menim, da se elektronski način branja daljnoročno ne bo obdržal, ker se človek vsega, kar ni živo, hitro naveliča. Elektronsko besedilo preberemo in za nas ni več aktualno, nato pa spet hlepimo po več takšnih besedilih.

Če se vas knjiga ne dotakne, če v vas ne pusti nekih sledi, je niste doživeli oziroma je niste natančno prebrali. Knjiga zahteva svoj čas.

Knjiga je tudi prvi stik otroka z okoljem. Že 8- ali 10-mesečni otroci radi gledajo knjige s slikami. Otrok potrebuje živo sliko, potem pa ga lahko učimo, kako dela kuža, kokoška itd., on pa potem komunicira s to sliko. Na drugačen način tega ni mogoče doseči.

Razlika med branjem pravljic in gledanjem risank

Po besedah Zdenke Zalokar Divjak, univ. dipl. psih., gledanje risanke predstavlja le zapolnitev kratkega časa, pravljica pa je življenjskega pomena za otroka, zato je način in čas, ob katerem jo otroku beremo, zelo pomemben.

Oseba, ki otroku bere, je ključna oseba. Otrok vsebino drugače dojame, če jo pove oseba, ki skrbi za njega in jo ima rad. Obenem pa se notranje slike ne morejo ustvariti, če je to preko medijev, saj se tam slika zelo hitro menja. 3-, 4- ali 5-letnemu otroku je smiselno brati isto pravljico vsaj tri tedne, da jo ponotranji, najde podobnosti z junakom, razrešuje čustvene konflikte in išče rešitve.

Če pa vsak dan gleda drugo risanko, potem ustvarja samo pritisk na možgane. Vsebina je velikokrat agresivna in neprimerna. Gre za zapolnitev nekega kratkega časa. Pravljica pa je življenjskega pomena za otroka, zato je pomembno, da vemo, kaj nam ta vsebina prinaša, kdo jo bere, ob katerem času in na kakšen način.

Nove bolezni, ki so posledica digitalne tehnologije

Po besedah Zdenke Zalokar Divjak, univ. dipl. psih., se ne zavedamo, da manjši kot je otrok, bolj občutljivi so njegovi možgani. Pojavljajo se nove bolezni, ki so posledica razmaha digitalnih tehnologij.

Otrok je izpostavljen elektromagnetnemu sevanju. Predšolski otrok sploh ne bi smel imeti možnosti gledati vsega tega. Manjši kot je otrok, bolj občutljivi so njegovi možgani. Možgani se najbolj razvijajo v prvih letih življenja, zato so najbolj senzibilni za vtise. Veliko je hiperaktivnih in histeričnih otrok, psihosomatsko ali tudi somatsko bolnih, ker njihovo telo enostavno ne prenese vsega napora od zunaj. Če je to ekran, ki seveda ni nobena živa slika, potem možgani potrebujejo vedno več dražljajev in sčasoma otrok postane odvisen.

Seveda ne bodo vsi otroci zboleli, vendar Manfred Spitzer opozarja na nove oblike epilepsije, otroškega diabetesa, raka, da ne govorim o motnjah učenja in pozornosti.

Če bi se starši zavedali, kakšno škodo delamo možganom z elektronskimi mediji, bi se še kako zamislili nad vsemi temi elektronskimi pripomočki. Otroci postajajo čustveni invalidi, so vedno manj družabni in preobčutljivi na določene življenjske situacije, ker živijo v virtualnem svetu. Življenje pa ni takšno, in zato prihaja do težav v duševnem zdravju mladostnikov.

Pomen predšolskega obdobja za otrokov uspeh

Zdenka Zalokar Divjak, univ. dipl. psih., v videu našteje lastnosti, brez katerih otroci ne morejo uspeti. Po njenih besedah se mora otrok v predšolskem obdobju naučiti skrbeti zase in preko igre zadovoljevati svoje potrebe.

Otroci nimajo več občutka, da je treba biti tiho, počakati, biti potrpežljiv, da ni mogoče vsega dobiti naenkrat. Stroka je naredila napako, ko je v prvo linijo postavila otroka in njegove potrebe, ki morajo biti na vsak način zadovoljene. Niso pa razmišljali, da otrok odrašča, in da brez pozornosti in koncentracije za učenje ne bo mogel biti uspešen.

Od malega naprej moramo graditi, da otrok pospravi za sabo, pobriše, če nekaj polije, da zna pospraviti posteljo in skrbeti za svoje stvari.

V predšolskem obdobju se otrok mora naučiti skrbeti sam zase. Naučiti se mora potrpežljivosti, spoštljivosti, opravljati določene naloge in se veliko igrati. Predšolski otrok zadovolji vse svoje potrebe edino preko igre. Vedno malo karikiram in rečem staršem: »Danes je za vas igra to, da oče sestavlja lego kocke, otrok pa divja naokrog.« Otrok ne bo razvil domišljije in intelekta, če se ne bo sam igral. Prosta igra pomeni popolno vključenost.

