Authors Posts by dr. Tina Rutar Leban

dr. Tina Rutar Leban

http://www.sola-lila.si/

univ. dipl. psih., vodja šole starševstva O.K. Consulting

Kako “pravilno” kaznovati

Kazen je sredstvo, s katerim starši dosežemo, da se otroci socialno želeno obnašajo. Če otrok z neželenim vedenjem po pogovoru ne preneha, potem moramo nekaj narediti, da preneha s takšnim vedenjem, to pa lahko naredimo na več načinov. V videu si poglejte nasvete, kaj moramo narediti, da otroka na pravilen način kaznujemo.

Kazen je seveda tisto naslednje sredstvo, da dosežemo, da se otrok zopet začne socialno zaželeno vesti. Potrebujemo neko sredstvo, da otroka speljemo iz neustreznih vedenj. Kritiko lahko ponovimo nekajkrat, ne prevečkrat. Recimo, otrok, ki je majhen in skače po postelji nas morda dejansko ne sliši in je treba ponoviti. Potem imamo seveda več načinov, kako se spopasti z otrokovim vedenjem.

Eden od načinov je, da recimo otroka fizično odstranimo iz postelje, vendar bo otrok verjetno čez nekaj časa svojo igro ponovil. Naslednja možnost je, da otroku napovemo kazen. Kazen je ena od tistih besed, ki se ji poskušamo v vzgoji predvsem izogibati, ker jo navadno povezujemo z fizičnem kaznovanjem. Vzgojni ukrep je na primer sopomenka za kazen. Kazen naj bo nekaj, kar je otroku ljubo, na primer aktivnost, igrača in mu jo odvzamemo. Na primer, prepoved gledanja risanke je ena najpogostejših kazni. Kar je pomembno je, da kazen napovemo, preden jo izvajamo. Torej, da ima otrok ob napovedi možnost odločiti, ali bo nadaljeval s skaknjem po postelji ali pa mu ta risanka pomeni več in bo prenehal in nam kazni ne bo treba izvršiti. Če pa otrok ne preneha, pa je seveda pomembno, da to kazen izvršimo.

Zakaj je vzgled pri vzgoji tako pomemben

Starši smo otroku zgled. Zakaj je vzgled pri vzgoji tako pomemben? Odgovor boste našli v videu, kjer strokovnjakinja dr. Tina Rutar Leban, univ. dipl. psih., vodja šole starševstva O.K. Consulting, razlaga kako otrok vpija vsa vedenja in sporočila, ki jih sliši in vidi. Zato ni pomembno le, kako se starši obnašamo do otroka, ampak tudi kako se obnašamo do sebe, do parnerja.
Starši, otrokovi vzgojitelji in širše okolje je otroku vzgled in otrok dejansko deluje kot neke vrste spužva in vpija vsa vedenja, vsa sporočila, ki jih sliši. Tako tista, ki so jih sliši in vidi in so v povezavi z njim in kako se starši, vzgojitelji obnašajo do njega, ampak vpija in povzame tudi to, kako se starši obnašamo sebe in se na ta način uči, kako se je potrebno obnašati do sebe.
Za starše je pomembno tudi to, da znajo cenit sebe, da imajo starši ustrezno samopodobo, da znajo tudi starši postaviti določene meje pri sebi, kar na ta način dajo otorku vzgled, kako bo sam ustvaril pozitivno samopodobo in sam postavljal meje za sebe. Torej ne samo, kako se starši obnašamo do otroka, ampak tudi to, kako se obnašamo sami do sebe v partnerstvu. Otrok večina stvari, ki se jih nauči, posrka iz svojega okolja z opazovanjem. Dobro je, da se starši zazremo vase in razmislimo, kakšen zgled smo.

Cilji in pravila, ki olajšajo vzgojo pri otroku

Starši moramo imeti dolgoročen cilj vzgoje, kaj si želiva za otroka, ki odrašča (pozdravljanje, obnašanje otroka). Na drugi strani pa imamo pravila, vsaka družina ima svoja pravila, znotraj katerih deluje družina. Prav je, da otroci poznajo pravila, npr. ko pridemo v hišo se vsi sezujemo. Vendar ne smemo postaviti preveč pravil, saj bodo otroci kršili pravila. Dr. Tina Rutar Leban o ciljih staršev o otrokovem vedenju in o pravilih družine, ki dajejo otroku občutek varnosti.

Cilje ki otroku postavljamo otroku so izredno pomembni v otrokovi vzgoji. Starši oziroma vzgojitelji morajo imeti neke dolgoročne cilje, ki si jih želijo in pa seveda tudi tiste krajše, kot naprimer da bo otrok pozdravljal, da bo začel spati brez pleničke, to so bolj cilji. Vsaka družina oziroma skupina ljudi pa potrebuje seveda tudi meje oziroma pravila da lahko delujemo in da posamezniki znotraj lažje funkcinoniramo. Pri teh pravilnih je dobro, da otroci znajo predvideti določene situacije, da se bomo naprimer vsi držali določenih pravil, naprimer da se bomo vsi sezuli ko pridemo v vrtec, da bomo vsi pospravili svoje krožnike.

Takšna pravila otroku omogočajo varnost in so dobra. Seveda pa je ta pravila potrebno prilagajati. Pomembno je, da imamo mejo pravil, da ni teh pravil preveč, ker potem bolj prihaja do kršenja teh pravil in konfliktov.

Kdaj uporabimo pohvalo pri vzgoji otrok

Pohvala in kritika sta sestavna dela vzgoje. Poznamo dve vrsti pohval, ki je dobro, da ju poznamo, preden pohvalimo pohvalo in na drugi strani kritiko, ki otroka opozarja na njegovo neprimerno vedenje, več o tem dr. Tina Rutar Leban v videu, ki ga najdete na Kdaj uporabimo pohvalo pri vzgoji otrok.

Ali lahko uporabimo fizično kazen

Raziskovane študije so pokazale, da kar 94 odstotkov staršev uporablja  nekatere oblike telesnega kaznovanja (vir: Reuters), da bi svoje otroke naučili kaj delajo narobe. Vendar psihologi opozarjajo, da lahko fizična kazen oz. telesno kaznovanje kasneje privede do čustvenih in vedenjskih težav. Do depresije lahko pride celo pri tistih otrocih, ki občasno dobijo zaušnico ali drugo obliko telesnega kaznovanja. Uporaba telesnega kaznovanja je v nekaterih državah prepovedana, drugje sporna. Psihologi opozarjajo, da naj bodo starši namesto takšnih oblik kaznovanja dosledni pri vzgoji.

S kritiko otrokovega neustreznega vedenja otroku sporočimo, da je neko vedenje v družbi nesprejemljivo ter ga usmeri v ustreznejše ter družbeno sprejemljivo vedenje. Oglejte si video v katerem strokovnjakinja dr. Tina Rutar Leban, univ. dipl. psih. razlaga zakaj ni primerna fizična kazen.

Fizična kazen je prepovedana. Otroka vzgajamo v družbo. Ničelna toleranca velja v naši družbi. Če mu damo eno po riti, na drugi strani pa drugi strani pa ga udarimo, ker ne da igrače. To ni dobro, je dvojno merilo. Fizična kazen je telesno kaznovanje, ena po riti, pocuk na uho – nič ni takega, je pa sramotilno za otroka. Ni v skladu z našo družbo, zato ni v redu.

Kakšna naj bo kritika, pohvala

Pohvala in kritika sta sestavna dela vzgoje.

S pohvalo otroku sporočamo, da je to kar počne, dobro, s kritiko pa otroku sporočamo neustrezno vedenje.  V video, dr. Tina Rutar Leban, univ. dipl. psih., svetuje kakšna naj bo kritika in pohvala.

Kritika nikoli ne sme biti usmerjena na otroka kot osebo, ampak samo na njegovo vedenje. Torej, nikoli ne rečemo “ti si nesramen”, ampak “to kar si naredil je bilo nesramno”.