Stvari, ki jih otroci ne potrebujejo

Možgani otrok so danes razdraženi od preobilice vtisov, opozarja Zdenka Zalokar Divjak, univ. dipl. psih., ki v videu pojasnjuje, katere so stvari, ki jih otroci v resnici sploh ne potrebujejo.

Nenavadno se mi zdi, da duh sedanjega časa povzroča skrb, kako zaposliti otroka: da je treba biti nenehno zraven in ga vključiti v tok dejavnosti. Zaradi tega se otroci ne znajo več samostojno igrati, bivati nekaj ur sami doma ali se kasneje samostojno učiti, kaj šele, da bi v miru opravljali domača opravila ali brali. To je rezultat tega, da mora biti otrok od malega naprej bombardiran z različnimi dražljaji. Starši že dojenčke zasujejo z igračami, čeprav otrok do dveh let ne potrebuje nobenih igrač, ampak enostavne priložnostne posodice, plastenko in kuhalnico, s katero preizkuša, tolče in raziskuje. Navajajo jih na mobitele, računalnike in veliko televizije.

Pomemben znanstvenik, ki že 40 let proučuje možgane otrok in mladostnikov, Manfred Spitzer, s Klinike za učenje v Ulmu, je ves čas opozarjal, da so možgani otrok danes razdraženi zaradi vseh vtisov, ko ni nič več v miru in se mora ves čas nekaj dogajati. Starši se igrajo z otrokom, z njim se učijo, so z njim na igrišču. Otroku ni treba razmišljati, kaj bo naslednja poteza, kako bo v igri ali kako bo rešil konflikt z vrtnikom.

Delam z otroki in starši, ki so dražljaje omejili. Otroci so še vedno dojemljivi za branje, naravo in glasbo, imajo tudi popolnoma drugačne odnose. Potrebovali bi normalno umirjeno življenje, da bi se stvari vrnile na pravo pot.

Ali je otrok, ki obvlada tablico, bister

Otroci so domači pri uporabi elektronske tehnologije, saj so se rodili v svet, kjer so elektronski mediji del vsakdana in nam olajšajo vsakodnevno življenje. Že tradicionalno pa otroke privlačijo svetleči in barvni predmeti, ki spuščajo različne zvoke. Otroci sicer obvladajo tablice, v praktičnem življenju pa ostajajo nebogljeni.

Zdenka Zalokar Divjak, univ. dipl. psih., v videu pojasnjuje, da današnji otroci hitro osvojijo zaporedje tipk na elektronskih napravah, saj to ni zahtevna miselna operacija. Po drugi strani pa imajo težave s praktičnimi nalogami.

Otrok tablico zelo hitro osvoji, ker to ni nikakršna težka miselna operacija. Otroci takoj razumejo zaporedje tipk in kaj morajo sprožiti, da se pokaže določena stvar. To so pač otroci te dobe, ki imajo tudi drugačen način percepcije (zaznavanja) stvari. V praktičnem življenju pa so zelo nebogljeni. Ko je treba rešiti popolnoma enostaven problem, ko je treba razmisliti, počakati in vztrajati, tega ne zmorejo. Zavajajoče je, ko starši mislijo, da če otrok obvlada mobitel ali tablico, da je bister. V resnici pa to poneumlja otroka v tej smeri, da pozna samo korake, kako priti do določene stvari. Potrebnih je le nekaj miselnih operacij, ki pa nimajo nobene zveze s konkretnim življenjem.

Ne dovolite otroku še ene risanke

Zdenka Zalokar Divjak, univ. dipl. psih., v videu staršem svetuje, naj televizija ne služi za varuško, in da se otrok na televizijske vsebine ne sme navaditi prezgodaj (tudi na risanke ne), saj jih bo hotel vedno več. Pojasni pa tudi, kakšno omejitev gledanja televizije svetujejo strokovnjaki za razvoj otroških možganov.

V predšolskem obdobju naj bodo mediji, npr. televizija, prisotni ob kakšnih otroških oddajah. Po tretjem letu starosti otroci lahko gledajo oddaje o živalih ali risanke. To naj ne bo vsakodnevna praksa. Otrok naj, da ni ravno odvzet od vsega, raje gleda televizijo ob vikendih, vendar čim manj. Televizija ne sme biti varuška. Če je televizija varuška, se je otrok prezgodaj navadi in želi vedno več. Otroci vsebine, za katere mislijo, da so jim blizu, zelo hitro prisvojijo.

Ko je otrok star 6 let in gre v šolo, se določi struktura dneva. Ko pride iz šole domov, naj ne prižge televizije ali računalnika. Otrok mora imeti spoštljivost do vaših vzgojnih ravnanj, to pomeni, da vas mora ubogati kot starša in samodejno ne prižigati televizije ali računalnika. Če sitnari, da bi še eno risanko, morate znati postaviti meje. Težava je, da starši dovolijo še eno risanko in potem je otrok hitro še pol ali eno uro pred zaslonom, kar pa ni dobro za otrokove možgane v tem obdobju. Avtorji, ki se ukvarjajo s proučevanjem možganov otrok in mladostnikov, do okoli 12. leta odsvetujejo več kot eno uro televizije ali računalnika na teden.

Vpliv elektronskih medijev na razvoj otroških možganov

V predšolskem obdobju naj prisotnost elektronskih medijev ne bo vsakodnevna praksa. Zdenka Zalokar Divjak, univ. dipl. psih., opozarja, da jih otroku ni treba popolnoma odvzeti, ne smejo pa nadomestiti varuške, sicer se jih bo otrok prehitro privadil, kar bo vzbudilo željo po dodatnih elektronskih vsebinah.

Pomembno je tudi, da otrok ohrani temeljno spoštovanje do vzgojnih ravnanj staršev, upošteva njihova napotila in brez vednosti staršev ne prižiga televizije ali računalnika. Starši pa morate biti vztrajni pri postavljanju meja. Če se z otrokom domenite, da si bo ogledal eno risanko, ne popuščajte.

Možgani otrok so razdraženi od množice vtisov

Manfred Spitzer s Klinike za učenje v Ulmu, ki že 40 let proučuje možgane otrok in mladostnikov, opozarja, da so možgani današnjih otrok močno razdraženi od množice vtisov, ki so jim otroci izpostavljeni. Nikjer ni miru in ves čas se mora nekaj dogajati.

Starši se igrajo z otrokom, z njim se učijo in so z njim na igrišču. Otroku ni treba razmišljati, kaj bo naslednja poteza v igri ali kako bo rešil konflikt z vrstnikom. Zaradi nenehne obkroženosti z različnimi dražljaji otroci niso več zmožni samostojne igre. Dojenčki do 2. leta, po mnenju psihologinje, ne potrebujejo nobenih igrač, saj se lahko zamotijo z enostavnimi posodicami, plastenkami ali kuhalnicami, s katerimi preizkušajo, tolčejo in raziskujejo.

Digitalna tehnologija povzroča nove bolezni

Možgani se najbolj intenzivno razvijajo v prvih letih življenja, zato so v tem času najbolj občutljivi za vtise. Otroška telesa ne prenesejo vseh zunanjih dražljajev, zato lahko razvijejo hiperaktivnost, histerijo in (psiho)somatske bolezni. Že omenjeni strokovnjak Manfred Spitzer opozarja na nove oblike epilepsije, otroškega diabetesa, raka, motnje učenja in pozornosti.

Zaslon ne nudi žive slike, zato možgani potrebujejo vedno več dražljajev in otrok lahko postane odvisen. Otroci so vedno manj družabni in postajajo preobčutljivi na določene življenjske situacije, saj živijo v neresničnem virtualnem svetu. Razvijejo lahko celo motnje v duševnem zdravju.

Obvladovanje tabličnega računalnika ni zahtevna miselna operacija

Starše lahko zavede misel, da je otrok, ki obvlada pametni telefon ali tablični računalnik bister. V resnici pa to ni zahtevna miselna operacija, saj otrok z obvladovanjem naprave izkazuje izključno poznavanje korakov do želene elektronske vsebine. Zaplete pa se pri praktičnih nalogah, povezanimi z resničnim življenjem, ko mora otrok rešiti enostaven problem, razmisliti, počakati ali vztrajati.

Predšolsko obdobje je temelj za otrokov uspeh v življenju

Otrok se mora v predšolskem obdobju naučiti skrbeti sam zase. Naučiti se mora potrpežljivosti, spoštljivosti in opravljanja določenih nalog ter se veliko igrati. Predšolski otrok namreč preko igre zadovolji vse svoje potrebe. Otrok ne bo razvil domišljije in intelekta, če se ne bo sam igral.

Pridobiti mora tudi občutek, kdaj je treba biti tiho, počakati, biti potrpežljiv ali da ni mogoče vsega dobiti naenkrat. Med odraščanjem namreč brez pozornosti in koncentracije za učenje ne bo mogel biti uspešen. Starši lahko te lastnosti pri svojem otroku spodbujate že od malega naprej: otrok naj pospravi za sabo, pobriše, če nekaj polije, postelje posteljo in skrbi za svoje stvari.

Nadomestite risanke z branjem pravljic

Vsakodnevno gledanje različnih risank je namenjeno zapolnitvi časa in predstavlja izključno pritisk na otrokove možgane. Pravljica pa je, po drugi strani, življenjskega pomena za otroka. Strokovnjakinja svetuje, da berete otrokom isto pravljico vsaj tri tedne, da jo bodo ponotranjili, našli podobnosti z junakom, razrešili čustvene konflikte in poiskali rešitve. Ko otrokom berete pravljico, si ustvarijo lastne notranje slike, kar jim je onemogočeno, če pravljico spremljajo na televiziji, saj se tam slika zelo hitro menja. Knjiga je tudi prvi stik otroka z okoljem. Že 8- ali 10-mesečni otroci radi pregledujejo knjige s slikami. Otrok potrebuje živo sliko, da se uči o svetu.