Kritika vedno vključuje vsaj tri elemente:

Kaj je bilo tisto, kar je naredil narobe (večkrat starši in vzgojitelji so fazo izpustimo, ker se nam samo posebi zdi samoumevno, da otrok že ve, kaj je naredil narobe. Najprej je potrebno neustrezno vedenje opredeliti.Otroku rečemo: “Ne dovolim, da skačeš po kavču.”

Zakaj je vedenje neustrezno (“Ne skačemo po kavču, ker se kavč lahko uniči oziroma ti lahko padeš iz kavča in se poškoduješ.”)

Kaj je ustrezno vedenje, ki ga sedaj od otroka pričakujemo. (Če mu ne devoli

Kritika in pohvala
Kritika in pohvala

mo skakti po kavču, je potrebno povedati, kaj se od njega pričakuje. Torej: “Želim, da takoj stopiš iz kavča in skačeš po dvorišču.”)

Kaj je najpomembnejše pri izbiri varstva za otroka

Pri izbiri varstva otroka se starši ozirajo na kvaliteto varstva, kjer bo otrok nekaj pridobil, in ne bil samo v varstvu. Pomembno je, da najdete varstvo, ki bo vredno vašega in otrokovega zaupanja.

Kaj je kvalitetno varstvo? Predvsem gre za strokovno usposobljeno osebje, ki pozna načine spodbujanja otrokovega razvoja, je emocionalno ustrezno razvito, to so vzgojitelji, ki čutijo z otorki, se zavedajo svojih lastnih subjektivnih vplivov svoje lastne vzgoje, ki jih počasi pozabljamo in jih je včasih potrebno malce popraviti. Pa seveda tudi kvalitetne igrače, kvaliteta prostora, kar pa načeloma niti ni tako pomembno.

Pomembno je, da je to strokovno usposobljena oseba. Ena od stvari ki jih otrok lahko pridobi v varstvo je ta prva socializacija z vrstniki. Predvsem je to pomembno z edinci in interkacija z odraslimi ali pa z vrstniki je zelo pomembna. Da osvoji te veščine kako recimo se bomo zmenili, kako se bomo igrali. Če te socializacije pred šolo ni, se lahko zgodi, da ima otork probleme ob vstopu.

Prednosti in slabosti varstva pri starih starših

Veliko staršev rada svojega otroka zaupa starim staršem, saj njih otrok dobro pozna, in ne potrebujemo navajanja. Prednost varstva pri starih starših je zdravje, saj imajo otrok manj možnosti za okužbe kot v vrtcu, velikokrat pa je varstvo pri starih starših tudi priročno, posebno če stanujejo blizu vas, če ne kar v isti hiši.

Slabost, ki jo opažajo starši, je vzgoja. Stari starši svojemu vnučku pustijo vse, imajo milejša pravila kot starši.

K starim staršem v varstvo ali v varstvo? Prednost varstva pri starih starših je prednost v čustvih, saj njih otrok dobro pozna, in ne potrebujemo navajanja. Prednost varstva pri starih starših je zdravje, saj imajo otrok manj možnosti za okužbe kot v vrtcu, velikokrat pa je varstvo pri starih starših tudi priročno, posebno če stanujejo blizu vas, če ne kar v isti hiši. Slabost, ki jo opažajo starši, je vzgoja. Stari starši svojemu vnučku pustijo vse, imajo milejša pravila kot starši. Dobro je, da se otrok srečujeo tudi z ostalimi otroki. Potrebno se je spodbujati otroka, mu omogočiti druženje.

Kako vzgajati otroka

O tem kako vzgajati otroka smo se pogovarjali z gospo Tino Rutar Leban, univ. dipl. psih., vodjo šole starševstva O.K. Consulting.

Kako naj se starši lotijo vzgoje pri prvem otroku? Kdaj je pravi čas za začetek vzgoje?

Preden začnemo govoriti o tem, kdaj in kako vzgajati, si moramo najprej odgovoriti na vprašanje, kaj sploh je cilj vzgoje, kaj z njo kot starši želimo doseči. Cilj, ki si ga je kot starš smiselno postaviti kot dolgoročen, glavni cilj vzgoje, je vzgojiti srečno, samostojno odraslo osebo, ki je sposobna življenja v družbi. Če si starši na tak ali podoben način postavijo cilj vzgoje in pogosto – še bolje pa neprestano preverjajo, ali s svojim ravnanjem, vzgojnimi metodami in ukrepi temu cilju res sledijo, potem so na dobri poti.

Kdaj torej začeti?

Odnos med starši in otrokom se seveda začne oblikovati takoj po njegovem rojstvu. Občutek varnosti in ljubljenosti v družini tvorita osnovo za oblikovanje pozitivne samopodobe pri otroku (ki je nujen element za srečo v odraslosti). Torej se vzgoja (če sledimo prej postavljenemu cilju) začne že ob otrokovem rojstvu, vendar o vzgoji v pravem pomenu besede, začnemo govoriti proti koncu prvega leta starosti. V tem času se nakako_vzgajatimreč prvič pojavi večja potreba po postavljanju omejitev otroku (to je obdobje, ko se začne otrok prosto gibati), poleg tega pa je v tej starosti tudi otrok že sposoben razumevanja in upoštevanja določenih omejitev, česar dojenček še ne zmore.

Kakšna vzgoja je najboljša? Na kaj morajo biti pozorni mladi starši pri vzgoji? Kje je recept, da si učinkovit, da bo otrok vzgojen tako, kot si želimo? Kako je treba vzgajati?

Obstajajo neke zakonitosti, nekakšna »zlata pravila vzgoje«, ki lahko staršem služijo kot vodilo, na osnovi katerega gradijo svoj vzgojni slog. Poleg ljubezni in občutka varnosti, ki ju otrok nujno potrebuje za svoj nemoten razvoj, si velja zapomniti še naslednje:

  • Cilji, zahteve, ki jih otroku postavimo, morajo biti skladni z njegovimi sposobnostmi. Prenizki cilji za otroka niso izziv in ne vodijo do uresničitve otrokovega potenciala, previsoki cilji pa povzročijo preveč negativnih izkušenj in lahko slabo vplivajo na otrokovo samopodobo.
  • Kritika oziroma graja naj se vedno nanaša le na otrokovo vedenje, nikoli nanj kot osebo (Nikoli: Ti si poredna deklica., ampak: To, kar si naredila, ni v redu.), vsebovati pa mora tudi obrazložitev, zakaj je vedenje neprimerno, kakšne so njegove posledice in kakšno vedenje je v dani situaciji primerno. Le tako se bo otrok iz nje lahko česa naučil.

oka_z_otrokom_bere_knjigoKakšna je razlika med vzgojo prvega otroka in vzgojo vseh naslednjih?

Pri vzgoji prvorojenca se starši praviloma večkrat sprašujejo, ali ravnajo prav, ali so dobri starši, bolj so zaskrbljeni, večkrat iščejo informacije pri prijateljih, svojih starših, prebirajo literaturo o vzgoji … Pri drugem otroku so mirnejši, saj že imajo izkušnje, predvsem pa vedo, kaj lahko pričakujejo. Navadno so tudi bolj samozavestni, se laže in hitreje odločajo. Če se jim zdi, da so pri vzgoji prvega otroka naredili kakšno napako, jo skušajo pri drugem popraviti. Ob prihodu drugega otroka jih skrbi predvsem to, kako bo otroka sprejel prvorojenec, pri tretjem otroku pa je tudi ta skrb manjša, saj že imajo izkušnjo s prvima dvema.

Predvsem pa je v družinah z več otroki pomembno, da se starši zavedajo, da ni mogoče na enak način vzgajati vseh otrok oziroma celo ni najbolje, da pri vseh otrocih uporabljamo isti vzgojni slog. Tako otroci kot starši imamo namreč specifičen temperament, ki je v večji meri prirojen in zaradi katerega se na enake dražljaje lahko odzivamo različno. Zato je bolj smiselno, da starši svoj vzgojni slog posebej prilagodijo vsakemu otroku.